Njegova dela so tako posebna, da zaustavijo prav vsako oko. Ko pozvonim na notranjih vratih, se stranka ravno odpravlja, pridni vajenki pa brez premora brusita, pilita detajle, na katere je Christoph še posebej pozoren. Znanje obrti namreč z veseljem prenaša na mlajše generacije. Vidim veliko srebrnih figuric, Nina Kamien Šimnovec ravno eni temni noge.
Ko prekine delo, se loti brušenja prstana. Sara Mermal na drugem koncu ateljeja lepša rože z voskom. Ob našem obisku konec lanskega leta so imeli veliko dela, saj je bilo prvega decembra odprtje razstave Christophovih jaslic v Narodni galeriji v Ljubljani in časa ni več veliko. Srebrokovač je Christoph edini pri nas, restavratorjev je veliko, skromno pripomni. A je tudi pri tem poseben, saj mu uporaba vseh starih in novih srebrokovaških in zlatarskih tehnik omogoča restavriranje, ki spoštuje original ter izdelavo kopij, ki so identične z originali.
»Specializacija je pomembna, zato se tistega, kar najdejo pod zemljo, ne dotaknem. Delo raje prepustim izkušenim mojstrom,« pove in takoj nadaljuje, da prisega na reciklažo. »Tako je. Vse, kar vidite, je reciklirano, se pravi od kovin do diamantov. Drugi kamni so žal preveč krhki za daljšo ponovno uporabo in velikokrat tudi zato poškodovani.«
Njegova najbolj znana dela so kazalci ure münchenske katedrale, globus, ki ga hrani Nemški muzej v Bonnu, in številni škofovski prstani, križi in čaše, ki jih uporabljajo cerkveni dostojanstveniki po vsem svetu.
Polno raznolikega materiala priča o vsestranskosti uporabe. »Rad imam čisto rumeno zlato, srebro, baker in platino. In seveda diamante ter vse raznolike drage in poldrage kamne s posebnim rezom, ki jim daje svojevrsten pridih,« pove, ko si ogledujem notranje izložbe. A prvo vprašanje namenim umetninam v izložbi pred ateljejem. Ko sem videla, da ima še gnečo, sem počakala in si pozorno ogledala, kaj ponuja pred vhodom. Veliko uporabnih kosov – od zamaškov za steklenico za vino, kjer sem izmed štirih izbrala za svojega Rimljana, do pisemskih nožev, podstavkov za kozarce do različnih kelihov, posutih s kamni.
In potem zagledam nekaj, kar še posebej pritegne moj pogled, in sicer so me ustavili prav detajli figuric okoli mogočne zlate krone na glavi nekega okostja. Potem preberem: Konec dobe diktatorja. Figurice, ki so me pritegnile, predstavljajo narod, ki se upira in kliče po spremembi, začne razlago Christoph. Ne samo da je skulptura družbeno vpeta v dogajanje časa med svojim nastankom, izdelana je tudi iz raznolikih materialov.
Ves material reciklira
Mojster nosi konkreten usnjen visoki predpasnik za zaščito, pove in pokaže gorilnik, ki ga vklopi z dotikom stegen. Tudi miza ima predpasnik, pripomnim. »Vsak najmanjši delec, ki ga uporabljam, ima vrednost, mnogo je tudi kamnov, ki hitro lahko spolzijo med prsti, zato je zaščita nujna. Poglejte, kaj vse se je na njem že nabralo,« pokaže z roko. Res zajeten raznoliko svetlikajoč se kupček se zasveti. Nad njim pa ob mizo pritrjeno orodje. Različne pincete, pile, svedri, barve, topila, veliko vsega, a vse lično zloženo po vrstnem redu. Mojster sam nosi dolgo konkretnejšo verižico, a je pod predpasnikom obesek skrit. Zanima me, kakšen kos nakita izbere mojstra. »Moja igrača, kjer se vse vrti v svojo smer,« izvleče obesek na plano. Res je nekaj posebnega
