Njena ustanoviteljica je bila Marjana Holc, ki je ure in ure preživljala za delovno mizo, z neskončno potrpežljivostjo in predanostjo. Ob njej je odraščala hčerka in sedanja direktorica podjetja Ana Bizjak Holc.

V Sloveniji je zlatarstvo staro več stoletij. Že v srednjem veku so se po mestih kot Ljubljana, Ptuj in Maribor potikali zlatarji, ki so izdelovali predmete za cerkev, plemstvo in bogate meščane. Po drugi svetovni vojni je obrt skoraj zamrla; ostalo je le nekaj mojstrov, ki so delali za državne nagrade in redke zasebne naročnike.

Šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je začelo odpirati zasebno podjetništvo, so se spet pojavile majhne družinske zlatarske delavnice. Ena izmed njih je bila tudi trgovinica na Gosposki ulici 23 v Mariboru, ki jo je leta 1972 odprla mama Ane Bizjak Holc. »Zlatarstvo mi je bilo položeno v zibelko,« pravi Ana.

osebni arhiv Zlatarne Holc

»Odraščala sem ob opazovanju mame, kako ure in ure preživlja za delovno mizo, z občudovanjem njene potrpežljivosti in predanosti. Nakit sem najprej začutila skozi njene roke, ko je v vsak kos vnašala zgodbo človeka, ki ga bo nosil.«

Nadaljevanje družinske tradicije

Ana je svoj prvi kos nakita izdelala že v osnovni šoli. Vedno je bil v podjetju poleg mame prisoten tudi oče, saj sta starša, kot pravi Ana, skupaj vodila in razvijala podjetje. Od njiju je Ana prejela ne samo tehnično znanje, temveč predvsem vrednote: odgovornost do ljudi – tako do zaposlenih kot do strank –, integriteto in zanesljivost.

Pa vendar odločitev, da bo prevzela družinsko podjetje, ni bila povsem samoumevna: »Odločitev, da bom prevzela družinsko zlatarstvo in ga modernizirala, je bila po eni strani naravna pot od otroštva, nikakor pa ni bila samoumevna oziroma pričakovana od mene. Vedno sem bila umetniško nadarjena, zelo kreativna in dobra v risanju, zato sem šla po gimnaziji študirat oblikovanje, a sem sanjala o drugih poklicih.

Vzporedno s študijem sem že delala v družinskem podjetju, a šele ob izbiranju teme za diplomsko nalogo, ko me je sošolka vprašala, zakaj ne bi diplome pisala o zlatarstvu, se mi je ta pot naenkrat zdela logična,« iskreno prizna Ana.

osebni arhiv Zlatarne Holc

»Med pisanjem diplome sem imela srečo, da sem izbrala zelo zahtevno, a odlično mentorico – profesorico Karin Košak, ki je na življenje gledala praktično in ne kot večina profesorjev – le filozofsko. Ona me je vzpodbudila, naj pišem diplomo tako, da mi bo v prehodu v svet dela pomagala. Ona ni zaslužna le za to, da sem za svoje diplomsko delo prejela Prešernovo nagrado, ampak mi je tudi odprla čisto novo obzorje tako v oblikovanju nakita kot tudi v pogledu na poslovanje samega podjetja.«

Rop, ki je spremenil vse

Slovensko zlatarstvo je v zadnjih petdesetih letih doživelo več valov roparskih napadov – v devetdesetih in začetku tega stoletja so bile zlatarne pogosta tarča organiziranih tolp. Leta 2011 je tudi ena od poslovalnic Zlatarne Holc postala žrtev.

Kot pripoveduje Ana, je bilo na sončen dan, vhodna vrata poslovalnice, ki je bila za povrh še na ozki, ne preveč obljudeni ulici, pa odprta – takrat je bilo to še samoumevno. Ana je bila sama v delavnici, ko je zaslišala korake. Moški drobne postave, čez obraz potegnjena črna pletena kapa. V trenutku je vedela.

