Janković si je vzel dovolj časa za tuhtanje, ali in kako naj vstopi v državno politiko in tako ustreže levici, ki naj bi bila zaradi izčrpanih strank »lačna« alternative. Po nekaterih napovedih naj bi se odločil minuli konec tedna in bo tako že te dni odgovoril na to edino še preostalo pomembnejšo dilemo politične krize, v katero so državo zavozila stranke levega trojčka in Desus.

 

Do takrat je mogočih več scenarijev. Noben ni idealen in prinaša številne pasti. Poraz bi ga navsezadnje »omejil« tudi kot župana (če bi bil izvoljen za poslanca, mu samodejno ugasne županski mandat) ali mu celo onemogočil politično kariero ob kakšni drugi morda boljši priložnosti. Tveganje je veliko, saj ni jasno, kako bi se slovensko volilno telo odzvalo na ponudbo z ljubljanskega magistrata.  Nekateri menijo, da je za njegovo rešiteljstvo že prepozno in je vlak s perona ljubljanske železniške postaje že odpeljal. 

 

Združevanje razbitega

Ali lahko ob tej propadli zgodbi z drugimi voditelji levega trojčka (+ Desus) pred volitvami še enkrat z njim kot voditeljem vsi družno dvignejo roke? Janković je bil boter in tako rekoč arhitekt volilne zmage pod Prešernovim spomenikom, zdaj pa bi bil to podvig, ki presega sposobnost arhitektov iz ozadja. Vendar velja poskusiti, se še enkrat poenotiti ob grožnji zmage Janeza Janše in v predvolilni vročici pozabiti na prepire.

 

Toda ali na levici še obstaja gospodar, ki lahko koalicijsko poveže tiste, ki so razdrli to vlado in njeno koalicijo?  Prav to je eden od receptov; SD, Zares, LDS in Desus naj bi že pred začetkom volilne kampanje za svojega mandatarja razglasile Jankovića. Tako nekako kot je Oljko v Italiji predstavljal Romano Prodi v spopadu z Berlusconijem. S tem bi tudi odpadli razlogi, zakaj bi se morali mediji opravičevati, da so volilno kampanjo spremenili oziroma skrčili v spopad med Janšo in Jankovićem. 

 

Janković proti Janši

Ne glede na to, kako bo župan glavnega mesta sodeloval na volitvah, bo pomembno, kako bi se na njegove ambicije odzvali televiziji. Spomnimo se, že pred uradno kampanjo sta vpeljali spopad med Ropom in Janšo (leta 2004) in Janšo in Pahorjem (leta 2008). Dvoma o tem, za kakšen spopad gre, ni bilo. Pahor se leta 2004 ni drznil postaviti kot alternativa Janši in je to prepustil Ropu, čeprav se je izkazalo, da je leva sredina stavila na napačnega konja. 

 

VEČ V TISKANI IZDAJI