Tako meni del javnosti, nezaupanje pa vztrajno podpihuje tudi del politične elite. Sploh tista stranka, katere predsednik je imel v svoji politični karieri s pravosodjem največ problemov.

Ko gre za očitke sodstvu, češ da svojega dela ne opravlja, izstopa zlasti primer ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki se zadnjih 15 let redno pojavlja na ljubljanskem sodišču.

Toda kritična javnost preveč izpostavlja sodišča, spregleda pa vlogo policije in tožilstva. Ne gre torej le za »Jankovićevo sodnico« Mojco Kocjančič, o kateri smo pisali v prvem delu, pač pa tudi za delo Specializiranega državnega tožilstva, kjer je tožilka Blanka Žgajnar vodila kar 13 zadev v zvezi z Zoranom Jankovićem – pa doslej ni uspela niti v eni (!).

Kako torej potekajo postopki proti županu Ljubljane, kaj je pokazal nadzor Višjega sodišča in zakaj pri kritiki pravosodja puščice letijo večinoma v napačno tarčo?

Sa. R.

Katera je tista ključna razlika med dvema osrednjima političnima likoma – namreč Janezom Janšo in Zoranom Jankovićem –, ki se vsak na svoj način soočata z obravnavo pravosodnega sistema?

Kot vemo, sta oba precej pogosti stranki na sodiščih, v veliki večini primerov obtoženca, vseeno pa njun odnos do avtoritete sodne oblasti pokaže temeljno razliko: medtem ko Janša sodstvu ne zaupa do te mere, da ga je celo prekrstil v »krivosodje«, pa je ljubljanski župan bolj zvit in doslej niti enkrat ni izrekel kritične, kaj šele žale besede na račun sodne oblasti.

Obravnav se pridno udeležuje, poudarja, da ima dovolj velik poštni nabiralnik za vso pošto sodišča, in nikoli ne podvomi o poštenosti in korektnosti sojenja. Tudi če ni nedolžen, je treba priznati, da igra zelo korektno igro, saj bi se kot politik lahko vedno razglašal za »žrtev političnega obračuna«.

Ko se angažira Sodni svet

Ne glede na vzorno držo, ko gre za spoštovanje avtoritete sodišča, pa se Zoran Janković že od leta 2011 dalje sooča s kar 13 sodnimi postopki, večkrat sta soobtožena tudi njegova sinova Jure in Damijan. Višje sodišče v Ljubljani je na začetku leta zaključilo nadzor sodne uprave, ki ga je opravil vodja kazenskega oddelka, višji sodnik svetnik Boris G. Horvat.

Do te poteze, ki je presenetila zlasti teoretike krivosodne zarote, je prišlo na podlagi razkritij v oddaji Tarča na RTV Slovenija kot tudi po pozivu Sodnega sveta. Slednji je, kot vemo, lani zaradi objektivne odgovornosti (ne)pričakovano razrešil predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika.

Zapisnik nadzora sodne uprave

Poteza je v sodstvu sprožila kar precej burne odzive, saj je Sodni svet pred prihodom Urške Kežmah deloval bolj kot nekakšno tiho društvo upokojencev, ne pa kot resna pravosodna institucija, ki lahko, če za to obstajajo utemeljeni razlogi, kdaj pokaže zobe in ukrepa.

Nadzor sodne uprave na najbolj obremenjenem sodišču v državi je preveril pravilnost dodeljevanja zadev – posebej tistih, ki so bile izpostavljene v Tarči. Zaradi transparentnosti je Višje sodišče objavilo tudi celoten zapisnik o ugotovitvah tega nadzora.

Pod drobnogled so tako prišli vsi kazenski postopki proti Zoranu Jankoviću (in njegovima sinovoma); izpostavljeni so bili tudi sodniki, ki so jim bili dodeljeni primeri. Bistvo nadzora pa je bilo v ugotavljanju, ali je pri dodeljevanju zadev v kazenskih postopkih prihajalo do kakšnih nepravilnosti.

Od 13 kazenskih postopkov zoper tri člane družine Janković jih kar 12 teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. In v štirih je dejansko sodila sodnica Mojca Kocjančič.

Odločitev o nadzoru si zasluži pohvalo, kajti samo na takšen način bomo mediji in javnost dobili občutek, da pravosodni sistem izvaja notranji nadzor in skrbi za odkrivanje morebitnih kršitev postopkov.