Christoph Steidl Porenta je Bavarec, saj je rojen v Münchnu. Osnovno šolo in realko pod vodstvom jezuitov je obiskoval v Pullachu v Isartalu. Leta 1986 je končal strojno šolo in opravil izpit za industrijskega mehanika. »Po končanem služenju vojaškega roka leta 1987 sem se vpisal v trgovsko šolo in potem pri firmi Horst Berger v Münchnu nadaljeval izobraževanje kot trgovec v zunanji in veletrgovini. A me vse to nekako ni potegnilo, nisem bil srečen in zaželel sem si bolj ustvarjalno delo. Ko sem bil leta 1988 sprejet v opatiji Münsterschwarzach v zlatarsko šolo, sem se popolnoma našel. Živel sem zelo skromno, na osmih kvadratnih metrih sem si uredil posteljo, kuhinjo in delavnico v malem. Potem sem zaključil teoretični del šolanja v Würzburgu in opravil zlatarski izpit leta 1991, leta 1992 pa še srebrokovaškega.«
Do leta 1993 je bil zaposlen kot oblikovalec nakita in uporabnih predmetov iz žlahtnih kovin ter zlatar, srebrokovač in restavrator v benediktinski opatiji Münsterschwarzach. Od leta 1993 pa je samostojni oblikovalec na področju zlatarstva, srebrokovaštva in restavratorstva v svoji delavnici Zlatarna Zlato runo. Tako ima Christoph kar pet poklicev, ki mu dajejo širok spekter neprecenljivega znanja za stvaritev umetniških del. Lahko se pohvali s številnimi razstavami v Sloveniji, Nemčiji in Franciji, bodisi kot zlatar ali kot restavrator žlahtnih kovin.
Izdelal je tudi relikviarij Frančiška Asiškega za baziliko Marije Pomagaj na Brezjah, na kar je lahko upravičeno ponosen.
In ne samo to. Ima tudi veliko srce in rad pomaga. Zelo si je zapomnil, da so tudi njemu na poti do poklica pomagali. Je humanitarec, saj je od leta 1979 do 1983 sodeloval pri prostovoljni prvi pomoči in humanitarnih programih pri Johanniter Unfall Hilfe v Münchnu. Od leta 1992 do 1994 je organiziral številne akcije za pomoč beguncem in vojnim sirotam iz BIH. Septembra 2014 je bil sprejet kot magistralni vitez v Suvereni Malteški red v Sloveniji in leta 2017 prejel priznanje »Order of Malta Refuges Aid Medal« za pomoč pri beguncih.»Pomagati moraš vsem, ki se znajdejo v stiski, ne glede na njihovo versko ali nacionalno pripadnost. To je tvoja dolžnost. Ne le v Afriki, tudi med nami je ogromno ljudi, ki potrebujejo pomoč.«
Vrhunski zlatar in umetnik ter pripadnik malteškega viteškega reda ima umetniške korenine, saj je bil njegov prednik znani baročni slikar fresk Melchior Steidl in tudi mama je bila umetnica, slikarka, njene umetnine pa še danes krasijo stene zlatarne. So posebno vezene, so nekaj posebnega, tako kot je poseben nakit njenega sina.
Znan tudi po krokarju
Njegova ljubezen do ptic je znana daleč naokoli, saj si je prav vsak obiskovalec zlatarne zapomnil črnega krokarja po imenu Orhan, ki ga je spremljal od poznih 90. do leta 2013, ko je zbolel za tuberkulozo in umrl. Zakaj ravno krokar, ga vprašam. »Krokarji so pametni, so pravi hišni ljubljenčki, ki lahko živijo tudi okoli osemdeset let. Na začetku so zelo previdni, a hkrati izjemno radovedni, kot je radoveden tudi mladiček Ramzes, ki ima približno pet mesecev. Pri meni se je pravzaprav znašel popolnoma po naključju.
Našli so ga gasilci pri požaru na Krasu in po nekaj zamenjavah lastnikov je pristal pri nas doma na Gorenjskem. Velik je že približno petdeset centimetrov, ko razširi krila pa ima obseg kakšen meter.« Prav predstavljam si mladega velikega črnega pikca, ki čaka, da pride Christoph domov. Mogočno ime Ramzes se mu zagotovo poda, saj je pogumno preživel požar in menjavo lastnikov. Ramzes je bil namreč največji, najslavnejši in najmogočnejši faraon egipčanskega imperija.
