Zelo me veseli, da se je med razmišljanjem o odnosu Slovencev do Primorske spomnil tudi dr. Borisa Furlana. Žal mu je pri tem malo zdrsnilo in zdi se mi, da bi bilo koristno to popraviti. Steinbuchovi stavki so šli takole:

»V času Avstro-Ogrske, ko je bila Ljubljana le malo večja železniška postaja med Dunajem in Trstom, je po teh krajih hodil slavni irski pisatelj James Joyce, ki se je na poti v Trst za krajši čas ustavil v megleni Ljubljani, vendar nad mestom, ni bil navdušen. Pač pa je ostal v Trstu, kjer je poučeval angleščino, njegov učenec je bil tudi Boris Furlan, kasnejši dekan ljubljanske pravne fakultete, liberalec, profesor in pravni filozof.

Furlan je bil eden izmed obtožencev na povojnem montiranem Nagodetovem procesu. Komunistično pravosodje ga je zaradi zahodne propagande obsodilo na smrt z ustrelitvijo, o čemer je leta 1947 poročal celo New York Times. Zaradi slabega zdravja so ga pomilostili in leta 1951 izpustili. Nekaj let kasneje ga je naščuvana množica v Radovljici vrgla v Savo, zaradi česar je hudo zbolel in umrl. Njegovo življenjsko zgodbo je v noveli Joyceov učenec imenitno opisal Drago Jančar.«

Komunisti so ga hoteli ustreliti, nato ga je naščuvana množica vrgla v Savo

V tem opisu je nekaj napak, ki gredo s pretiravanjem v obe smeri. Prva in najbolj resna pomota je trditev, da so Furlana vrgli v Savo. Niso ga. So pa to nameravali. Kolikor je znano, so vdrli v hišo, ga zvlekli na plano, posadili v samokolnico in odpeljali skozi glavni trg in po strmi cesti navzdol, proti dolini in Savi. A tedaj je tej množici pripeljal nasproti avto, se ustavil, izstopil je nekdo z znatno avtoriteto, se zavzel za nesrečneža v karjoli in drhal je opustila namero.

O tem, kdo je bil rešitelj, kroži več govoric, ena ga identificira kot »starega Vilfana«, to je dr. Josipa Wilfana, ki je bil Furlanov prijatelj (in ki se ga ne sme zamenjevati z Jožetom Vilfanom, Josipovim sinom, komunistom in visokim funkcionarjem). Doslej se namreč še ni našlo uradno poročilo o tem strašnem incidentu in tudi ni znano, ali so ga sploh preiskali. Seveda pa se je v spominih ljudi iz Radovljice in okolice ohranilo marsikaj, celo imeni tistih dveh fantov, ki sta vdrla v hišo in Furlana zvlekla na plano.

Med zanesljiva dejstva pa spada, da se je to zgodilo na začetku oktobra 1953 in da je bila ta nahujskana množica zelo pravoverna, demonstrirala je v skladu z navodili, »za Trst«.

Alenka Puhar: Udba je sprožila gonjo, da so nam Jožeta Pučnika poslali Nemci, glavno vlogo pri tem pa je odigral Milan Kučan

V tistem času so se pogajanja o meji med Italijo in Jugoslavijo spet zelo zapletla, kazalo je, da lahko pride do oboroženega spopada. Po vsej Jugoslaviji je vodstvo države zapovedalo in organiziralo demonstracije, ki so se jih morali udeleževati vsi, tudi otroci iz osnovnih šol. Do neba so odmevali hujskaški pozivi, posebno popularen je bil: »Dajte nam puške, gremo na Trst!«

Druge poteze iz zadnjega poglavja Furlanovega življenja, ki jih je navedel Steinbuch, pa so nagnjene k ublažitvam trdih dejstev. Dr. Furlan je bil – v skupini 15 ljudi – obsojen zaradi »špijoniranja«, se pravi kot »agent tuje špijonske službe«.

Niso ga izpustili, pač pa je bil izpuščen na pogojno prostost, kar pomeni marsikaj; nekaj se o tem izve iz njegove korespondence, ki je pred tremi leti izšla v knjigi Skozi gosto noč. Med drugim je imel striktno omejeno gibanje. V Radovljico je smel iti na dopust, ki bi lahko trajal en mesec, po dolgotrajnih prošnjah.

No, zaradi tistega incidenta oziroma poskusa umora je od tam ušel čez deset dni. Ta grozljivi napad ni bil direktno kriv smrti, ki ga je doletela junija 1957, povzročil pa mu je hude duševne motnje.

Alenka Puhar: Ne hodim na ulice, protestiram s pisano besedo

Tega ne pišem iz malenkostne prepirljivosti, ampak ker me sem in tja navdane obup zaradi prevladujoče nesposobnosti, da bi mlajšim generacijam prepričljivo predstavljali polpretekle čase. Pred dnevi sem tako brala – v Delu, v besedilu Zorane Baković – da ji je neki mladenič potarnal: »Nostalgija me muči za Jugoslavijo, ki je nisem nikoli videl!«

In nato je »posebej poudaril, da noče živeti pod diktatom sovraštva, da mu je dovolj ozkosrčnosti nacionalnih držav in da se mu zdi, da se je v Jugoslaviji mislilo bolj na široko, da se je bolj na svobodno gibalo in živelo bolj umirjeno in bolj kakovostno.«

Saj razumem, da so v Delu bolj veseli takšnih stavkov kot temnih strani, ampak… Mogoče bi tistemu mladeniču le povedali, da so v Jugoslaviji njegovi vrstniki dobivali navodila za napadanje državnih sovražnikov in da sem in tja niso ločili metaforičnega in stvarnega metanja ljudi v morje in reke.