MPA

Že v prejšnjem, prvem delu, ko smo izpostavili primer »Jankovićeve sodnice« Mojce Kocijančič, ki je nase opozorila predvsem s tem, ko je fotografom vztrajno preprečevala, da bi opravljali svoje delo, smo ugotovili, da v zvezi z delom sodnikov kot tudi delovanjem sodne veje oblasti v laični javnosti obstaja preveč poenostavitev, klišejev in ne nazadnje tudi nepoznavanja sistema.

Zaradi tega prihaja do ponarodelih predstav o tem, kako da so sodniki skorumpirani, orodje politične elite, po možnosti levičarske, in da ne sodijo po zakonu, pač pa po nekakšnih navodilih »globoke države«. Za ustvarjanje takšnega toksičnega ozračja je močno soodgovorna tudi politika, sploh njen desni, populistični del.

Nadzor: kršitev ni bilo!

Kaj je torej ugotovil nadzor Višjega sodišča v primerih, kjer je obtoženi Zoran Janković (devet postopkov, šest jih je že končanih) oziroma sta med soobtoženimi tudi Jure Janković (dva postopka, oba končana) in Damijan Janković (trije postopki, dva sta že končana)?

Ko gre za župana Jankovića, si za zdaj lahko oddahne: šest postopkov je končanih, saj je v dveh primerih sodišče zavrnilo zahtevo za preiskavo, enkrat obtožba ni bila dopustna, trikrat pa ga je sodišče oprostilo.

Manj sreče je imel Damijan Janković, ki je bil enkrat celo obsojen zaradi kaznivega dejanja pomoči pri ponareditvi poslovnih listin, zaradi česar ga je sodišče kaznovalo z denarno kaznijo dva tisoč evrov. Mila kazen je bržkone posledica predhodne nekaznovanosti.

Sašo Radej

Tudi mlajši brat Jure je bil enkrat obsojen, in sicer zaradi krive izpovedbe v parlamentarni preiskavi, zaradi česar je dobil pogojno kazen pet mesecev zapora na preizkusno dobo dveh let. Kazen ni neobičajna.

Nadzor Višjega sodišča je glede dodeljevanja zadev in sodelovanja sodnikov v vseh 13 obravnavanih zadevah pokazal, da »ni bilo vzorca sistematičnega dodeljevanja enim istim sodnikom«. Z drugimi besedami, 12 preiskav je opravilo devet različnih sodnikov (»razvpita« sodnica Mojca Kocjančič zgolj eno).

Izvenobravnavni senat je imel v štirih zadevah štiri različne poročevalke (Mojce Kocjančič nikoli ni bilo med njimi). Ko gre za glavne obravnave, so šest zadev vodile štiri različne sodnice (Mojca Kocjančič je dejansko vodila dve, ena zadeva pa jo še čaka).

Ko je šlo za drugostopenjsko obravnavo, torej pritožbo na Višje sodišče, je pritožbeni senat obravnaval sedem zadev, ki jih je dobilo pet poročevalk. Pri varstvu zakonitosti sta v dveh zadevah sodelovali dve različni poročevalki.

Nadzor sodne uprave sicer ugotavlja, da je bila sodnica Mojca Kocjančič resda edina, ki je vodila več glavnih obravnav v teh zadevah proti Zoranu Jankoviću, vendar so bile njene odločitve v pritožbi delno razveljavljene ali pa so zadeve šle skozi več sodnikov zaradi izločitev in predodelitev.

Štirje najbolj izpostavljeni primeri

Podrobna analiza štirih izpostavljenih zadev pokaže nekoliko zapletenejšo dinamiko. V prvem primeru (K 40747/2014) je bila zadeva večkrat predodeljena, kar bi lahko kazalo tudi na določeno kadrovsko zmedo na tem sodišču, kajti prva sodnica v zadevi je bila Mojca Kocjančič, ki ji je bil primer potem odvzet in predodeljen sodnici Špeli Koleta, potem pa ga je zaradi kršitve sodnega reda nazaj dobila sodnica Kocjančič, vendar je bila po pritožbi sodba razveljavljena in dodeljena sodnici Vesni Pavlič Pivk …

Tudi zadeva K 18120/2015 je na koncu pristala v rokah sodnice Mojce Kocjančič, ker je sodnica Andreja Sedej Grčar, ki je prva dobila zadevo, odšla, naslednja na vrsti, sodnica Milena Toruk, pa se je izločila …

Sašo Radej

V tretjem primeru (K 48789/2015) je sodnica Mojca Kocjančič zadevo dobila neposredno, ker je bila na vrsti za dodelitev, sodba pa je bila za vse tri Jankoviće oprostilna. Zadnji primer (Kpr 15930/2017) je nekoliko drugačen, saj je bila Mojca Kocjančič v vlogi preiskovalne sodnice; izločila je dokaze in izrazila nestrinjanje z zahtevo za preiskavo, kar je bilo kasneje potrjeno na vseh stopnjah.

