Vas bolijo zobje? Zgrabite tega polža z zobmi, svetuje Kravtov Tevži

Nekdaj učiteljica razrednega pouka, danes 82-letna Marta Repanšek, si je prvi dve leti po upokojitvi čas krajšala s pletenjem in razmišljanjem o tem, kaj bi počela. Nekega dne jo je našla literarna zgodovinarka z Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU dr. dr. Marija Stanonik, ki je med drugim zasnovala knjižno zbirko Glasovi in je z njo utemeljila knjižno zvrst slovstvena folkloristika.

V zbirki je doslej v 52 knjigah izšlo več kot 20.250 slovenskih folklornih pripovedi, zbranih po Sloveniji in zamejstvu. Deseta knjiga v tej zbirki je knjiga Bajže s Koroške, ki je bila izdana leta 1995 in vsebuje 204 povedk, kot te pripovedi strokovno imenuje Marija Stanonik. Marta Repanšek jim je prisluhnila v krajih od Koprivne do Libelič, tudi na mnogih samotnih kmetijah, in jih s pomočjo mnogokrat preposlušanih posnetkov pogovorov zapisala v narečni obliki tako, kot so ji povedali pripovedovalci. Pri tem je tudi s pomočjo stroke reševala vrsto zagat glede zapisov, branje tako zapisanih zgodb pa je lahko za tiste, ki jim koroško narečje ni blizu, razmeroma zahtevno.

Vprašajte jih, ali jih je kdaj strašilo

Repanškova se je sprva ponujene naloge zbrati pripovedi iz Mežiške doline otepala, saj ni vedela, kako naj pristopi k ljudem, kako naj jih nagovori. Poleg tega so zgodbe v Mežiški dolini pred njo zbirali in zapisovali že drugi, med drugim Vinko Möderndorfer (1894-1958). In tako je imela občutek, da je "on že vse pobral", a se je hkrati zavedala, da jo zgodovina Črne in okolice zanima še iz časov službovanja, ko je pripravljala kviz za otroke, pa takrat časa za raziskovanje ni bilo.

"Vprašajte jih, ali jih je kdaj strašilo," ji je ob začetni negotovosti svetovala mentorica Marija Stanonik. In tudi ob tem nasvetu se priženjena Črnjanka naloge ni lotila takoj. Nato pa je nekega dne, povsem nepričakovano, med pogovorom s taščo, naneslo, da ji je postavila to vprašanje. "Tašča se je zresnila in rekla: Mene ne, atija pa," je v pogovoru za STA povedala Marta Repanšek, ki je tako dobila prvo zgodbo. Napisala jo je kar na papirnato vrečko za živila. Zgodba v knjigi nosi naslov Sred noči domo in govori o tem, kako je taščinega očeta strašilo, ko se je sredi noči vračal domov, potem ko je več ur kartal in popival.

Zobje ga niso boleli, ker je polža vlačil

Naslednji zgodbi je Repanškova prisluhnila pri sosedu Kravtovemu Tevžiju, ki je kljub starosti imel zdrave zobe, čeprav nikoli ni bil pri zobozdravniku. In kot ji je povedal, je bilo to zato, ker je "povža vaču", to pomeni, da je "polža vlačil".

Ko so ga v otroštvu boleli zobje, mu je namreč oče naročil, naj brez pomoči rok z zobmi zagrabi črnega lazarja. In kolikor korakov stran bo naredil z njim med zobmi, toliko let ga zobje ne bodo boleli. Nato ga je moral prinesti nazaj in "indi dov djat", odložiti na isto mesto. Po tistem ga niso nikoli več boleli zobje, je povedal sogovornici, ki je "ta recept" na različnih branjih in predstavitvah knjige brala najmanj 50-krat. Na njeno presenečenje pa je na podobno zgodbo s polžem naletela še pred kratkim pri lokalni frizerki.

