Po končani srednji šoli, kjer se je Rajko Rajgl izučil za oblikovalca kovin, se je zaposlil v enem od nekdanjih celjskih podjetij, kjer so se ukvarjali z izdelavo PVC-stavbnega pohištva. V sedmih letih zaposlitve je nabiral izkušnje in znanje. »Začel sem kot monter, okna sem kupoval in jih vgrajeval kupcem. V domači delavnici sem vmes izdeloval prve kose aluminijastih oken in vrat ter se odločil za svojo proizvodnjo,« pravi. Leta 1998 je ustanovil podjetje Rajmax. Ta gospodarska družba ima danes 38 redno zaposlenih, razstavna salona v Medvodah in Ljubljani ter dva manjša salona v Avstriji. Približno pet odstotkov letnega prometa izvozi v Avstrijo in na Hrvaško.
Velikokrat mi kdo reče, kakšno srečo imam, da imam uspešno podjetje. A v podjetništvu je tako, da se lahko vse zelo hitro spremeni.
Letos vaše podjetje praznuje 25 let. Kakšni so bili začetki?
Bilo je težko. Nisem začel s pozitivno ničlo, ampak v rdečih številkah. Kot mladi podjetnik sem težko prišel do posojil, moje podjetje na trgu ni bilo znano, nihče ni vedel, kaj se skriva za blagovno znamko Rajmax. K sodelovanju sem najprej povabil najbližje, na pomoč sta mi priskočila brat in njegov sin. Velika sreča je bila, da sem za material našel dobavitelja, ki me je povezal s proizvajalcem strojev za izdelavo stavbnega pohištva. Stroje sem dobil dobesedno na zaupanje, imel sem dve leti časa, da sem jih izplačal. Ko sem od strank prevzel predujem za okna, sem del denarja namenil za stroje. Tisti dve leti sta bili res zahtevni, živeli smo iz rok v usta. A če imaš voljo in željo ter če pred sabo vidiš cilj, lahko premagaš številne ovire.
Ko ste začeli, je bilo v stavbah pogosto leseno stavbno pohištvo. Je bilo ljudi težko prepričati v novosti?
Mlado podjetje, ki pride na trg, mora biti konkurenčno, hitro, ponujati mora kakovostne izdelke in storitve. K sreči sem imel v začetnem obdobju dovolj dela. Takrat so bila plastična okna nekoliko dražja kot lesena. Že na pogled je bila med izdelki iz enega ali drugega materiala velikanska razlika. Stranke so kot največjo prednost prepoznale, da pri plastičnih oknih ni potrebno večje vzdrževanje, le čistiti jih je treba. Okna, ki smo jih vgradili pred 25 leti, danes še vedno služijo svojemu namenu.
Ostali bi lahko le pri preprodaji. Kaj vas je nagovorilo za lastno proizvodnjo?
Če bi ostal le pri preprodajanju izdelkov drugih proizvajalcev, bi se lahko zadovoljil le z maržo. Najlažje je preprodajati, mene pa je vodila želja, da bi pod streho svojega podjetja imel proizvodnjo. Veselila me je misel na delo v svoji delavnici in s svojimi stroji. Seveda sem zaznal tudi priložnost za večjo dodano vrednost oz. razliko v ceni.
Vaši prihodki se iz leta v leto povečujejo. Leta 2020 so znašali skoraj štiri milijone evrov, leta 2021 skoraj šest milijonov evrov, lani že več kot sedem milijonov evrov. Je za to bistven ponoven razcvet v gradbeni panogi?
Najlažje je preprodajati, mene pa je vodila želja, da bi pod streho svojega podjetja imel proizvodnjo. Veselila me je misel na delo v svoji delavnici in s svojimi stroji.
Zadnji dve leti so prihodki nominalno res skokovito rasli. Leta 2020, ko se je začela epidemija koronavirusa, smo se ustrašili, kaj bo. Število naročil je v treh mesecih bistveno upadlo. Proti koncu leta se je povpraševanje povečalo, a takrat so bile velike omejitve pri vgradnji, ko skoraj nismo mogli do strank. Leta 2021 smo morali izpolniti naročila, ki jih nismo mogli prej. Mislim, da je na skokovito rast prometa vplivalo tudi to, da so ljudje v tistem obdobju bistveno manj potovali, manj izdatkov so imeli na drugih področjih, več jim je ostalo za naložbe. Ko so se več časa zadrževali doma, so zaznali, da bi bilo smiselno zamenjati okna, urediti kakšno ograjo. Ob tem smo bila podjetja upravičena še do nekaterih subvencij.
Prepričani ste, da je najboljša počasna rast. Bliskovita rast lahko s seboj prinese tudi težave, opozarjate.
V našem podjetju se je strm vzpon naročil odrazil v daljših dobavnih rokih. Medtem ko je bil dobavni rok za okna prej od tri do šest tednov, se je v obdobju izjemne rasti raztegnil na dvanajst tednov, pa še smo zamujali. Proizvodnje nismo mogli tako hitro prilagoditi bistveno povečanemu povpraševanju. Dobavnih rokov nismo mogli zagotavljati tudi zaradi težav pri dobavi materialov. Povečano število naročil zahteva tudi več usposobljenih in zagnanih zaposlenih. Naša konkurenca, ki deluje v bližini večjih središč, lahko privabi kadre, ki že imajo veliko znanja in izkušenj. Naše podjetje pa težko privabi delavce, ki bi se bili na delo pripravljeni na primer voziti iz Celja v Kozje. Domačinom pa to v obratni smeri ni težko.
Janko Rajgl z ženo Andrejo, prokuristko, ki skrbi tudi za računovodstvo in marketing, ter s sinom Jakom, ki je odgovoren za komercialo.
So se vas močno dotaknile podražitve materialov?
Ne glede na razviden visok bruto promet poslovanje lani in predlani še zdaleč ni bilo rožnato tudi zato, ker so nam dobavitelji kar naprej nenapovedano dvigovali cene materialov. Ob koncu posameznega meseca nisem vedel, kakšna bo cena stekla v začetku naslednjega meseca. Teh podražitev nismo mogli prenesti na končne stranke. Pri večjih naročilih gradbenikov so nas zavezovale pogodbe. Tudi posameznikom, ki so se odločili za nakup, nismo mogli ob daljših dobavnih rokih zaračunati še dražjih izdelkov in storitev. Dvakrat ali trikrat smo nekoliko dvignili cene oken, vse druge podražitve materialov smo prenašali na lastnih plečih.
Kateri so vaši zadnji največji projekti?
Glede na to, da imamo približno 1900 strank letno, je jasno, da so naši posli precej razdrobljeni. Povprečni posel je vreden približno tri tisoč evrov. Na leto sprejmemo od tri do pet večjih projektov, vrednih več sto tisoč evrov. Pred kratkim smo stavbno pohištvo vgradili v večjo poslovno stavbo v Novi Gorici. Stavbno pohištvo smo zagotovili za novo proizvodno podjetje Vitli – Krpan, z našimi izdelki bomo opremili enoto doma starejših v Kozjem in grad Podčetrtek. Pred časom smo z okni in vrati opremili stanovanjski naselji Dalgona v Podčetrtku, stavbo Ferdent v Šentjurju in poslovne prostore podjetja Kronoterm na Gomilskem. Rad potrkam na les, da nam ni treba iskati novih poslov, ampak smo že tako prepoznavni, da ves čas dobivamo povpraševanja. Sodelujemo predvsem z gradbenimi podjetji Remont, Ges, Gic gradnje in Gradnje Lenart.
Rad potrkam na les, da nam ni treba iskati novih poslov, ampak smo že tako prepoznavni, da ves čas dobivamo povpraševanja.
Predvsem v Nemčiji naj bi naložbe že upadale. Se ohlajanje gospodarstva čuti tudi pri nas?
Čutimo nekoliko manjše povpraševanje, a se za naše podjetje do danes še ni nič bistvenega spremenilo. Kot proizvajalec stavbnega pohištva delamo nekoliko z zamikom v primerjavi z drugim gradbeništvom. Posebnost našega podjetja je, da 90 odstotkov poslov sklenemo z zasebniki in da nismo odvisni od javnih razpisov. Veliko se pogovarjam s projektanti. Dokler ti projektirajo načrte za individualne gradnje, je vedno poslovna priložnost za naše podjetje. Pomembno je še to, da je v državi normalen denarni tok, da ni velikih odpuščanj in zniževanja plač, kar je bistveno, da ljudje vlagajo. Druga podjetja, ki so bolj usmerjena v posle na podlagi javnih razpisov, zaznavajo njihov upad. Pravijo, da sploh za prihodnje leto na vidiku ni večjih javnih naložb.
Slabe napovedi vas niso ustavile, da se ne bi odločili za gradnjo novih poslovno-proizvodnih prostorov v Šonovem.
Ta naložba je naš odgovor na morebitne težke čase. Prostore, kjer čakamo le še na konec manjših obrtniških del, bi morali zgraditi že pred več kot petimi leti. Naložba je bila nujna, saj smo se v zadnjem času soočali s precejšnjo prostorsko stisko. Zaradi pomanjkanja prostora nismo mogli umestiti in zagnati velikega obdelovalnega centra za plastiko, ki smo ga kupili že pred poldrugim letom. Takrat smo kupili še obdelovalni center za aluminij. Ta naložba nam je omogočila širitev ponudbe, saj zdaj izdelujemo aluminijaste ograje, pergole, nadstreške in prezračevalne fasade. Povpraševanje po tovrstnih izdelkih je vsako leto večje, čeprav je v našem podjetju še vedno več povpraševanja po plastičnem stavbnem pohištvu.
V novi proizvodnji dvorani, s katero so proizvodnje zmogljivosti povečali za 30 odstotkov. Kmalu bo podjetje dogradilo še nove razstavne prostore in pisarne.
Trg je pri nas s stavbnim pohištvom zasičen bistveno bolj kot pred 25 leti, ko ste začeli. Kaj se vam zdi najpomembneje za obstanek in razvoj?
Res sem ponosen na to, da imamo kljub vsej konkurenci dovolj dela in da vsako leto naredimo več, da ves čas rastemo. Naše podjetje in blagovna znamka sta vedno bolj prepoznavna. Ko ljudje pomislijo na okna, se verjetno marsikomu zdi, da gre za preprost izdelek. A smernice so se zelo spremenile. Včasih so bile stavbe zasnovane tako, da smo vanje vgrajevali okna standardnih velikosti in kakšna balkonska vrata. Sčasoma so postale priljubljene drsne stene. Danes so v ospredju ogromne steklene površine, ki imajo vrsto svojih zakonitosti. V zadnjem času se izjemno veliko ljudi zanima za PVC-okna, ki so zunaj prevlečena z aluminijem. Takšna okna so privlačna na pogled, njihovo dodano vrednost je večja kompaktnost in stabilnost. Z njimi lahko zasteklimo izjemno velike površine. Med prvimi v Sloveniji smo začeli izdelovati vhodna vrata, kjer je konstrukcija izdelana iz plastike, notranjost in zunanjost pa sta narejeni iz aluminija. Zadnjim smernicam sledimo tudi na področju senčil in energetsko učinkovite vgradnje.
Uspešen bom, ko bom svoje podjetje naslednji generaciji predal brez dolgov, sam pa se bom upokojil.
Sedež podjetja in proizvodnjo ohranjate v Kozjem. Za takšno odločitev je, glede na oddaljenost od večjih središč in avtoceste, verjetno potreben pogum.
Sem Kozjan, rad imam kozjansko dolino, tukaj sem začel svojo poslovno pot. Ko sem pred dvema desetletjema namenu predal svoje prve proizvodne prostore, je bilo v podjetju zaposlenih 13 sodelavcev in vsi so bili iz naše občine. Takrat sem videl, da je prav, da ostanem v Kozjem in da zaposlujem ljudi iz našega okolja. V preteklosti sta pri nas delovali dve večji podjetji – Dekor in Mont. Po ustavitvi proizvodnje je število delovnih mest močno upadlo. Meni vsekakor ni vseeno za okolje, kjer sem odraščal in kjer živim. Vesel sem dobrega sodelovanja z občino, ki prisluhne našim željam po širitvi in vlaganjih. Za to sem zelo hvaležen.
Se trudite, da ste v okolju, kjer delujete, družbeno odgovorni?
Trudimo se, da podpremo čim več društev, ki se obrnejo na nas. Ker je naša družina navdušena nad športom in se vsi zavedamo, da je zelo spodbuden za mlade, pomagamo številnim športnim društvom. Zelo močno smo povezani tudi z gasilskimi društvi. Kar sedem naših zaposlenih je operativnih gasilcev, ki se udeležujejo posredovanj. Ko dobijo klic na pomoč, v delavnici kar zaropota. Na mesto požara zagotovo pride ena ekipa gasilcev, ki so zaposleni v Rajmaxu. To podpiram, tudi sam sem kot podporni član del lokalnega gasilskega društva.
Ste družinsko podjetje. So s tem, da so v posel vpeti tudi vaši družinski člani, povezane le prednosti ali tudi slabosti?
V podjetju se mi je kmalu pridružila žena, od začetka je vanj vpet tudi nečak. Zdaj se v delo vključuje starejši sin, veliko zanimanja za sodelovanje ima tudi mlajši sin. Hči je ubrala drugo pot, nedavno je diplomirala iz fizioterapije. Največjo prednost tega, da imam ob sebi družinske člane, vidim v tem, da smo neizmerno predani svojemu delu. V službi nam ni težko ostati kakšno uro dlje, počakati na kakšno stranko, ki do nas ne more priti v okviru našega delovnega časa. Takšen predan odnos do dela ima tudi nekaj zaposlenih. Slabost je, ker o poslu včasih razmišljamo in se pogovarjamo tudi takrat, ko že odidemo domov. Ko so bili otroci mlajši, sem večkrat domov prinesel kakšen službeni problem, zaradi česar verjetno na podjetništvo niso gledali le skozi rožnata očala. A glede na to, da oba sinova zanima delo v podjetju, verjetno s tem, da sem bil odkrit tudi o težavah, nisem naredil prevelike škode. Prepričan sem, da otroke najbolj vzgajamo s svojim zgledom, saj že od malih nog posnemajo delovanje in obnašanje staršev – tisto, kar delamo dobro, a tudi tisto, kar delamo slabo.
Prepričan sem, da otroke najbolj vzgajamo s svojim zgledom, saj že od malih nog posnemajo delovanje in obnašanje staršev – tisto, kar delamo dobro, a tudi tisto, kar delamo slabo.
Kakšen je Janko Rajgl zasebno?
Zelo rad imam šport. V otroštvu me je navduševal nogomet, kot najstnik sem spoznal karate in sem ga neizmerno vzljubil. Ko sem se posvetil družini in poslu, sem dal treninge nekoliko na stran. Zadnjih 15 let spet treniram in ohranjam kondicijo. Sem mojster črnega pasu drugi dan. Karate je dobra oblika vadbe. Pomaga mi pri sproščanju, krepitvi zbranosti in umirjanju razpoloženja. Ko sem bil mlajši, sem se na stres in nepredvidljive zaplete odzval bolj burno. Zdaj se poskušam na to, tudi zaradi karateja, odzvati bolj mirno. Že skoraj dve desetletji vozim cestni motor, sem tudi navdušen motokrosist. Čeprav gre za precej nevarno disciplino, se držim reka znanega tekmovalca, ki pravi, da je treba voziti z glavo za zabavo.