V naslednjem je že skočil čez pult. V roki velik lovski nož. »Kar se je zgodilo potem, bom opisala v svoji knjigi The Ultimate Gift – Jewelry Beyond Price and Time, ki jo bom izdala naslednje leto,« pove mirno, kot da govori o nekom drugem. To ni bila samo travma. To je bila lekcija, ki je za vedno spremenila filozofijo Zlatarne Holc.

osebni arhiv Zlatarne Holc

»Najdragocenejše v naši zlatarni niso novi izdelki, ampak izdelki strank. Nanje so vezani neprecenljivi spomini, ki jih noben denar ne more nadomestiti.« Od takrat imajo na vhodu dvojna neprebojna vrata. »V poklicu, kot je naš, se moraš odločiti med varnostjo in prometom,« pravi Ana. »To je za podjetnika izjemen izziv.«

Od stranske ulice do srca Maribora

Danes je v Sloveniji registriranih okoli 250 zlatarjev in zlatarskih trgovin, a le peščica jih še izdeluje nakit v lastnih delavnicah. Še manjša je skupina tistih, ki so ostali družinska podjetja tretje generacije v nastajanju. Zlatarna Holc spada med redke izjeme. Iz trgovinice na stranski ulici je zrasla največja zlatarna v Mariboru – s poslovalnico na glavni Gosposki, več podružnicami in strankami iz cele Slovenije.

Občine (Sveti Jurij v Slovenskih goricah, Krško), fakultete (FINI Novo mesto, Pravna fakulteta Maribor), podjetja (Talum) in posamezniki – Kristjan Čeh, Maja Keuc, Tadej Toš – vsi jim zaupajo izdelavo insignij, nagrad in najintimnejših daril.

»Uspeha ni definiral en trenutek – ne odprtje leta 1972 ne razstava za EPK 2012,« pravi Ana, ko jo povprašamo o tem, ali bi morda lahko izpostavila kakšen prelomen trenutek, ki je bil ključen za uspešnost zlatarne. »Razlog za uspeh je močno zaupanje naših strank in vztrajnost ne glede na ovire – kovid, finančne krize, rope,« je prepričana Ana.

osebni arhiv Zlatarne Holc

»Morda nas loči tudi ženska energija. Ustanoviteljica je bila moja mama, tradicijo nadaljujem jaz. Nimam klasične zlatarske izobrazbe – vse sem se naučila od mame –, imam pa univerzitetno izobrazbo iz oblikovanja in Prešernovo nagrado za diplomsko delo. Mentorica Karin Košak mi je odprla čisto novo obzorje – tako v oblikovanju kot v poslovanju.«

Ko se je svet ustavil

Obdobje kovida je v slovenskem zlatarstvu zaprlo na desetine manjših trgovin. Tiste, ki so preživele, so imele spletno trgovino ali dovolj veliko zalogo. Zlatarna Holc je spadala med tiste z nekaj več sreče.

»Zaprtje v času pandemije je bilo strašljivo. Najemnine in stroški so ostali, denarni tok se je ustavil. A smo imeli spletno trgovino spletna-zlatarna.si, ki jo razvijamo že 25 let. Strankam smo izdajali naročeno praktično brez fizičnega stika.«

»Kot podjetnik se vedno soočaš z nihanjem prometa, ne glede na kupno moč. Nikoli ne veš, kakšen bo naslednji mesec,« je realna Ana. »To je morda najtežji del mojega poklica. Zato podjetništvo ni za vsakogar. Potrebuješ notranjo stabilnost in trdo kožo, da te ta nepredvidljivost in nihanja ne spravijo iz notranjega miru.«

Motnje v dobavni verigi so za njihovo zlatarno nastopile le med kovidnim obdobjem, vendar ker skrbijo, da imajo res široko izbiro nakita, tudi to ni bil večji problem. Sicer pa zlato za njihov nakit predvsem reciklirajo. »Odkupimo lomljeno zlato od strank in ga prečistimo v čisto zlato ter ga nato predelamo v nov nakit.

osebni arhiv Zlatarne Holc

To je najboljše za okolje in koristno tudi za ljudi, ki bi radi prodali poškodovan nakit. Odkupujemo nakit različnih čistin, zobne zlitine in zobne krone, ure, kovance in naložbeno zlato. Čiščenje zobnih kron – ločevanje od zob je del tega procesa in ena od posebnosti našega dela, ki bi ga bolj nežen želodček verjetno težko prenesel,« odkrito priznava.

Lokalni in globalni izzivi

»Maribor je super mesto. V njem živijo super ljudje,« pravi Ana. Vendar je poslovno okolje v drugem največjem slovenskem mestu vse prej kot naklonjeno malim trgovcem – precej posebno in relativno majhno je. »Lokali okrog nas se pogosto zapirajo.