Ko si ogledujem atelje, zadoni mogočna stenska ura, ki je bila namenjena za dom, a je pristala v ateljeju, ker se je žena Eva uprla. Začudeno pogledam, zakaj bi se le uprla tako lepemu umetniškemu kosu, ko izvem zakaj, se začnem smejati. »Dvaindvajset stenskih ur imamo že doma,« pove. Imam jih rad, še doda. Kot ima rad svoj poklic in ustvarjanje. Počutje v zlatarni je izjemno prijetno, čeprav je z vajenkami v dirki s časom za pravočasno pripravo jaslic. Nič ni nervozen, nič ne kritizira, ko med pogovorom pogleda, kako ustvarjata. Tako si tudi sama za trenutek zaželim menjave poklica, saj je impresivno videti, kaj vse nastaja izpod rok pridnih ustvarjalk.
Svoje delo vidi kot negovanje slovenske dediščine srebrokovaškega poklica, ki je že izumrl, zdaj pa ga nekaj posameznikov vztrajno ohranja. Kljub temu njihov položaj ni ugoden, saj industrijska proizvodnja nakita omogoča masovno produkcijo in cenene izdelke. »To je nekaj povsem drugega kot ročno izdelan enkraten kos, ki ga ročno ustvarja umetnik z vsem svojim znanjem in osebnim pečatom.«
Svoje znanje zato predaja mlajšim generacijam, kar jemlje kot dolžnost oziroma ukrep proti izumrtju poklica. Uči jih tehničnih spretnosti, ob čemer jim podaja svoj moto – zlatarstvo ni poklic, ampak način življenja. Dotakneva se namreč občutljive teme, da pri nas v Sloveniji ni šole za zlatarja. Nobene. Vajeništvo pri njem traja več let, po končanem šolanju pa papirja ne dobijo. Vprašam, ali se bo kaj spremenilo v bodoče. Skomigne, lepo pa bi bilo, pripomni.
Narava kot vir
Navdih za ustvarjanje mu daje narava, tako pri projektih majhnega kot velikega merila, poleg oblikovanja nakita je ves čas vpet v projekte večjih dimenzij in daljnosežnih učinkov. Narava je zanj odprta knjiga pravljic. Genialno preprostost narave s kladivom prezrcali v nakit, žlahtni materiali pa odsevajo pravljice, ki so in se na novo porajajo v Christophovi glavi. Restavriral je številne pomembne sakralne objekte iz plemenitih kovin ter oblikoval in izdelal večje reprezentančne predmete za javne naročnike, kot so cerkveni objekti, muzeji in galerije v Sloveniji in tujini.
»V vsakem udarcu mojega kladiva se kali neka zgodba. Srebrokovaštvo je kot meditacija. Deset tisoči udarci kladiva v pravem ritmu. Če ritem zgrešiš, si zgrešil obliko. Dnevi in dnevi koncentracije so potrebni, da se iz okrogle pločevine dvigne kupa keliha, veja drevesa ali obraz mitološkega bitja.«
Christoph je edini zlatar in srebrokovač v Sloveniji, ki izdeluje unikatni nakit, oblikuje posode, kelihe in skulpture. Izdelki so narejeni iz platine, zlata, srebra, bakra in dragih kamnov. Njegova domišljija nikoli ne miruje. Vsak kos, ki si ga zamisli, ročno izdela. Izdelki nastajajo po naročilu ali pa so plod njegove domišljije, ki nikoli ne miruje. Njegovo kladivo največkrat navdahnejo zgodbe, dogodki, ki ga ganejo.Njegovi prstani, uhani, broške ali ogrlice so zato več kot nakit, so tudi zgodbe, ki spremljajo njihovega lastnika.
Christophove mojstrovine so raztresene po vsem svetu. To so povečini sakralni predmeti, dragoceni škofovski palici za škofa v italijanski Sieni in za prav takega cerkvenega dostojanstvenika v Togu v Afriki. Na Novi Gvineji so njegovi kelihi in v Kanadi monštrance. Njegov pečat boste našli v New Yorku, Hongkongu in Kaliforniji.
