Stalnica njegovega repertoarja je bil Cankar, ki ga je spremljal od najzgodnejših gledaliških začetkov konec 50. let minulega stoletja.

Korunove predstave so bile vsaj v začetku modernistične, pozneje pa so ga nekateri označevali za fundamentalista. Bil je eden prvih reformatorjev slovenskega gledališča. Vztrajal je pri reformaciji in modernizaciji znotraj nacionalnih gledaliških hiš in kljub vabilom ni sodeloval pri eksperimentalnih gledališčih, kot je bil Oder 57.

Za svoje uprizoritve slovenskih in svetovnih klasičnih dram je prejel pomembne gledališke nagrade in priznanja tako v Sloveniji kot na območju nekdanje Jugoslavije.

Z znamenito režijo Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski, ki je doživela premiero 15. maja 1965, je "pohujšal" slovensko gledališče in javnost in napovedal novo obdobje slovenskega gledališča.

Kljub očitkom tradicionalistov, da ga pri njegovih režijah, še zlasti Cankarja, vodi huliganski okus, kot je zapisal kritik Josip Vidmar, in da njegovo Puhujšanje ni nič manj kot pljunek na avtorja, je Korunu uspelo gledališče osvoboditi trdega oklepa literature. Kot je večkrat izjavil sam - beseda vendarle ni vsemogočna.