Ob njih ne zardevamo več. Tudi mednarodni indeksi varnosti so vse ugodnejši, saj se je naša država povzpela že na četrto mesto na lestvici najvarnejših držav na svetu. Pred nami so Islandija, Nova Zelandija in Švica. Ni slabo, boste rekli, dobro nam gre.

Drži, po 35 letih samostojnosti bi bilo lahko tudi slabše, vendar pa lahko vprašanje tudi obrnemo: Kje nam ne gre najbolje, kje imamo še rezerve? Kajti po letu 1991 smo delali tudi napake. Zato je umestno vprašanje, čemu se moramo izogibati, da bomo tudi čez 35 let imeli vse tisto, kar nas danes navdaja s ponosom. Naša predpraznična analiza je zato tudi inventura 35-letne samostojnosti Slovenije.

Na ljubljanskih ulicah v teh dneh vlada vrvež. Turistov še nikoli ni bilo toliko. Ob najbolj razširjenih svetovnih jezikih je slišati tudi kakšne bolj eksotične. Za eno najmanjših evropskih prestolnic, ki s 300 tisoč prebivalci vzbuja nasmeške na obrazih obiskovalcev, ki prihajajo iz velemest, je občutek svetovljanskega utripa blagodejen, saj zmanjšuje komplekse provincialne omejenosti.

bobo

Ko je leta 1991 razpadala nekdanja skupna država, je imela Ljubljana približno toliko prebivalcev kot danes, kar odpira zanimivo vprašanje, komu so potemtakem namenjena vsa nova stanovanja, ki se gradijo in po katerih vlada izjemno povpraševanje.

Cene nepremičnin, če preskočimo na ekonomijo in stanovanjsko politiko, so fenomen, ki Ljubljano uvršča ob bok elitnim evropskim metropolam. Si je pred 35 leti kdo mislil, da bomo nekoč za kvadratni meter plačevali praktično toliko kot v Berlinu, Rimu ali na Dunaju?

Širši pogled na slovensko samostojnost po 35 letih ne glede na pogosto črnogledost prinaša razmeroma dobre, pozitivne občutke. To potrjujejo tudi mednarodne raziskave: Slovenci smo nadpovprečno zadovoljni z življenjem v svoji domovini, iz katere se skoraj ne izseljujemo.

Za razliko od drugih srednje- in vzhodnoevropskih držav (da ne omenjamo Zahodnega Balkana, ki je postal sinonim masovnih ekonomskih migracij na sever in zahod) je kvaliteta življenja v Sloveniji vseskozi dovolj visoka, da preprečuje večji eksodus prebivalstva.

Od Beograda do Bruslja

Pred 35 leti, ko se je vse skupaj začelo, razmere niti približno niso bile rožnate. Nihče ni mogel vedeti, kakšna bo pot Slovenije po osamosvojitvi; ali nam bo uspelo ali pa bomo, kot je tarnala tovarišica Sonja Lokar, jedli travo.

Strah pred prihodnostjo je prve mesece po formalni razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti 25. junija 1991 še krepila zadržanost tedanje Evropske gospodarske skupnosti (EGS) do slovenskega priznanja, še manj navdušeni nad nami so bili Američani. Prvo večje olajšanje je prinesel 15. januar 1992, ko je Slovenijo priznala večina evropskih držav, maja istega leta je sledil sprejem v Združene narode in druge mednarodne institucije.

Toda zunanjepolitični položaj Slovenije je prva poosamosvojitvena leta obremenjevala dediščina razpadle Jugoslavije: vojna na Hrvaškem in kasneje tudi v Bosni in Hercegovini, begunci, gospodarske blokade, vojaški embargo itd. Slovensko diplomacijo je frustriralo umeščanje države v »jugoslovanski konflikt«, kar je pripeljalo do postopnega distanciranja od regije, danes popularno imenovane Zahodni Balkan, in umeščanje v Srednjo Evropo.

Politično in predvsem ekonomsko to ni bila racionalna, strateška odločitev, saj je Slovenija izgubila večino vpliva v regiji, ki se je sčasoma normalizirala in je danes z izjemno Srbije zelo zainteresirana za vstop v Evropsko unijo.

bobo

V letih po osamosvojitvi je slovenski kapital na Zahodnem Balkanu deloma obdržal svoj položaj, v zadnjih letih pa prihaja do nasprotnih tokov, saj se balkanski kapital investira v slovenski trg, ki je obenem tudi evropski, s čimer se odpira vrsta vprašanj, povezanih s transparentnostjo, sumljivim izvorom denarja in ne nazadnje tudi pranjem denarja.