Nadzor višjega sodnika Borisa G. Horvata je torej pokazal, da v nobenem primeru pri dodelitvah ali predodelitvah ni prišlo do nepravilnosti. Ker je sodnikov relativno malo, se glede na število kazenskih zadev hitro zgodi, da pride pri dodeljevanju zadev kmalu spet na vrsto isti sodnik oziroma sodnica.

Nekaj takšnega bi lahko ugotovili za sodnico Mojco Kocjančič. Postopek dodeljevanja poteka po pravilih Sodnega reda in upošteva abecedni vrsti red, pravila izločitev in predodelitev ipd.). Iz nadzora nad sodno upravo sledi, da ni bilo sistematičnega usmerjanja zadev k posameznim sodnikom, vključno s sodnico Mojco Kocjančič.

Zakaj Jankovića ne zaprejo

Na podlagi teh ugotovitev odpadejo vsi morebitni dvomi in sumničenja v zvezi s sodnico Mojco Kocjančič, saj teorije zarote enostavno ni moč dokazati.

Če del sodstva dejansko sodeluje pri obrambi lika in dela Zorana Jankovića, potem to počnejo na tako inteligenten in konspirativen način, da to presega sposobnosti novinarske preiskave, izsledke Sodnega sveta in ugotovitve še kakšne druge institucije.

Morda bi se raje vrnili na naše izhodišče, namreč na vprašanje, kdo vse je dejansko odgovoren za obsodilno oziroma oprostilno sodbo na sodišču.

Primož Lavre

Kajti sodni senat se je tudi v kazenskih primerih, v katerih je bil obtoženec Zoran Janković, na koncu lahko oprl zgolj na dokaze, ki jih je predložilo tožilstvo – to pa je bilo v fazi preiskave odvisno od kvalitete dela policije (kriminalistov oziroma Nacionalnega preiskovalnega urada, NPU).

Ker je pri tem aktivno sodelovalo Specializirano državno tožilstvo (SDT), ki ga je v kar 13 kazenskih zadevah, kjer je bil osumljenec ali obdolženec Zoran Janković, predstavljala državna tožilka Blanka Žgajnar, smo se z vprašanji obrnili tudi na to institucijo, po Zakonu o državnem tožilstvu zadolženo za pregon vseh korupcijskih kaznivih dejanj (sprejemanje in dajanje podkupnine, sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje, zloraba položaja pri gospodarski dejavnosti) in gospodarsko kriminaliteto.

Blanka Žgajnar je v petih zadevah kazenske ovadbe zavrgla, v enem primeru je njeno zahtevo za preiskavo zavrglo sodišče, v eni zadevi pa je bila preiskava sprva uvedena, kasneje pa zaradi pravnih akrobacij obrambe onemogočena (preiskave sodišče ni dopustilo).

Prav tako je v enem primeru zaradi ugovora obrambe zoper obtožnico prišlo do ustavitve kazenskega postopka, v eni zadevi pa je preiskovalna sodnica izločila dokaze, pridobljene s tajnim snemanjem (t. i. zadeva farmacevtka), zaradi česar ti niso bili dovoljeni. Sledil je ping-pong med tožilstvom, Vrhovnim in Ustavnim sodiščem, ki ni prinesel nobenega napredka.

Klavrno statistiko tožilke, ki je doslej dve zadevi le pripeljala do konca, čeprav ne v svojo korist (Zoran Janković je bil pravnomočno oproščen), nekoliko rešuje kvečjemu podatek, da sta dva primera vseeno v fazi sojenja na glavni obravnavi in da upanje tistih, ki Zorana Jankovića vidijo v zaporu, umre zadnje.

Vseeno pa ob podatku, da je od 13 primerov, ki jih je proti županu najlepšega mesta na svetu vodilo Specializirano državno tožilstvo, kar 11 tako ali drugače propadlo, nihče ne more ostati ravnodušen. Pa ne zato, ker sodišče ne bi sodilo po zakonu, temveč zato, ker na strani tožilstva in policije očitno nekaj ne deluje tako, kot bi moralo.

Glede na 85-odstotno neuspešnost zgolj v predhodni fazi, ko niti nismo prišli še do razsodbe, se zastavlja tudi vprašanje, koliko stroškov so vsi postopki proti Zoranu Jankoviću doslej prinesli državi, se pravi davkoplačevalcem.

Da ne omenjamo legitimnega vprašanja, ki se nanaša na delovno uspešnost tožilke Blanke Žgajnar, ki v svoji »zasebni vojni« proti županu ni iztržila niti točke, če poskušamo biti športni.

