Sporočilo objavljamo v celoti:
STANJE V REPUBLIKI, JESEN 2020
Odzivi na epidemijo. Jesen 2020 slovensko republiko sooča z izzivi, ki jim nismo bili priča že vse od razpada Jugoslavije in dogodkov, ki so srečno vodili v nastanek samostojne slovenske države. Zaradi močnega izbruha drugega vala epidemije je spet neposredno ogroženo ne le zdravje velikega števila državljank in državljanov, izgubljenih je bilo tudi že več kot 200 življenj. Vsej akutnosti te javnozdravstvene krize navkljub pa se slovenska republika, njen javni prostor: politične stranke, mediji in civilna družba nanjo odzivajo neprimerno, napačno ali pa sploh ne.
Namesto tekmovanja z nasprotnikom – uničevanje sovražnega. Nadaljujejo se nikoli končani procesi slovenskega samouničevanja. Vedno znova začeti, nasilno in umetno sklenjeni postopki sistemskega simbolnega, političnega, ekonomsko, a na srečo še ne fizičnega poboja in uničenja svojega vrednostnega nasprotnika, ki ga razumete kot sovražnika. Ta proces samouničevanja je še posebej razdiralen v krizi, kot je trenutna, skozi zadnja tri desetletja pa se kaže v neurejenosti slovenske parlamentarne demokracije in vsesplošni slabitvi institucij države ter domala celovitem razkroju vseh podsistemov slovenske republike: od zdravstvenega do obrambnega, od socialnega do varnostnega, da o pravosodnem sistemu sploh ne govorimo.
Nadaljujejo se nikoli končani procesi slovenskega samouničevanja. Vedno znova začeti, nasilno in umetno sklenjeni postopki sistemskega simbolnega, političnega, ekonomsko, a na srečo še ne fizičnega poboja in uničenja svojega vrednostnega nasprotnika, ki ga razumete kot sovražnika.
Zloraba javnega denarja za državne inštitucije – v zasebno korist birokracije. Ta razkroj in usihanje vseh ključnih institucionalnih gradnikov slovenske republike, seveda, ni naključen. Ustreza vsem tistim, ki so pod krinko varovanja državnega, javnega in nacionalnega interesa, zasledujoč svoje povsem zasebne interese, parazitirali na javne institucije ter javne dobrine, jih zasedli ter prek sebi lojalnega kadra v zasebnem sektorju v državni lasti uspeli ekonomsko z zlorabo davkoplačevalskih sredstev ugrabiti slovensko republiko. Ti, pogosto ne meneč se za svoje ideološke razlike, dejansko upravljajo s slovensko državo, na način, ki se, žal, ne razlikuje od mafijskega in kateremu formalne institucije slovenske države, politične stranke, mediji in civilna družba, vključno z univerzami, služijo bodisi kot zvesti soizvajalci ali pa kot uporabni idioti za neprekinjeno poustvarjanje slovenske Potemkinove vasi.
Ustavnost kot propagandna krinka post-komunistične levice. V tem povsem lažnivem okolju je zlorabljen še jezik in uporabljene besede imajo dejansko diametralno nasproten pomen od tistega, ki se jim ga na videz pripisuje. Sklicevanje na »ustavnost« poganja obstoječo protiustavnost; »samostojnost« dejansko terja ohranjanje odvisnosti; poveličevanje »avtonomije« uveljavlja politično podrejanje; zaklinjanje na »nepristranskost« je v funkciji ohranjanja pristranskosti; bolj kot se poudarja »strokovnost«, bolj sta zacementirana propaganda in ideološko enoumje. Pri vsem skupaj pa je ključno krčevito oklepanje obstoječega proračunskega financiranja, ki je vir proračunskega monopola tiste politike, ki je na oblasti dlje časa. To je v slovenskem kontekstu, zaenkrat, pač t.i. post-komunistična levica. Post-komunistična zato, ker v Sloveniji nimamo niti normalne levice niti normalne desnice zahodnoevropskega tipa. Prav to je temeljni problem in s tem tudi kraj iskanja rešitev za slovensko republiko.
Bitka za razumno, zmerno, inkluzivno in konsenzualno politično sredino. Kakovostne demokracije ni brez kakovostnih političnih strank, profesionalnih medijev ter robustne civilne družbe. Zahodnoevropske izkušnje po drugi svetovni vojni pričajo o tem, da demokracija lahko vzdržno deluje samo, če politične stranke pošteno tekmujejo za glasove na sredini. Ko se zgodi, kot se dogaja danes, da v sredino vdrejo politični radikalci, iz nje iztisnejo sredinskega volivca in vanjo vrinejo vrednote, stališča in razprave z obrobja. V taki družbi, kot je danes tudi slovenska, se razmahne radikalnost, vodijo se kulturni boji, ki mestoma že spominjajo na državljansko vojno. V taki družbi izgubljamo vsi, razen mafija, tista v prenesenem in neprenesenem pomenu. Taka družba je, zato, zapisana najmanj stagnaciji, če že ne propadu.
Pri vsem skupaj pa je ključno krčevito oklepanje obstoječega proračunskega financiranja, ki je vir proračunskega monopola tiste politike, ki je na oblasti dlje časa.