Na zunanjepolitičnem področju je Slovenija v zadnjih 35 letih premalo izkoristila priložnosti na Zahodnem Balkanu, ki jih je imela že zaradi zgodovinskih vezi, poznavanja jezika, lokalnih šeg in običajev. To zadržanost so izkoristili sosedi, Italijani, Avstrijci in Madžari, ki so tudi zaradi večje gospodarske moči agresivnje nastopili na trgih naše nekdanje skupne države.

Podcenjena Slovenska vojska

Precej bolj učinkovita in tudi uspešna je bila slovenska zunanja politika pri integracijah v evroatlantske povezave. V 90. letih je bilo aktualno povabilo v Višegrajsko četverico, do katere je bil tedanji premier Janez Drnovšek skeptičen.

Z nekaj več strateškega razmisleka bi lahko v zvezo Nato vstopili že leta 1999 ali celo 1997. To se je potem zgodilo leta 2004, istočasno, kot smo postali pridružena članica Evropske unije. Z Brusljem nikoli nismo imeli večjih težav, kar potrjuje pregovorno slovensko nekonfliktnost v večnacionalnih povezavah, bolj dinamičen je (bil) odnos s Severnoatlantskim zavezništvom, saj se nespoštovanje sprejetih zavez glede obrambnih izdatkov praktično vleče že vse od vstopa v Nato.

Toda tu ne gre le za mednarodno (ne)kredibilnost države (ki zavestno krši pogodbene obveznosti), ampak tudi za notranjepolitično vprašanje oziroma skeptičen odnos do oboroženih sil. Zlasti Pahorjeva vlada (2008–2011) je tako oklestila obrambni proračun, da je zanj šlo precej manj kot en odstotek BDP in si Slovenska vojska še do danes ni povsem opomogla.

Podcenjujoč odnos do vojske, katere predhodnica (Teritorialna obramba) je skupaj s policijo med desetdnevno vojno ubranila slovensko neodvisnost, je paradoksalen in je lahko zgolj posledica zgodovinskih frustracij z lastno vojsko, ki je Slovenci do leta 1991 nikoli zares niso smeli imeti.

bobo

Toda splošen vtis, ko gre za slovensko privrženost evropski ideji, je vseeno zelo pozitiven, kar potrjuje tudi dvakratno predsedovanje Svetu EU (2008, 2021), obakrat opravljeno z odliko, ne nazadnje pa je naša država gostila tudi več odmevnejših mednarodnih srečanj (denimo med Bushem in Putinom junija 2001).

V teh 35 letih je Slovenija aktivno sodelovala tudi v mednarodnih mirovnih misijah pod zastavo OZN ali Nata (Bosna, Kosovo, Afganistan itd.) in v nekem trenutku smo imeli v tujini prek 700 vojakov, kar je močno okrepilo samozavest in nacionalni ponos.

Povprečna zunanja politika

Ob nastopu četrte Janševe vlade smo med drugim slišali, da se v zunanji politiki končuje obdobje aktivizma in začenja bolj pragmatičen pristop. Če na slovensko diplomacijo pogledamo skozi zadnjih 35 let, naletimo na identično dilemo: naj bo pretežno pragmatična ali naj si privošči tudi nekaj aktivizma?

V prvem primeru dvomov ni: dobro je tisto, kar nam koristi. Realpolitik torej. Alternativa je bolj tvegana in smo jo v najbolj konkretni obliki doslej opazovali zadnja štiri leta.

Koristi od aktivizma na žalost ni. Zmes idealistične zmedenosti, feministične diplomacije in nekritičnega obujanja neuvrščenosti pod taktirko Tanje Fajon je pripeljalo kvečjemu do nekonsistentnih in spolitiziranih stališč do globalnih konfliktov (Bližnji vzhod), posledice pa so bile diplomatska izolacija in izguba dragocenih zavezništev.

MPA

Za tako majhno državo, kot je Slovenija, izkušnje minulih 35 let kažejo, da je sicer dobro biti glasen, vendar tudi argumentiran in racionalen, ko gre za mednarodno politiko. Hkrati pa diplomacija ne sme postati predmet strankarskih računic, zato priznanje neke problematične države tik pred volitvami ne more biti del zunanjepolitične strategije.