To je do neke mere normalno, saj nekaterim podjetjem uspe, drugim ne, a zadnje čase se zdi, kot da ima občina raje prazne lokale, kot da bi dala najemnino, ki bi bila za podjetja sploh sprejemljiva. Poleg tega ulice zapirajo za promet, parkirišč je premalo, Europark je preblizu centra.

Napake se seštevajo in to vpliva na center mesta, ki ga želijo oživiti, vendar je strategija po mojem mnenju kontraproduktivna,« razmišlja Ana. Tudi od turistov v centru mesta, ki spijejo kvečjemu kavico ali kozarček vina, nimajo nobene koristi. »Tudi če bi napolnili Maribor z avtobusi turistov, bi večini, razen morda lastnikom hotelov, naredili le medvedjo uslugo.«

osebni arhiv Zlatarne Holc

Zlatarji se danes soočajo tako z neposrednimi kot tudi s posrednimi konkurenti. Slovenski trg je preplavljen s poceni uvoženim nakitom iz Turčije, Kitajske in Italije. Velike verige in modni giganti, kot H&M, New Yorker ali Swarovski, so spremenili navade.

Te poplave kiča včasih ni bilo in so tudi mladi kupovali zlato in srebro. Zlatarna Holc gre v nasprotno smer. »Od konkurentov se ločimo po našem fokusu na nakit kot darilo za najpomembnejše ljudi v našem življenju, ki ni le okras, ampak nosilec čustev.«

Nakit, ki nosi čustva

»Mi ustvarjamo nakit, ki sporoča darovalčevo spoštovanje, ljubezen, hvaležnost – ne le v danem trenutku, ampak za vedno,« pravi Ana. Takšna je na primer kolekcija Moja družina, ki simbolizira posebno povezanost družine. »Vez med starši in otroki je večna in zato si zasluži, da jo počastimo z nečim, kar bo za vedno z nami.

Podarimo jo lahko ob rojstvu otroka, za božič ali ob kakšni drugi posebni priložnosti. Je nekaj, kar lahko podarijo starši, stari starši ali prijatelji družini, ki jim je posebno pri srcu.« Posebno čustveno zgodbo pa prinaša njihova najnovejša blagovna znamka Golden Secret, ki je namenjena mednarodnemu trgu in kupcem, »ki ne iščejo blišča, ampak globino, čeprav si lahko privoščijo vsak luksuz«.

osebni arhiv Zlatarne Holc

Zvezda kolekcije je Secret Letter Necklace – verižica z obeskom v obliki pisemca. Na hrbtni strani je mikroskopsko sporočilo, berljivo le z zlatarsko lupo. »Sporočilo je vidno le za tistega, ki je pismo prejel. Spremljalo ga bo vedno in povsod ter ga opominjalo, da je cenjen in ljubljen.« Letno izdelajo le sto kosov za ves svet. Stranke so na čakalni listi.

V Zlatarnah Holc imajo tudi izjemno veliko izbiro poročnih in zaročnih prstanov. »Če stranka kljub temu ne najde pravega zase, prilagodimo ali izdelamo model, kot si ga sama zamisli, saj se vsi poročni prstani delajo po naročilu, zato strankam svetujemo, da jih naročijo vsaj en mesec pred poroko,« pojasni Ana.

Vsak izdelek v njihovih zlatarnah dobi certifikat kakovosti, izdelki pa so seveda tudi ustrezno žigosani.

Osebni arhiv Zlatarne Holc

Najprej mama, šele nato direktorica.

Ana je poleg tega, da je podjetnica, tudi mama šest- in sedemnajstletnika. »Želim uravnotežiti ambicije z družinskim življenjem. Zato razvoj podjetja morda ni tako hiter, kot bi želela, a prioriteta je absolutno družina,« pove brez oklevanja. 

»Ko vse drugo mine, ko pride čas, da se poslovimo od podjetij in ambicij, ostane le družina. Nič ne delam na račun nje, vsaj mislim tako. Otroci so samo enkrat majhni in časa se ne da zavrteti nazaj, zato res v polnosti uživam v tem, da sem mama, v dajanju ljubezni, pozornosti ter časa svojim otrokom.« Nasmehne se: »Šefi so nadomestljivi. Mame nismo.«

V Zlatarnah Holc se tako generacije dopolnjujejo kot »nepogrešljivo zlato«. V državi, kjer družinska zlatarstva počasi izginjajo, je to zgodba o vztrajnosti, čustvih in zlatu, ki ga ne moreš ukrasti, ker ga nosiš v srcu.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.