25 let potem: kdo se še spomni Josefa Šimčika?

Kajti, bili so domoljubi, ki jim ni bilo mar za lastno življenje, saj so se, tudi goloroki, postavili po robu agresorski jugoarmadi. Prva žrtev vojne za Slovenijo je padla na današnji dan, 24. maja 1991 v Mariboru. Dan prej je skušala JLA zasesti 710. učni center TO v bližnjih Pekrah, razorožiti in aretirati prvo generacijo prostovoljcev. Napetost med TO in JLA je skorajda dosegla vrelišče, agresorju se je po robu postavila tudi množica civilistov iz Peker in Maribora.

Med nočnimi  pogajanji v stavbi mariborske občine je KOS ugrabil takratnega poveljnika TO za vzhodno Štajersko Vladimirja Miloševića, a so ga naslednji dan izpustili, kar pa ni ustavilo mariborskih domoljubov, ki so še naprej množično demonstrirali pred kasarnami JLA. V popoldanskih urah 24. maja  je iz kasarne vnovič krenila kolona oklepnih vozil, ki jih je skušala ustaviti goloroka množica zavednih Mariborčanv. Med njimi tudi Josef Šimčik, ki je končal pod kolesi oklepnika.

To se je zgodila na današnji dan pred 25 leti. Kdo se še danes spomni Josefa Šimčika. Na njegovo žrtev za samostojno Slovenijo  sicer na pročelju nekdanje kasarne na Ljubljanski cesti opozarja spominska plošča. Toda, današnja spominska slovesnost, ki jo je pripravila območna organizacija VSO za Maribor, sama po sebi napeljuje k kruti misli, da je pri mnogih spomin zbledel.

Besedam govorcev, ki so bile čustvene, napolnjene z  domoljubjem in optimizmom, je prisluhnila  le peščica zbranih, domoljubov,veteranov vojne za slovenijo. Prav žalostno, da v nas tako hitro zbledijo spomini na dogodke izpred 25 let, ko smo si enotni utirali pot v samostojno državo, se uprli stokrat močnejšemu agresorju.

Vprašam se, kje so bili predstavnik mestne občine Maribor, kje predstavniki političnih organizacij, konec koncev, kje je bil nekdanji poveljnik za vzhodno Štajersko Milošević, kje je bil načelnik generalštaba SV, kje ministrica za obrambo, kje predsednik Republike….kje so bili dijaki in učenci  mariborskih srednjih in osnovnih šol? Ko se dogajajo proslave, ki dičijo revolucionarne dosežke NOB, so povsod poleg tudi najmlajši, učenci in dijaki.

Tokrat jih ni bilo za vdeti, pa je 2. Mariborska gimnazija le nekaj korakov stran. Kaj je z učitelji in profesorji osnovnih in srednjih šol, jim morda ne bi koristila učna ura o dogajanju v Mariboru red 25. leti. Na koncu vprašanje, kje so bili mediji.

In tako se je spominska slovesnost Josefu Šimčiku končala s položitvijo venca, in tistih nekaj prisotnih je šlo vsak svojo pot prav s podobnimi razmišljanji, o katerih sem razpredal v tem tekstu. Res žalostno! Josef Šimčik in druge žrtve slovenske osamosvojitve, slava Vam!