Inventura naše zunanje politike pokaže preveč nedoslednosti in improvizacij, kar je bržkone posledica pomanjkanja tradicije na tem področju. Diplomatska akademija ne more prikriti dejstva, da je cesar občasno še vedno gol.

Razdeljena hiša ne more obstati

Zmagovalki naše inventure zadnjih 35 let – v negativnem smislu kakopak – sta brez dvoma notranja politika in z njo prepletena tranzicija na gospodarskem, pravosodnem in medijskem področju. V prvem primeru imamo opravka z močno ideološko polarizacijo, ki se praktično vleče že dobro stoletje kot zgodovinski spor med »klerikalci« in »liberalci« in ki je vrhunec dosegla z bratomorno vojno in komunistično revolucijo.

Leta 1991, ko je zunanja nevarnost vsaj za krajši čas poenotila politično elito, smo dosegali neverjetne rezultate. A ko je nevarnost minila, so se vrnili stari vzorci.

Za tako razklano družbo, ki težko sklene kompromis o najpomembnejših vprašanjih časa, je značilna ostra delitev na levico in desnico, h kateri nekaj prispeva tudi volilni sistem. Imamo neposredno izvoljenega predsednika (predsednico) republike z zelo omejenimi pooblastili.

Vseeno je ustava, ki bo prihodnje leto praznovala 35. rojstni dan, še vedno presenetljivo aktualna in odporna proti zobu časa. Med nikoli dokončane državljanske naloge sodi tudi primerna ureditev državne zastave in grba, ki ju je slovenska skupščina junija 1991 sprejela v naglici kot začasno in zasilno rešitev. Slovenska trobojnica s komaj vidnim grbom se ni izkazala kot prepoznavna, še manj pa praktična.

Dovolj je, da veter zastavo malce navije okoli droga, pa že zaplapola ruska zastava. Znana je zadrega iz Kijeva po začetku vojne leta 2022, ko so mestne oblasti prosile slovensko ambasado, naj sname zastavo, saj je videti identična ruski in preveč vznemirja ljudi.

V notranji politiki se kot jara kača vleče zgodba sistemske korupcije, kar je logična posledica paternalistične vloge države na vseh področjih. Javna naročila, pogosto prirejena izbranemu ponudniku, tlakujejo pot koruptivni praksi v t. i. javnem zdravstvu, infrastrukturnih projektih, energetiki, obrambi, državnih in paradržavnih podjetjih itd.

Sašo Švigelj

Skoraj 196 tisoč zaposlenih v javni upravi je posebna zgodba, v katero si ne upa poseči nobena vlada, saj se boji izgube glasov na volitvah. Javni uslužbenci skupaj s svojimi družinami predstavljajo pomemben del volilnega telesa.

Med infrastrukturnimi projekti, zaradi katerih imajo Slovenci še pred poletnimi dopusti glavobole, izstopa zlasti nedomišljen projekt avtocestnega križa, ki ga je država zares začela graditi šele leta 1994, čeprav je bil načrtovan že v zgodnjih 70. letih pod vlado Staneta Kavčiča.

Osnovna težava je v tem, da smo gradili avtocestno omrežje – vključno z ljubljanskim obročem – na podlagi študij in prometnih statistik izpred več desetletij. Z drugimi besedami, slovenska prometna politika je prepozno dojela, da dvopasovne avtoceste v 21. stoletju ne rešujejo problema, ampak prinašajo prometne zastoje.

Inventura 35-letne samostojnosti na področju prometne infrastrukture je alarmantna: sanacija razmer bo trajala več let, verjetno pa celo desetletje. Nočno delo na avtocestnih gradbiščih je le slaba šala.

Reforme ob svetem Nikoli?

Inventura ne more niti mimo pravosodnega sistema, ki ga reforma še čaka. Na srečo smo se zaradi naravnih zakonitosti – staranja sodnikov, če smo konkretnejši – rešili vsaj dileme okoli lustracije.

Danes je velika večina sodnikov in tožilcev, ki bi teoretično lahko kršili človekove pravice v bivšem sistemu, že upokojena ali vsaj tik pred tem. Ostajajo pa veliki sodni zaostanki in s tem povezane kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, kar epilog običajno dobi šele na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.

Reforma šolstva je prav tako tema, ob kateri bi morala zardeti vsakokratna vlada. Zadnji podatki nacionalnega preverjanja znanja so alarmantni in bi morali pripeljati do spoznanja, da je naš šolski sistem nujno potreben prenove, posodobitve in predvsem prilagoditve času in prostoru. Zadnji minister, ki se je tega vsaj deloma lotil, je bil Slavko Gaber, od tega pa je minilo že skoraj 30 let. Še Marija Terezija bi se ob tem zamislila.