Osredinjenje politične kulture civilne družbe z dvokrožnim volilnim sistemom. V teh okoliščinah je nekaj treba storiti. Eno od ustavnopravnih zdravil je volilni sistem. Če proporcionalni sistem, kot ga imamo danes in ki v oblikovanju svojih volilnih okrajev tako ali tako ni skladen z ustavo, drobi slovensko politično stvarnost in krepi ekstremiste vseh barv, je rešitev v uveljavitvi dvokrožnega volilnega sistema. Ta, po naravi stvari, sili politične stranke, da s svojimi besedami in dejanji nagovarjajo sredinskega volivca. Tega pa bi morala ne le nagovarjati, temveč ustvariti civilna družba. Druga rešitev za dekadenco slovenske republike je torej osredinjenje civilne družbe. Nastopil je skrajni čas za intelektualno prebujenje civilne družbe, ki bo s svojo trezno, z argumenti podprto in v evropskih vrednotah utemeljeno razpravo, odprla tisti prostor, v katerem bi se slovenski državljani in državljanke spet povezali v resnično demokratično skupnost, zelo različnih ljudi, ki pa jih obenem veže privrženost živeti v blagostanju skupaj.
Profesionalni mediji v službi resnice kot pogoj poštene politične tekme. Takemu osredinjenju slovenske republike pa bodo morali slediti tudi mediji, ali pa jih več ne bo. Svetovni splet namreč ponuja neskončno možnosti za neprofesionalno, pristransko, navijaško in propagandno dejavnost, ki je po vrhu vsega še brezplačna. Resni mediji, tisti torej, od katerih je odvisen obstoj slovenske republike, so v primerjavi z medijsko kloako, ki jo ponujajo socialna omrežja, nekonkurenčni, pa če se trudijo biti še tako slabi. Edina rešitev zanje je torej res kakovostno medijsko poročanje, za katerega ni mogoče pričakovati, da bo objektivno, zahteva pa se, da je profesionalno, v službi pravice vedeti, ne pa v izkrivljanju dogodkov in dejstev, kot narekujejo vplivni, zakulisni politični in ekonomski interesi.
Resni mediji, tisti torej, od katerih je odvisen obstoj slovenske republike, so v primerjavi z medijsko kloako, ki jo ponujajo socialna omrežja, nekonkurenčni, pa če se trudijo biti še tako slabi.
Svobodna gospodarska pobuda ter inštitucionalna svoboda znanosti in univerz. Nazadnje pa ključ do izboljšanja stanja slovenske republike ni v rokah države, temveč v rokah zasebnikov. Ti morajo uveljaviti svobodno gospodarsko pobudo, kot jo zagotavlja ustava. Ti morajo zahtevati vzpostavitev poštenega sistema, ki bo nagrajeval najboljše, ne pa najbolj naše. V tej preobrazbi slovenske družbe pa, seveda, ne morejo izostati slovenske univerze in raziskovalne organizacije. One so prve poklicane k odprtosti, konkurenčnosti in tekmovalnosti, kot viru ustvarjalnosti, ki zahteva odpravo finančnih in regulatornih monopolov, ki so vezani na status institucije, namreč javno nasproti zasebnemu, namesto na njeno kakovost oz. meritokratski značaj.
Enakopravnost, svoboda, solidarnost, meritokracija. Sklenemo lahko, da je stanje slovenske republike v jeseni 2020 izrazito nezavidljivo, a še ne nepopravljivo. Zdravstveno krizo je še mogoče izkoristiti za osredinjenje Slovenije, za njeno politično, civilnodružbeno, medijsko in zasebno koncentracijo okoli vrednostnega jedra slovenske države, okoli polja svetega, ki ga sestavljajo tri vrednote: enakopravna svoboda, solidarnost in meritokracija. Želimo, zares terjamo, Slovenijo, v kateri bomo vsi posamezniki enakovredno in enakopravno lahko sodelovali v pošteni (politični, pravni, medijski, univerzitetni, raziskovalni, ekonomski, zares celokupni družbeni) tekmi, ki bo nagrajevala najboljše po meritokratskem kriteriju in kjer bo z ukrepi socialne države v duhu vrednote solidarnosti poskrbljeno, da bo lahko vsakdo živel najmanj človeka vredno življenje.
Za Katedralo svobode:
Matej Avbelj; Peter Jambrek; Friderik Čeček; Jernej Letnar Černič ; Darko Darovec; Bostjan M. Jambrek; Gorazd Justinek; Damjan Mihevc; Alenka Puhar; Darinka Rakovec; Dimitrij Rupel; Tomaž Zalaznik; Zoran Vaupot
Katedrala svobode je neformalno združenje oseb, ki uskljajujejo spoznanja in mnenja o pomembnih vprašanjih slovenske Republike. Njeni sodelavci so osebnosti iz sveta kulture, znanosti, podjetništva in politike, katerih namen je prispevati za soglasje o programskih točkah nacionalnega programa za sproščeno in svobodno Slovenijo. Ikona Konvencije je Katedrala svobode, Plečnikova upodobitev slovenskega parlamenta, razumljena kot slovenska akropola in kot simbol slovenske državnosti.