Zakonca Perčič visokošolskega ministra Gregorja Golobiča obtožujeta, da je od njiju preko posrednika prejel 130.000 evrov provizij. Golobič prejemanje denarja zanika, a Perčičeva sta odločena na vsak način priti do svoje pravice. Tudi z gladovno stavko.
V Ljubljani pred stavbo ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo zakonca Fanika in Anton Perčič iz dneva v dan zaman čakata, da bi ju sprejel minister Gregor Golobič. Poudarjata, da sta ministru po posredniku plačala že 130 tisoč evrov provizije v zameno za državne subvencije, vendar ju je opeharil. Fanika že dva tedna gladovno stavka.»G. Golobič! Predsednik stranke Zares, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, predvsem pa veliki grobar družine Perčič po svojem sodelavcu Karlu Dimcu.
Oglašam se ponovno po letu dni, saj ste mi namesto dogovora na moja pisma in prošnje po rešitvi problema poslali domov kriminaliste. Hvala! Vendar kaj? Jaz sem človek morale in etike, zato mi ti kriminalistični izleti ne morejo škoditi. Pošljite še koga. V rov me ne morete več poslati, kot so to delali vaši učitelji.
Imam pa za vas bolj razveseljivo novico. Po 13. 3. 2009, ko sem po vašem tajnem osebnem svetovalcu Karlu Dimcu spet prosila za svoj denar, ki sta mi ga dolžna, se niste odzvali. Oziroma ste se odzvali tako, da ste hoteli še več provizije. Za kaj že? Za obljube in laži!«
Dolg 130 tisoč evrov
Tako dramatično je pred dobrim letom dni Fanika Perčič iz Loke pri Žusmu na Kozjanskem pisala Gregorju Golobiču zaradi zneska 130 tisoč evrov, ki naj bi ga dolgoval njej in njenemu možu Antonu. Dodala je še, da lahko v kratek pričakuje njen obisk, vendar brez denarja. »Ker ste nam vzeli vse: premoženje, prihodnost mojih otrok, dostojanstvo, norca se brijete iz naših dolgov (katerih ves denar je v vašem žepu), sem se odločila, da vam podarim svoje življenje. Katarza je pač nujna. Prišla bom v zelo, zelo kratkem času in vam umrla na pragu. To je zame majhen korak, za vas pa veliko herojstvo … Če se vam bo spet zahotelo moje pisanje označiti za dejanje ´bolne kure´, vam na isti kulturni ravni sporočam, da sem raje to kot kakšen fašistoidno-stalinistični psihopat, h kateremu vaše vedenje tudi spada.«
Po besedah Antona Perčiča sta skupaj z ženo v devetdesetih letih v Celju na noge postavila podjetje za predelavo in pakiranje sveže zelenjave (Paf, d. o. o.) z enajstimi zaposlenimi. Bili so prvi na slovenskem trgu s to ponudbo, pakirano zelenjavo so dobavljali Mercatorju, Intersparu in večjim restavracijam. Zaradi potrebe po povečanju zmogljivost in nakupu novih strojev sta leta 1999 skušala priti do denarja tudi s pomočjo države, saj pri bankah ni bilo posluha za ugodna posojila. Državna sredstva za pomoč podjetjem so takrat dajala ministrstvo za gospodarske dejavnosti, ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem in ministrstvo za kmetijstvo za družbe s tega področja.
VEČ V TISKANI IZDAJI