Tako je v postopku o izbiri kandidatov imela pomembno vlogo Evelin Pristavec Tratar,vodja direktorata, ki je vodil postopek, med kandidati pa je njen nekdanji mož Boštjan Tratar. Po pisanju Požareporta naj bi si Pristavec-Tratarjeva na ministrstvu zelo prizadevala, da že na ministrstvu izločijo uglednega pravnika in harvardskega predavatelja človekovih pravic, ddr. Klemna Jakliča, ker da v času razpisa še nima predpisanih 40 let. Toda zakon ne pravi, da se mora pogoj starosti ocenjevati glede na čas razpisa, temveč ga povezuje s časom izvolitve – da je lahko izvoljen, kdor je dopolnil 40 let, Jaklič pa bi v času volitev za sodniško mesto temu pogoju zadostil.

Med kandidati za evropskega sodnika so tako Lucijan Bembič, dr. Gregor Virant, dr. Slobodan Dujić, dr. Andraž Zidar, Ana Vilfan Vospernik, dr. Rok Lampe, dr. Marko Bošnjak, dr. Boštjan Tratar, dr. Miodrag Đorđević, Darko Šilc in Marko Starman. Vlada je kot najprimernejše kandidate izpostavila Bošnjaka, Đorđevića in Zidarja, a predsednik Borut Pahor se lahko odloči tudi za drugo trojico kandidatov, ki jih bo državni zbor poslal v Strasbourg. Če med predlagano trojico ne bo nobene ženske, obstaja tudi možnost, da bodo na ESČP njegov predlog zavrnili. Lahko pa se predsednik države tudi odloči za ponovitev razpisa, saj se je v postopku pojavil sum korupcije.

Po razkritju nekaterih od vrste dokumentov, ki potrjujejo vodstveno vlogo Pristavec-Tratarjeve v postopku potrjevanja kandidatov za evropskega sodnika, v katerem je prišlo do izločanja protikandidatov njenega bivšega moža, ministrstvo za pravosodje v zadnjem sporočilu dejansko prizna, da je kot vodja direktorata, ki je vodil razpis, Pristavec-Tratarjeva v postopku aktivno sodelovala in opravljala dejanja. Ministrstvo po novem prizna najmanj to, da je »bdela« nad postopkom, ga kot ključni vodja nadzirala in skrbela za njegovo zakonitost, strokovnost in časovno dimenzijo. Ti ključni (tako vsebinski kot procesni) vidiki so vključevali interpretacijo pravnih vprašanj in opravljanje dejanj zaradi katerih je bil eden od kandidatov izločen, naši viri pa poleg vrste listinskih dokumentov še dodatno in podrobneje potrjujejo, da je Pristavec-Tratarjeva k temu aktivno prispevala.

Prav tako njeno ključno vlogo kot vodje oddelka, ki je vodil razpis, še dodatno potrjuje tudi že razkrito dejstvo, da je Pristavec-Tratarjeva kot edina od naslovnikov prejemala pozive k mnenju in pripombam o izločitvi kandidata ne le na službeni, temveč tudi zasebni elektronski naslov. Neposrečen poskus demantija v zadnjem sporočilu ministrstva, češ, da je pošiljanje na zasebni e-mail poleg službenega »ustaljena praksa«, zares zgolj potrjuje ustaljeno prakso – namreč to, da je direktor direktorata ključna vodilna oseba, ki, kot pravi ministrstvo samo, bdi nad postopkom, njegovo zakonitostjo in strokovnostjo, in je torej aktivno (tako vsebinsko kot procesno) vključena vanj. Zaradi te ključne vloge v postopku je v postopku položaj direktorice direktorata, ki vodi razpis, celo bolj pomemben od položaja drugih uradnikov in ministra. Zato je logično, da je bila direktorica edina, ki je prejemala omenjeno korespondenco na oba naslova. Naši viri pravijo, da so se celo nekateri uradniki spraševali kako to, da se ni direktorica iz tega postopka izločila že zaradi obvarovanja videza nepristranskosti.

Ministrstvo pa si ob vsem tem v svojem zadnjem sporočilu privošči še prav neverjetno manipulacijo. Zapisalo je, da niti dejstvo, da je direktorica kot edina prejemala pošto tudi na zasebni naslov, niti katerakoli druga okoliščina, na zakonitost postopka – in s tem seveda tudi zunanji videz nepristranskosti, ki je del zakonitosti – ni imela vpliva, kar da naj bi potrjevala tudi »odločba« upravnega sodišča. Gre za hudo zavajanje, saj so vsa dejstva o aktivni vlogi Pristavec Tratarjeve v postopku do pravnomočnosti, ter s tem o hudi kršitvi videza nepristranskosti, postala znana šele po času, ko je bila »odločba« upravnega sodišča že sprejeta (sic!). Ker ministrstvo ne more opravičiti v nebo vpijočih dokazanih obremenilnih dejstev, se v svoji nemoči očitno zateka k vse večjim manipulacijam, s čimer pa samo še bolj nazorno in na očeh javnosti potrjuje škandal.