In kaj so bajže? "Kolegica, ki je živela na Prevaljah v bloku, ki so mu rekli Perzonali, mi je povedala, da je tam bil en star možej, ki je bil bajžast. Sedel je pred blokom in otrokom pripovedoval bajže. To je bilo že davno, meni pa se je to zdel krasen koroški izraz, ki ima koren v besedi bajka," je povedala Marta Repanšek. Prijateljica ji je dejala, da je bajža zgodba, ki ji verjameš ali ne. "In to mislim, da je," je dodala sogovornica, ki sicer, tako kot pripovedovalci, verjame, da so v knjigi Bajže s Koroške opisane zgodbe večinoma resnična doživetja pripovedovalcev ali njihovih prednikov, prijateljev in znancev. Ali se to sklada s fizičnim, snovnim dogajanjem, je povsem druga zgodba.

V štirih letih je v Mežiški dolini in po okoliških hribih zbrala 204 zgodbe in jih za objavo v knjigi glede na podobno tematiko in sorodna sporočila o temeljnih človeških vrednotah razdelila v osem razdelkov. Pripovedujejo o strahu in strašenju, pa o "cahnih", to so večinoma zvočni znaki in opomini, ki človeka navdajajo z različnimi, večinoma hudimi slutnjami. Zgodbe pripovedujejo še o tem, kako so v preteklosti živeli in česa ne smemo pozabiti, ter o coprnicah in o tem, da so se ljudje tudi po smrti vračali, da bi poravnali račune ali se pobotali. V zapisih pripovedi se je Marta Repanšek ogradila od sosedskih sporov, med zgodbami pa so tudi ljubezenske in lovske.

Pred pozabo rešila veliko folklorno bogastvo

A zgodb po prvi knjigi ni zmanjkalo. Leta 2004 je sogovornica v samozaložbi izdala zbirko folklornih pripovedi iz Črne in okolice z naslovom Večna ura, knjigi pa dodala številne fotografije iz minulega stoletja, ki pričajo o življenju Črnjanov nekoč. Zbiranje etnoloških vsebin je nadaljevala tudi za objave v občinskem časopisu Črjanske cajtnge, za katerega še danes prispeva vsebine. Sodelovala je tudi pri zbiranju in urejanju gradiva za knjigo Življenjske poti nekaterih starejših prebivalcev Občine Črna na Koroškem in knjigo Okrogle in robate storije izpod Pece, kjer so zbrani zapisi Jožeta Gradišnika. Trenutno pregleduje vsebino za knjigo etnologinje dr. Marije Makarovič, ki je raziskovala življenje na območju Jazbine v črnjanski občini.

Marta Repanšek se zaveda, da je z zapisi ljudskih pripovedi v značilnem koroškem narečju z nekaterimi narečnimi besedami, od katerih mnogih danes ni več slišati, pred pozabo rešila veliko folklorno bogastvo. "Zapisan je pogovorni jezik naših krajev ob koncu prejšnjega stoletja. In to daje vsebini še dodatno vrednost," je izpostavila sogovornica, ki ob tem z bridkostjo ugotavlja, da večine od 54 pripovedovalcev, ki so prispevali zgodbe za prvo knjigo, ni več med živimi, ljudi, ki bi jih obiskala z namenom zapisati njihove pripovedi, pa tudi skorajda ni več.

Koroška slovstvena folkloristika je značilna, vezana na pokrajino, čas in ljudi, ki imajo tod korenine, je opisala intervjuvanka in poudarila, da imajo v Črni zbranega in zapisanega razmeroma veliko gradiva z etnološko vsebino. Tudi mladi v lokalnem okolju po njenih izkušnjah zgodbe in dediščino Črne z okolico razmeroma dobro poznajo in jih zanima, ljudje iz lokalnega okolja pa so ponosni na zapise o daljni zgodovini svojih krajev, z zadovoljstvom ugotavlja Marta Repanšek.