Naslov sem si sposodil od vzdevka za Katarino Kresal, nekdanjo predsednico LDS, ki je politično propadla skupaj s svojo nekdaj vodilno slovensko stranko. Danes javno nastopa kvečjemu v kakšnih ženskih oddajah. Namesto nje je zrasla Alenka Bratušek, prva šivilja državnega proračuna, ki se je z izvolitvijo za poslanko po poročilu KPK, ki je obremenilo tako Janeza Janšo kot Zorana Jankovića, povzpela na položaj prve (ženske) predsednice vlade.
Preživela je predčasne volitve 2014, se blamirala s kandidaturo za evropsko komisarko, odšla v opozicijo, nato pa čudežno preživela še volitve 2018 in dobila položaj ministrice za infrastrukturo. Kot je dejal naš intervjuvanec Sebastjan Jeretič, se je na političnem prizorišču obdržala, ker je zavohala kri pri Desusu in zagrabila upokojensko volilno telo.
Z odhodom Stranke Alenke Bratušek iz koalicije bi bilo verjetno tudi konec vlade Marjana Šarca.
Kot ministrica za infrastrukturo je stopila v zelo nepredvidljive čevlje, saj je tveganje, da bodo nanje stopili gradbeni lobiji, izjemno veliko. Tako je že popustila glavnim gradbincem Kučanovega foruma (Stojanu Petriču, Janezu Škrabcu in Stanku Polaniču), ki so preko 2TDK dosegli razveljavitev razpisa za gradnjo mostu čez Glinščico, s čimer so izločili daleč najugodnejšega ponudnika. Podobno Petričev holding blokira gradnjo predora pod Karavankami, medtem ko Bratuškova to samo opazuje.
Ko je premier Marjan Šarec od nje zahteval razrešitev prvega človeka direkcije za infrastrukturo Damirja Topolka zaradi afere maketa, ga je razrešila, nato pa ga je nova vodja direkcije Monika Pintarič Mesarič postavila za svojega namestnika. Nazadnje se je vmešala v postopek izbire direktorja elektrodistribucijske Sodo, kjer je sredi postopka (v odsotnosti premierja Marjana Šarca) dosegla vladni sklep, da mora k izbiri direktorja dati soglasje ministrstvo za infrastrukturo, torej ona sama, ter zamenjala nadzorni svet družbe.
Generalni sekretar LMŠ Branko Kralj je s klicem prve nadzornice Uradnega lista Irene Prijović izpadel pravi vajenec v primerjavi z Alenko Bratušek, vendar njej ne bo treba odstopiti s političnega položaja. Verjetno bi bilo drugače, če ne bi bila predsednica ene od petih koalicijskih strank v manjšinski vladi Marjana Šarca. Tako se za zdaj premier izgovarja, da z zadevo ni dovolj seznanjen, Bratuškova pa s prstom kaže na lovke prvega človeka Elesa Aleksandra Mrvarja.
Če bi Šarec ukrepal proti Bratuškovi, tako kot je proti drugim ministrom, ki so že zapustili svoje položaje, bi ogrozil tudi svojega. Z odhodom Stranke Alenke Bratušek iz koalicije bi bilo verjetno tudi konec vlade Marjana Šarca.