Projekt Glasba za Ravensbrück: pesmi iz koncentracijskega taborišča

Program koncerta z naslovom Glasba za Ravensbrück, ki bo v prvi polovici prihodnjega leta izšel tudi na zgoščenki, je nastal na pobudo Christopha Whichtmanna, ki že več let organizira koncerte v Ravensbrücku pod okriljem organizacije Kulturfeste im Land Brandenburg. V projektu so doslej sodelovale nekatere ustvarjalke iz držav, iz katerih so bile tudi taboriščnice. Skladateljice, pevke in instrumentalistke so vedno stare toliko, kot so bile v povprečju interniranke.

Pevke vokalne skupine Gallina, Maša Simčič, Živa Kolenc, Ana Plemenitaš in Višnja Fičor, ob spremljavi harmonike (Neža Torkar) in citer (Franja Kočnik) pod dirigentskim vodstvom Ane Erčulj izvajajo cikel pesmi Meni se zdi, da prihaja pomlad, gre za avtorsko kompozicijo Katarine Pustinek Rakar.

"Cikel je nastal na podlagi izbora slovenskih pesmi, ki izhajajo s seznama, ki so ga po pričevanjih preživelih naredili etnomuzikologi. Pesmi so taboriščnice prepevale ponoči, na skrivaj in tiho v barakah, pri čemer so morale paziti, da njihovega petja ne bi odkrili. Petje jim je dajalo svojevrstno moč za preživetje vsakega posameznega dneva. Pesmi niso izbirale racionalno, ampak glede na njihovo trenutno občutje, podobno kot ljudski pevci. Ena je začela, druge so pritegnile, tretje so se hitro naučile," je povedala Ana Erčulj. Po njenem mnenju je bilo njihovo petje tudi upor proti nacističnim koračnicam, ki so jih morale po zvočnikih poslušati ob vsakodnevnih postrojih, šlo je za svojevrstno pranje možganov.

Drugi del programa koncerta Glasba za Ravensbrück so novo ustvarjene kompozicije mladih skladateljic: Das Ende Melani Popit, Zimski dan Ane Zlobko na besedilo Simona Gregorčiča in Hrepenenje Teje Merhar na besedilo Franca Zbašnika. "S pretresljivimi kompozicijskimi sredstvi nas skladateljice opominjajo, da nas od grozljivih dogodkov 2. svetovne vojne loči le časovna razdalja. Družbi postavljajo ogledalo in širijo zavest ter ohranjajo spomin v opomin prihodnjim generacijam."

Glasbenice: pevke, instrumentalistke in skladateljice, vseh 12, so pet dni pred praizvedbo prišle v nekdanje največje taborišče za ženske v Nemčiji, zdajšnji spominski center, kjer je proti koncu vojne zaradi lakote, bolezni in izčrpanosti na dan umrlo 80 žensk. Skladateljice in izvajalke so nastanili v domovanja paznic, kjer zdaj deluje hostel. Barak, kjer so trpele taboriščnice, ni več, označene so zgolj s sugestivnim črnim peskom, poti med barakami pa so še vedno označene z drevoredi.

Prav drevje nosi v Ravensbrücku še posebej močno simboliko. "Ob prihodu v taborišče Ravensbrück so me najbolj presunila mogočna drevesa, odeta v jesenske barve, ki so vihrala v močnem vetru. Prešinilo me je spoznanje, da so njihove krošnje prave pričevalke zgodovine, ki še vedno šepetajo žalostne zgodbe žensk in deklet, lesene barake, v katerih so stanovale, so namreč že dolgo porušene, drevesa pa so od tistega časa samo nekoliko zrasla in se okrepila."

"V oči bode tudi razlika med prečudovito naravo, idiličnim krajem in strašnimi dogodki. Taborišče je namreč obdano z gozdom in umeščeno ob jezero blizu kraja Fürstenberg. Krematorij je stal tik ob peščeni obali jezera, v katerega so stresali pepel. Za lokalno prebivalstvo zato jezero ni kraj sprostitve, ampak ga razumejo kot pokopališče," je povedala Ana Erčulj. Sam kraj dogodkov je močno vplival na končno izvedbo programa.

"V taborišču smo bile nastanjene v hišah paznic, ki so ostale skoraj nespremenjene. Marsikateri izvajalki je bilo neprijetno, da je sama stanovala v sobi, zato so si tiste, ki niso mogle spati, hitro našle družabnico. V sobah res ni lahko bivati, duh tistega obdobja je močno prisoten," pravi umetniška vodja vokalne skupine Gallina.

"Večinoma smo čas preživljale tako, da smo skupaj z instrumentalistkama vadile koncertni program in se veliko pogovarjale. Z vsemi občutki, ki so nas prevevali ob bivanju v taborišču, začneš na program, ki smo ga seveda pripravljale že doma, gledati popolnoma drugače. Pesmi, ki sem jih morda slišala že velikokrat in so morda prej delovale trivialno, so v tem okolju dobile povsem drug pomen. Zame se je na primer vrhunec koncerta v nekdanji taboriščni tovarni tekstila zgodil ob petju pesmi Kaj nam pa morejo ob spremljavi harmonike, ki je del cikla Meni se zdi, da prihaja pomlad. Ta pesem nenadoma simbolizira vse, kar so te ženske občutile, in kako so s petjem nabirale moč za preživetje," se spominja Ana Erčulj.

"Izvajalke in skladateljice smo istih let, kot so bile taboriščnice, zbrane smo bile na istem kraju, mogoče celo razmišljamo popolnoma enako. Le časovni razdalji se lahko zahvalimo, da se ti strašni dogodki niso zgodili nam. Hkrati pa se lahko zavedamo, da čas, v katerem živimo, prav tako izkazuje težnje, da bi se takšni dogodki lahko ponovno zgodili. Zato si želim, da bi koncert čim večkrat ponovile, v spomin vseh trpečih iz koncentracijskih taborišč in njihovih potomcev ter v opomin prihodnjim generacijam," je sklenila sogovornica.