Stoletje Zorka Simčiča: avtor, ki je globoko ukoreninjen v slovenstvu

Zgodovinski totalitarizmi so mu namenili usodo begunca, 46 let je prebil v eksilu. V Slovenijo se je iz Argentine vrnil leta 1994, njegov vsaj za literarno zgodovino znameniti roman Človek na obeh straneh stene, je v domovini lahko izšel šele 1991. Štiriintrideset let po izidu v Buenos Airesu.

Za profesorja primerjalne književnosti Matevža Kosa so romani Prebujenje (1943), Človek na obeh straneh stene (1957), Poslednji deseti bratje (2012) tri romaneskne postaje znotraj sicer razvejenega in mnogoplastnega opusa. Človek na obeh straneh stene je pred dobrega pol stoletja presenetil s svojo modernostjo, Poslednji deseti bratje pa so veliki roman slovenske proze 21. stoletja. V razpravah Leta na nevarnega življenja (Pet fragmentov o slovenski literaturi in drugi svetovni vojni) je Kos za Poslednje desete brate zapisal, da izrisujejo zunajčasovno perspektivo, s tem se upirajo diktatu linearnega, samo človeško zgodovinskega časa. Kot da bi šlo za isti prizor, kot da bi se vmes zgodilo vse in nič in kot da bi se zemlja in nebo spravila. V zadnje stavku romana je zapisal: »diši po zemlji, tudi zdaj in tukaj je zadišalo po večnosti«.

Prav toliko ljudi, kot jih bere Simčičeve knjige, je Zorko Simčič nagovoril tudi osebno – v neštetih predavanjih in pogovorih. Kot človek je globoko ukoreninjen v slovenstvu in njegovi zgodovinski resnici – ter seveda v krščanstvu. Iz teh virov pa je potekal izjemni dinamizem njegove osebnosti, s katerim je navduševal mnoge sogovornike, bralce, poslušalce. Ob njem je po besedah literarnega zgodovinarja Matije Ogrina vsakdo sam dobil občutek, da je življenje res vredno življenje.

Pesnik Miklavž Komelj, denimo, ga je četrt stoletja dan za dnem videval na ljubljanskih ulicah. Občudoval je, kako strmi drugače od drugih, kot da je v vsakem njegovem pogledu veselje, da lahko spet gleda prostor, od katerega je bil tako dolgo ločen. Komelj se je opogumil in mu pisal, nato pa sta se avgusta 2019 srečala ob kavi. Takrat so bile, je zapisal v daljšem eseju Samota in večnost v Literaturi Simčičeve skoraj prve besede: »Največja vrednota je svoboda.« Tudi njemu ni ušlo, da veliki emigrantski tekst Poslednje desete brate konča z besedo večnost. Ko beremo to knjigo, se nam lahko zazdi, da so vse Simčičeve knjige napisane zato, da bi bila lahko zadnja beseda knjige – večnost – izrečena z resničnostjo, s kakršno že dolgo ni bila izrečena.

Tudi sam sem se nekajkrat srečal z njim na štiri oči – ob kavi, ki jo vedno hoče sam plačati. Kot vedno je imel pri sebi mali rokovnik in v njem zabeleženo, kaj mora sogovorniku nujno povedati. Večkrat je kot pozoren bralec telefoniral, napisal kak spodbuden SMS in malce (kritično in pohvalno) pokomentiral naše in moje pisanje. Kot je sam priznal, se je novinarjem izmikal. Glede intervjuja se mu je uspelo izmakniti tudi meni.

Zorko Simčič je bil rojen 19. novembra 1921 v Mariboru, v družini primorskih beguncev (Goriška Brda); tja se je zatekla prek Beograda in Dunaja. Leta 1942 je bil interniran v Gonars. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, kjer je bil pri angleških zasedbenih silah Avstrije prevajalec. Kasneje je odšel v Italijo in nato emigriral v Argentino. V Buenos Airesu je bil organizator kulturnega življenja pri Slovenski kulturni akciji in urednik revije Meddobje. V domovino se je vrnil leta 1994. Za roman Človek na obeh straneh stene (1957) je dobil nagrado Prešernovega sklada (1993) in 2013 še veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus. Leto pred tem je po trideset letih izdal roman Poslednji deseti brati, fresko slovenske politične emigracije. Je tudi pisec novel, dramskih besedil (ustvarjalni vrh pomenita drami Zgodaj dopolnjena mladost iz leta 1967 in v španščini leta 1977 napisano Tako dolgi mesec avgust), humoresk, satir, člankov, esejev in besedil za otroke in mladino.

Letošnje izjave SAZU o slovenski spravi ni podpisal. Da je bil leta 2011 sprejet med akademike, je vzel kot »uvodni akord bližanja k spravi«.