Življenje v rudarskem naselju Terezija v Trbovljah, blizu zdaj zaprtega in zasutega Terezija rova, je bilo v marsičem drugačno, kot je danes njegovo življenje v Ljubljani. „V manjših krajih se vsi poznamo in se, ko se srečamo, pozdravimo. V Ljubljani smo mnogo bolj odtujeni,“ nam pove.
„Moj oče je bil rudar. Delal je na tri „dritle“ (izmene). Spomnim se, kako se mu je iz glave kadilo, ko je prihajal domov. Pred tem se je skopal v „vašhali“ (rudarski kopalnici), zunaj pa je bil mraz,“ še doda in se nasmeji. Pove nam še, da ga je oče parkrat peljal v jamo in mu rekel, da naj se raje pridno uči, sicer bo lahko le „hunte“ (rudarske vozičke) rinil.
Na življenje v Zasavju, v družini, skupaj z bratom, mamo, ki je po bolezni mnogo prekmalu zapustila ta svet in očetom ima lepe spomine, a želja po šolanju ga je popeljala v Ljubljano, kjer je na Filozofski fakulteti diplomiral na oddelku za pedagogiko in oddelku za slovenistiko. Kasneje je končal še študij na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju in še na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani ter pridobil naziv certificirani psihoanalitični psihoterapevt.
Več o njegovi poklicni poti, dobršen del, kar petindvajset let je delal na javni RTV, si lahko prisluhnite v pogovoru z njim. "Rad sem imel to hišo, še vedno jo imam, ker je res nekaj posebnega." V nadaljevanju nam je pojasnil razlike med delom in izobraževanji za psihoterapevte, psihiatre in psihologe, tudi, kako sam opravlja svoje delo ali kar poslanstvo psihoterapevta. Slišali boste tudi, kakšne so njegove postkovidne izkušnje pri delu s svojimi pacienti.
Igor Gošte in Aleksander Lavrini
Par besed je povedal tudi o svojem glasbenem ustvarjanju, svoji družini in iskreno spregovoril o tem, kako mu dejansko večkrat letno spuščajo kri. Ravno njegova prav posebna kri (krvna bolezen), ga je pripeljala na mejo med življenjem in onstranstvom. "Dobesedno iz nič so se začele moje težave. Nobenih zdravstvenih težav nisem imel pred tem, nič me ni bolelo, potem pa sem kar naenkrat prenehal dihati. Toliko sem bil še zbran, da sem uspel poklicati reševalce," se spominja tistih hudih trenutkov. Zaradi strdka v pljučni veni je bilo njegovo zdravje na nitki, potem so odpovedala še jetra, a na srečo so ga pri življenju ohranila darovana jetra. "Šlo je za nekaj ur," še pove.
Vseeno pa je bilo potrebno še veliko trdne volje, da se je spet postavil na noge in zaživel neko novo življenje. Slišali boste tudi, ali je želel kdaj izvedeti, kdo je tisti, ki mu je podaril jetra in tudi, kako je potekala rehabilitacija po težki operaciji, ko mu je spet posijalo sonce. Danes je njegov sonček petletna hčerka Mia. Več pa si lahko ogledate v oddaji.
