Nikolaj Beer je ob letošnjem kulturnem prazniku prejel nagrado Prešernovega sklada. V intervjuju nam je razodel svojo življenjsko zgodbo. Odraščal je v evangeličanski družini z bratom in sestro, očetom poštnim uradnikom in mamo gospodinjo, ki je rada brala. Veliko časa je preživel v prostorih pošte, ki je delovala v njihovi domači hiši. Tu se je naučil brati, tu je naslikal tudi svoje prve portrete.
Slišali boste, kako se je izognil služenju vojaškega roka, kakšno je bilo njegovo nedavno srečanje z Milanom Kučanom in tudi, kako rad je igral nogomet. V mladostniških letih tudi z zdaj že pokojnim prvim škofom slovenske evangeličanske cerkve Gezo Ernišo.
Povedal nam je marsikaj zanimivega o rodnem Prekmurju, ki ga tako rad upodablja na svojih slikah. Zemlja, po kateri je v otroških letih hodil bos, njive in hiše so tudi pogosti motivi njegovega umetniškega ustvarjanja. Nikoli ni silil v prve vrste. Zato ga tudi prihod Svetlane Makarovič na oder Cankarjevega doma ob koncu proslave ni zmotil. „Gospa je reševala neke svoje stare zadeve,“ nam pove.
Povedal nam je tudi, kako je spoznal svojo življenjsko sopotnico in tudi, ali se kot slikar s težkim srcem poslovi od kakšne svoje slike. Teh in razstav se je skozi leta nabralo veliko. Še vedno ustvarja. Pravi, da najraje zjutraj ali zgodaj dopoldne pri dnevni svetlobi. Morebiti je ravno zato v njegovih delih toliko barvite svetlobe. Te pa dandanes v tem temnem času vojn in sovraštva še kako manjka.