Pobiti, izbrisani in tujcem prodani

Med večje madeže slovenske samostojnosti zagotovo sodita dejanji, ki nam res nista v čast. Prvo se sicer nanaša na t. i. polpreteklo zgodovino, vendar so okoliščine, ki omogočajo pomiritev, nastopile šele leta 1991, zato bi se zdelo logično, da bi v zadnjih 35 letih kot narod vsaj nekaj naredili na tem.

Gre seveda za vprašanje pokopa vseh žrtev druge svetovne vojne in povojnega revolucionarnega nasilja. To Slovenijo navsezadnje zavezujejo tudi mednarodne konvencije, predvsem pa pieteta do lastnih ljudi, ki jih je doletela ta nesreča, da so umrli bodisi za domovino bodisi zaradi nje.

Nerešeno vprašanje krivde in greha, ki se vleče od leta 1945, je na začetku 90. let sprožilo še eno tragedijo, ki se na srečo ni končala z novimi zunajsodnimi poboji, ampak »le« z administrativnimi izbrisi iz registra stalnih prebivalcev. Država je leta 1992 okoli 20 tisoč prebivalcev spremenila v »izbrisane«, kar je Evropsko sodišče za človekove pravice prepoznalo za diskriminatorno in nezakonito dejanje.

Slovenska sodišča pa niso bila tako jasna in učinkovita, ko je šlo za lastninjenje nekdanje družbene lastnine. Po letu 1991 je šla država skozi več faz privatizacije iz socialističnega gospodarstva v tržno (kapitalistično).

Naprej smo imeli občutek, da je privatizacija prepočasna in preveč politično vodena. V imenu t. i. nacionalnega interesa so se rojevali domači tajkuni, tujcem pa se je oteževal vstop na trg. Gradualistični pristop je omogočal insajderske posle, menedžerske odkupe in vrsto drugih pogruntavščin, zaradi katerih se je Slovenija kasneje znašla hujši v ekonomski krizi.

Sašo Švigelj

Če je bila privatizacija sprva mišljena kot ohranitev kapitala v rokah »pravih« (domačih lastnikov), se je koncept kasneje obrnil na glavo in država je mirno prodajala cele gospodarske panoge tujcem, s čimer je ogrozila nacionalne interese.

Tujci so tako prišli do edinega delujočega mednarodnega letališča, nacionalnega letalskega prevoznika, večine prehrambne industrije (vključno s proizvajalci pijač), težke industrije (železarne, jeklarne) itd. Tudi to, da je bančni sektor danes v večinski tuji lasti, je bilo pred 30 leti nepredstavljivo.

Zdi se, da je Slovenija po prehodu v nov družbeni in ekonomski red najprej za vsako ceno zavirala privatizacijo in vstop tujih lastnikov na domači trg, kasneje, ko je postalo jasno, da se brez svežega denarja obeta še hujša kriza, pa je prišlo do nenadzorovanega in nepremišljenega lastninjenja podjetij v državni ali paradržavni lasti. Iz ene skrajnosti v drugo.

Vedno je lahko bolje

Če na razvoj slovenske nacionalne države gledamo iz perspektive zadnjih 35 let, smo ne glede na vse stranpoti, napake ali zapravljene priložnosti lahko zmerni optimisti. Naša nacionalna karakterna značilnost je namreč ta, da stvari radi vidimo slabše, kot so v resnici.

Ko tarnamo o upadanju rodnosti in demografski politiki, ki naj bi bila celo ena od prioritet Janševe vlade, pozabljamo, da nas toliko, kolikor nas danes živi na ozemlju Slovenije, ni bilo še nikoli. Tisti Agropopov »samo milijon nas še živi na svoji zemljici« je ostal kulturni fenomen konca 80. let, ko se je začel razpad socialistične Jugoslavije in nihče ni vedel, kaj nas čaka. Nekateri so govorili celo o izumrtju. Na srečo smo še daleč od tega.

»Na Slovenskem smo mi gospodar« še vedno velja. Velja za vse – leve in desne, verne in neverne, ene in druge, rdeče in črne, naše in vaše. »Domovina«, je zapisal Oton Župančič, »je ena, nam vsem dodeljena«. Ta preprosta misel je najboljše cepivo proti političnemu idiotizmu levih in desnih.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter