Kot je povedala Mateja Ratej, se je hitlerizem slovenskega prebivalstva na Štajerskem kazal predvsem v simpatiziranju z nacističnim redom v javnosti in je pomenil privid boljšega življenja v nemški državi pod Hitlerjem.
"Ko so se mariborski Nemci v tridesetih letih 20. stoletja pričeli obračati k nacizmu, so jim zaradi lojalnosti, ekonomske odvisnosti in v upanju po večji blaginji sledili tudi mnogi njihovi slovenski delavci in uslužbenci," pravi zgodovinarka.
Primere suma širjenja hitlerjevske propagande v tem obdobju je po njenem mogoče spremljati v kazenskih spisih mariborskega okrožnega sodišča, saj je bil hitlerizem v Kraljevini Jugoslaviji prepovedana politična dejavnost in ga je obravnavalo posebno državno sodišče za zaščito države v Beogradu.
Del omenjenih spisov razkriva v svoji knjigi, iz njih pa je mogoče zelo natančno razbrati, kako so preproste krilatice o boljšem življenju pod Hitlerjem s sposobnostjo pronicanja v mnogotere komunikacijske položaje ustvarjale specifično družbeno klimo postopnega naraščanja napetosti v desetletju pred nastopom velikanskega družbenega kolapsa.
"Velikih odzivov doslej na knjigo ni bilo. Obstaja verjetnost, da tudi po 80. letih še nismo pripravljeni sprejeti dejstva, da smo Slovenci ob vseh strahotah, ki smo jih utrpeli od nacističnega reda, vendarle v nezanemarljivi meri tudi prisegali na ta isti red," meni Mateja Ratej, ki marsikakšno paralelo vleče tudi z današnjimi časi zdravstvene krize. Med drugim to, da v javnosti kroži množica teorij zarot, ki skušajo pojasnjevati stvarnost, saj ni več nekega temeljnega zaupanja v ustaljene avtoritete.
Ob tem je dodala, da če pregledamo časopisje v času pred drugo svetovno vojno, je mogoče opaziti zelo podobne trende, tako da boj za resnico in medijska vojna nista nekaj novega, pač pa gre zgolj za veliko družbeno zaostritev, ki smo ji znova priča. "Se je pa ljudje ne zavedamo v tolikšni meri, tako kot se je tudi ljudje v 30. letih prejšnjega stoletja niso," na nevarne trende opozarja Mateja Ratej.
Zgodovinarka je zaposlena na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije za znanost in umetnost (ZRC SAZU) in je urednica biografskih študij v sklopu zbirke Življenja in dela, pa tudi področna urednica pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu, članica založniškega sveta Založbe ZRC in avtorica več znanstvenih monografij.
Med drugim se posveča proučevanju mentalitet v času med obema svetovnima vojnama. V mikro in kulturnozgodovinskih študijah obenem raziskuje biografije nekdanjih bolj ali manj anonimnih posameznikov, saj je šele skozi njihova življenja mogoče uzreti prepričljiv približek tega obdobja.