Njegova dela vključujejo cerkvene prstane, kazalce na uri v katedrali, kozarce, skodelice in skulpture. Zelo je ponosen na relikviarij Frančiška Asiškega za baziliko Marije Pomagaj na Brezjah, in to upravičeno. Kakšen je občutek, ko držiš relikvijo v rokah, vprašam. »Zelo poseben,« odgovori. »Večkrat se znajdem pri svojem delu v posebnih okoliščinah, dobil sem že v kelihe, ki naj bi jih restavriral, notri pa je bilo shranjeno srce. Saj veste, v starih časih so imeli tudi navado shraniti srce. Tako da smo ga morali poslati v laboratorij na analizo DNK, da so ugotovili, ali je res srce neke osebe v zaprti posodi ali je živalsko. Ja, naše delo je zelo raznoliko in nikoli dolgočasno,« se zasmeje.
Nakit – vir moči
Nakit daje moč tistemu, ki ga nosi. Ali zaščito. Nakit je vedno oseben, zato konkurence med zlatarji pravzaprav ni. Saj ima vsak svoj stil ustvarjanja, ki pritegne stranke. Žlahtne kovine in dragi kamni imajo že sami po sebi poseben čar. Da iz njih nastane še nekaj več, pa je potrebnega veliko znanja in izkušenj, trdi sogovornik. Prireja tudi delavnice za vsakogar, kdor si želi poskusiti napraviti svoj prstan. V okviru delavnice prišleke seznani z materiali, ki se uporabljajo pri izdelavi prstanov, s pripravo materiala in procesom taljenja žlahtnih kovin pri visokih temperaturah.
Največje slovensko naročilo doslej je bilo restavriranje sakralnih predmetov za razstavo Zakladi slovenskih cerkva. Delo je bilo obsežno in zelo zahtevno.
Potem se preizkusijo v kovanju žlahtnih kovin v obliko prstana, lotanju, piljenju, poliranju in dodajanju vrezov. Christoph ima mnogo idej, da jih vseh preprosto ne more uresničiti. Izdelke si tako natančno predstavlja, da risbe sploh ne potrebuje. Včasih si kaj na hitro skicira, in sicer samo zato, da zamisli, ki se z nadzvočno hitrostjo porajajo v njegovi glavi, sproti ne pozabi. K natančnejšemu risanju ga prisili le sodelovanje z drugimi mojstri.
Christoph najraje uporablja kamne, predvsem barvne. Dragoceni lesk diamanta je lahko le pika na i, nikoli nima osrednje, glavne vloge. Obstaja toliko kamnov, toliko različnih barv in še več odtenkov, da bi bil greh, če ne bi izrabil vsaj delčka tega zaklada narave. Pri svojem ustvarjanju uporablja le naravne kamne, umetni, sintetični nimajo vrednosti, ki bi lahko uravnotežila material in delo.
Brez sintetike
Med ogledom izložb se zaljubim v prav posebno verižico z obeskom. Ko mu rečem, da bi si želela imeti prstan s tenzonitom, kot poznavalec odgovori, da je kamen bolj primeren za verižice, ker je za prstan preveč krhek, in da jo celo ima. Preseneti me in seveda si takoj nadenem umetnino. Lepa sem z njo. Zdaj vem, kaj bom naročila Božičku.
Na vprašanje, zakaj ne uporablja sintetičnih materialov, preprosto odgovori, da je ustvarjanje preveč zahtevno, dolgotrajno in povezano z veliko znanja in izkušnjami, zato bi ga neplemeniti materiali le razvrednotili. Za osnovo mojster najraje izbere rumeno zlato, dela sicer tudi s srebrom in platino, vendar ni drage kovine, ki bi se lahko kosala z žlahtnostjo in čistostjo rumenega zlata. Uporablja le osemnajstkaratno zlato.
Platina je razmeroma nov material, saj je minilo le približno sto let, odkar so z njo naredili omembe vredne stvari. Že sama po sebi je zelo draga, težja od zlata in nehvaležna za obdelavo. Belega zlata ne uporablja, samo rumeno. Kar boste našle v Zlatem runu, ni le obrt, za Christopha zlatarstvo ni le poklic, je umetniška stvaritev in združitev več elementov.
Izjemno rokodelsko znanje in spretnost mojster prepleta z bogatimi izkušnjami, da nastanejo stvari, ki vabijo k dotiku in nošnji. Vse to je nadgrajeno s pretanjenim občutkom za materiale in forme. Za obisk zlatarne si vzemite čas, saj vas bo zagotovo, tako kot mene, presenetila z raznoliko izbiro svetlikajočih se umetnin.