Prav tako ministrstvo kot tudi nekateri novinarji dominantnih medijev bralce vztrajno in hudo zavajajo s tem, ko jim ne pojasnijo, da se za sodnika ESČP, ki sodi državljanom 47 držav Sveta Evrope, seveda nikakor ne zahteva slovenski pravosodni izpit. Za tiste kandidate, ki se ne prijavljajo kot sodniški kandidati (zgolj zanje veljajo pogoji za vrhovnega sodnika), ampak kot kandidati iz univerzitetnih in drugi sfer, zakon zahteva le, da so priznani pravni strokovnjaki, ki ob izvolitvi dopolnijo 40 let. Niti sedanji slovenski sodnik ESČP, niti njegov predhodnik, ki sta se prav tako oba prijavljala po isti poti »nesodnih« kandidatov, nimata pravosodnega izpita. Zato so ponavljanja o pravosodnem izpitu kot razlogu za zavrnitev kandidature ddr. Klemna Jakliča popolne laži in zavajanja bralcev, namenjene zgolj temu, da se ne bi razkrilo, da so dvakratnega doktorja in predavatelja človekovih pravic s Harvarda hoteli izločiti izključno zaradi bizarnega razloga starosti kljub temu, da bo v času izvolitve sodnika ESČP seveda že star 40 let.

Ministrstvo prav tako ne govori resnice, ko zapiše, da v postopku preverjanja pogojev kandidatov ni bila potrebna nobena sugestija, namig ali koruptivno dejanje. Po naših virih so na ministrstvu intenzivno razpravljali o več nejasnih pravnih vprašanjih glede izpolnjevanja pogojev: npr. ali starostni pogoj velja ob izvolitvi ali pa v času razpisa na ministrstvu, ali je starostni pogoj morda v nasprotju z ustavo, ki daje prednost pogojem iz evropske konvencije, ki starosti kot pogoja ne predpisuje, zato pa je tudi precej sodnikov evropskega sodišča ob imenovanju v resnici mlajših od 40 let, itd. Vsa ta vprašanja zahtevajo pravno interpretacijo, o čemer so, kot rečeno, po naših virih na ministrstvu pred izdajo odločbe intenzivno razpravljali in za to potrebovali celo cel mesec, pri čemer naši viri izpostavljalo ravno aktivno vlogo Pristavec-Tratarjeve. Slednja pa je v postopku pred pravnomočnostjo odločitve celo opravljala vrsto konkretnih dejanj – ravno Pristavec-Tratarjeva je npr. sodišču poslala celo pripravljalno vlogo zoper Klemna Jakliča, bila med naslovniki, ki so si izmenjevali »mnenja in predloge« o izločitvi, kot dokazujejo objavljene listine, itd. Trditi, da v postopku ni sodelovala (tako vsebinsko kot procesno), je dokazana neresnica, ki jo poleg listinskih dokazov potrjuje tudi več virov (tudi iz ministrstva). 

Sicer pa vsakršno sklicevanje, da naj ne bi prišlo do vplivanja, zgreši bistvo. Dokumenti Sveta Evrope in doktrina Evropskega sodišča izrecno zahtevajo, da se mora uslužbenec, ki bi lahko bil v konfliktu interesov, nemudoma izločiti že zaradi zagotovitve videza nepristranskosti. To seveda še bolj velja za vodilnega nadzornega uslužbenca, v tem primeru direktorice direktorata, ki nad postopkom med drugim bdi in ga vodi celo iz vidika zakonitosti, strokovnosti ter časovnice, kar ministrstvo zdaj celo samo priznava, da je kot vodilna soudeleženka v postopku opravljala Pristavec-Tratarjeva. Naravnost ironično in že skoraj perverzno je, da se je tako ravnalo ravno v postopku izbora za sodnika ESČP, od koder pravila in doktrina o zagotovitvi videza nepristranskosti celo izvirajo. Zaradi neizločitve Pristavec-Tratarjeve je bil prekršena najmanj zahteva po videzu nepristranskosti in tega dejstva ne more spremeniti nobena manipulacija. Takšnega postopanja si, še toliko bolj v  postopku izbora sodnika za človekove pravice, ne more privoščiti nobena država članica Sveta Evrope.