Na državnem tožilstvu so nam zatrdili, da kljub poraznim rezultatom, ki pri kom morda odpirajo tudi neprijetna vprašanja in dileme v zvezi s tožilkino integriteto, zoper Blanko Žgajnar »v nobeni od omenjenih zadev strokovni nadzor ni bil uveden«.

Na tožilstvu ob tem poudarjajo, da »vsaka oprostilna sodba sodišča ne pomeni avtomatično nekakovostnega dela tožilca oziroma tožilke ali strokovne napake v konkretni zadevi«.

S tem se seveda strinjamo, vendar bi bilo zanimivo izvedeti, kako to, da je skoraj vse kazenske zadeve, kjer je osumljeni, obdolženi ali obtoženi Zoran Janković, dobila ravno ta konkretna tožilka, za katero naši viri sicer zatrjujejo, da je njen problem kvečjemu subjektivne narave, saj naj bi do župana gojila izključno negativna čustva.

Če je to res, potem si lahko vse neuspehe Blanke Žgajnar razlagamo tudi kot neke vrste preganjanje za vsako ceno, torej kot seštevek slabo opravljenega policijskega dela, pomanjkljivo spisane zahteve za preiskavo in na koncu tudi majave obtožnice, proti kateri je nastopila županova vrhunska odvetniška ekipa. V njej je tudi nekdanji sodnik Janez Koščak, danes eden od partnerjev odvetniške pisarne Čeferin.

Sodniki ne morejo biti dežurni krivci

Do kakšnega zaključka potemtakem lahko pridemo po dveh prispevkih o fenomenu Janković, ki bi ga del javnosti najraje poslal v zapor, četudi mu na sodišču še nikoli niso dokazali krivde – in je povsem možno, da mu je tudi ne bodo?

Najprej je pošteno, da odgovornosti za neuspeh tožilstva ne valimo na ramena sodnic in sodnikov, ki ne morejo nekoga obsoditi brez dovolj trdnih dokazov. Torej takšnih, ki bodo prestali pritožbo in na koncu zagotovili pravnomočnost sodbe.

Svoje doda še ureditev kazenskega oziroma predkazenskega postopka, o čemer je nekoč kritično pisal profesor prava in sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič; slovenski sistem je namreč dovolj zakompliciran, da se med predkazensko preiskavo do vložitve obtožnice zgodi kaj, kar »kontaminira« postopek.

Še najmanj, kar lahko škoduje učinkovitosti, je časovna dimenzija, saj ni vedno tako, da postopki potekajo po polžje; nasprotno, nekateri primeri dokazujejo, da lahko od kriminalistične preiskave do vložitve obtožnice mine rekordno malo časa – seveda pod pogojem, da za to obstaja interes. Pogosto tudi pritisk javnosti. Pravosodje je na to zelo občutljivo.

Sašo Radej

Na drugi strani pa ima javnost preveč poenostavljene poglede na delo pravosodja. Iz prakse poznamo primere, ki zelo plastično ilustrirajo, kaj se pogosto dogaja na sodiščih, kjer tožilstvo proti obtožencu nastopi s slabo utemeljeno, na pomanjkljivih dokazih utemeljeno obtožnico.

Znan je primer, ko je tolmač, ki je nastopil na glavni obravnavi, da bi prevajal obtožnico, v nekem trenutku le še obupno zmajeval z glavo. Ko ga je sodnica vprašala, kaj je narobe, da je nehal prevajati, je skrušeno priznal, da je besedilo v obtožnici tako slabo, nelogično in nerazumljivo napisano, da ga pri najboljši volji ne zna prevesti.

Prav ta primer lahko prikaže dejansko stanje, o katerem javnost običajno ne ve nič. Seveda je lažje s prstom kazati na sodnika ali sodnico, pričakovati obsodilno sodbo ipd.

Toda ta del predstavlja zgolj končni povzetek, epilog primera, ki se lahko vleče mesece, celo leta, zaznamujejo pa ga pomanjkljivi dokazi in neprepričljiva argumentacija državnega tožilstva, ki včasih v silni želji, da bi uspelo, v spis vtakne tudi kaj, kar sploh ni dokaz.

Naši viri iz vrst tožilstva, ki se sooča s kronično kadrovsko podhranjenostjo, nizko motivacijo in občutkom, da jih javnost ne spoštuje dovolj, celo priznavajo, da so lahko kdaj problem tudi kolegi ali kolegice, tako željni zmage na sodišču, da so zanjo pripravljeni podtakniti tudi kak dokaz, samo da bi »zašili« obtoženca.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter