Tematika ga je prevzela in nastal je še roman Harro in Libertas, ki v temni čas 2. svetovne vojne postavi ljubezen in odpor do nacizma. Pred dnevi je Ohler že tretjič obiskal Ljubljano in navdušenim bralcem predstavil svojo najnovejšo knjižno uspešnico z naslovom LSD za mamo. Knjiga ima tri poglavja in razvozla glavna vprašanja, ki se ljudem porajajo o kemični spojini psilocibin – je halucinogena učinkovina res orožje, mamilo ali celo zdravilo?

Na srečanje z Normanom Ohlerjem sem prišla konkretno zaspana, saj sem minulo noč ujela le dve urici spanca. A slavni pisatelj, ki mi je segel v roko in dlan močno stisnil, kar je znak iskrenosti, je bil razumevajoč. Vseeno sem se mu opravičila zaradi zehanja in ga kot poznavalca omamnih substanc najprej pobarala, kaj naj v takem stanju zaužijem, da me bo prebudilo?

Primož Lavre

»Kavo. Ali zeleni čaj,« je pričakovano odgovoril. Začudila sem se: »Mar ni zeleni čaj bolj za relaksacijo, kakor dvig energije?« Odvrnil je da ne in dodal: »Jaz zeleni čaj vedno pijem, ko pišem. To je moja najljubša pijača, kajti čaja lahko popijete tudi dva litra naenkrat. V primerjavi z zelenim čajem dva litra kave nikakor ne morete popiti.«

Strinjala sem se. Vem, kako je, če nisi navajen piti večjih količin kave in popoldne popiješ naenkrat dve črni kavi brez mleka in sladkorja. Srce ti razbija, kot da tečeš na maratonu, in spanec se zdi še bolj oddaljena dobrota kakor sicer, v stanju insomnie. 

Tudi Ohler se je strinjal, da lahko ima kava, ki je verjetno eden najbolj priljubljenih napitkov na svetu, močen učinek na telo zaradi kofeina, ki je poživljajoči naravni alkaloid: »Malo prej, ko sem vstal, sem v hotelu popil kavo, črno, no, z malce mleka, ampak brez sladkorja in sem se takoj počutil drugače, boljše, budno.«

Iskreno o »serumu resnice«

Po kratki pogovorni uverturi v Konzorciju Mladinske knjige sva prešla na knjigo LSD za mamo. Že naslov je intriganten, knjigo sem dobesedno pogoltnila. »Zdi se mi zanimivo, da ste se tako poglobili v raziskovanje sveta psihedelikov? Kaj vas je tako močno pritegnilo?« me je zares zanimalo. Brez zadrege je pojasnil: »Z raziskovanjem sveta psihedelikov sem začel tako, da sem psihedelične substance začel v majhnih dozah jemati kar sam.«

Primož Lavre

Cenim ljudi, ki ne ovinkarijo, in Ohler se ne spreneveda. Nato je povedal nekaj bolj krutega: »Moja mama je trpela zaradi demence kot trpi ogromno starejših, a zdravila, ki bi ozdravilo demenco, seveda ni, ne obstaja, in moj oče se je počutil nemočno. Sam sem ravno takrat začel raziskovati, kako deluje LSD v majhnih dozah in se odločil, da bom resnici prišel do dna. In tako smo prišli do tega, da so mini doze LSD postale zdravilo za mamo. Tako je iz resničnega dogajanja nastala ta knjiga.«

Pripomnila sem: »No, saj to je opisano v knjigi.« Nasmejal se je: »Saj je vse v knjigi.« Bolj ali manj res, ampak večina bralcev Reporterja knjige LSD za mamo zagotovo še ni vzela v roke, zato je smiselno, da pojasnimo, zakaj bi to knjigo morali prebrati – ker je res dobra. In kaj je torej LSD? Je orožje? Je mamilo? Je zdravilo? »No, najprej je bilo zdravilo. V Sandozovih laboratorijih v Švici so ga prvič sintetizirali leta 1938, a so šele pet let pozneje ugotovili, da ima psihedelične učinke.«

Pa je LSD tudi v resnici »serum resnice«? Nacisti so bili prepričani, da je, eksperimentirali pa niso na sebi, ampak na taboriščnikih, ki so bili zaprti v koncentracijskih lagerjih. Ohler pojasnjuje, da se LSD ni izkazal za takšen »serum resnice«, kot so si predstavljale tajne službe: »A vseeno ga lahko razumemo kot nekakšen serum resnice, kajti ko ga použiješ, ti pomaga, da spoznaš več sebe, razumeš vesolje in prideš bližje resnici.« 

Primož Lavre

In kaj je ta resnica? Ohler: »Težko je dokončno izvedeti, kaj je resnica, a vesolje ustvarja vzorce in strukture, ki imajo neki pomen, verjamem in sem prepričan, da naša življenja na planetu Zemlja niso povsem nesmiselna. Ne verjamem, da je, potem ko umremo, vsega konec.«

Izkušnja smrti

Včasih imam slabo navado, da ljudem skačem v besedo, tudi na tej točki si nisem mogla pomagati, da ne bi Ohlerju zaupala, kako sem pred sedmimi leti doživela izkušnjo bližnje smrti. Strinjala sva se, da obstaja večja zgodba, večja od nas in vesolja, sogovornik je prepričan, da nam LSD lahko pomaga razumeti resnico o tej večji zgodbi.

»Kaj pa je večja zgodba o našem vesolju?« sem še vprašala. Ohler: »Pravzaprav to, da smo vsi med sabo povezani, da je vse medsebojno povezano, kar pomeni, da nismo ločene entitete. In da prideš do takšnih spoznanj, moraš nekaj storiti, na primer meditirati ali vzeti psihedelike. Te stvari je težko ubesediti, ampak na psihedelikih lahko dejansko spoznaš, kaj se dogaja. Vi niste nikoli poskusili LSD?«

Štorasto sem odvrnila, da ne, kar je čista resnica, ampak samo zato, ker nikoli nisem imela priložnosti, da bi ga sploh dobila. Če bi ga kdo ponudil, bi ga verjetno pogoltnila. Ne danes, pred leti. Mladost je norost in eksperimentiranja je bilo veliko, vendar bralcem vsega tudi ni treba izvedeti. Sva pa s simpatičnim Ohlerjem izmenjala nekaj besed o izkušnjah in sklenila, da so občutki s psihedelikih primerljivi z ljubeznijo. Ta je lepa in čutenja zaradi psihedelikov ravno tako.

Primož Lavre

Vseeno so poskusi, ki so jih na taboriščnikih v Dachauu počeli nacisti, sramotni del zgodovine. Ker so bili bedasto prepričani, da LSD prvinsko deluje kot »serum resnice«, so ga dajali poskusnim zajčkom in na takšen način želeli iz taboriščnikov izvleči zaupne informacije o zaveznikih, odporniških gibanjih ter skrivališčih Judov in drugih, ki so jih nacisti preganjali.

Posamezniki niso spregovorili, niti če so jih najhuje mučili, zato so poskusili drugače, dali so jim meskalin, naravni psihedelični protoalkaloid, ki ga pridobivajo iz kaktusov, lahko pa se ga ustvari tudi v laboratoriju. Uporabljali so še druge substance, pripoveduje Ohler, ki je prepričan, da so uporabljali tudi LSD, le da tega niso nikjer zapisali, saj LSD tedaj še ni bil tako zelo znan.

V koncentracijskih taboriščih so bile razmere za življenje grozljive, tisti, ki so nacistom morali igrati poskusne zajčke, so z LSD pravzaprav uživali. A ko je LSD nehal učinkovati, so se spustili nazaj v kruto realnost. V Dachauu je bila huda depresija. In niso bili edino nacisti taki tepci, da so verjeli v LSD kakor v pravi »serum resnice«. Za njimi je po vojni enake poskuse izvajala ameriška CIA, dokler tudi njeni agenti niso prišli do spoznanja, da z dajanjem LSD ujetnikom ne bodo dosegli ničesar koristnega.

Hitler in Burroughs

Dobra plat LSD je tudi to, da ne zasvoji. Ko ga použiješ, se tvoja zavest najprej dvigne, po nekaj urah, ko substanca neha učinkovati, pa se lepo spustiš nazaj v resnično življenje. Brez kompliciranja ali težav, kakršne nastanejo pri, na primer, uživanju kokaina. Poznavalci pravijo, da je čudovito, ko si zadet, ko kokain neha delovati – in delovati neha že po zelo kratkem času – dobesedno treščiš ob trda tla realnosti. Pristanek je boleč, jokajoč, depresiven, celo samomorilski, zato je bolje hitro vzeti pomirjevalo, da tvoje letalo ne strmoglavi. Z alkoholom je podobno: najprej evforija, nato maček in kriza.

Primož Lavre

Adolf Hitler psihedelikov ni jemal. Imel je podobno norega osebnega zdravnika, kakor je bil on sam, in ta mu je vbrizgaval morfij in heroin ter, kot pripoveduje Ohler, še kopico drugih reči. Mogoče bi psihopat moral poskusiti psihedelike. Morda bi spremenili njegovo hudobno in izprijeno miselnost, čeprav so možnosti za kaj takega zelo majhne. Težko si je predstavljati Hitlerja z LSD. 

LSD te spremeni v boljšega človeka, pravi Ohler, Hitler pa samega sebe ni dojemal kot slabega človeka. Hitler je samega sebe videl kot dobrega človeka, ki bo odrešil svet, tako da bo pobil vse ljudi, ki se niso skladali z njegovo vizijo nacionalsocializma.

»Zakaj pa je v knjigi pisatelj iz beat generacije William S. Burroughs poimenovan kot drogeraški veteran? Mar ni bil ‘samo’ alkoholik?« vprašam Ohlerja, ki me popravi: »To ste najbrž zamešali z Bukowskim.« Ne, nisem zamešala, beatniki so mi posebej pri srcu in fino je, da se človek lahko vsak dan in od vsakogar nekaj nauči. Burroughs je bil torej narkoman. 

»V glavnem je uporabljal heroin, ampak tudi psihedelike je jemal, ker je tako in tako jemal vse, kar je bilo možno dobiti. Toda LSD zagotovo ni jemal vsak dan, kajti v vsakodnevnem jemanju psihedelikov ni smisla. In kot sva že povedala, psihedeliki ne zasvojijo. Zasvojita na primer alkohol in heroin,« še razloži Ohler.

Legalizacija v Avstraliji

Da so psihedeliki lahko zdravilo, ki pomaga pri nekaterih duševnih motnjah, recimo pri depresiji, in boleznih, ki uničujejo možgane, se je že dolgo predpostavljalo in v preteklosti so jih ljudje že uporabljali kot zdravilo, a so jih tudi hitro prepovedali. Najbrž zaradi neznanja, saj vemo, da se ljudje bojijo vsega, kar jim je tuje.

Primož Lavre

A stvari so se začele premikati. Pred kratkim je Avstralija kot prva država na svetu legalizirala uporabo psihedelikov pri zdravljenju specifičnih težav s psihičnim zdravjem. Psihiatri v Avstraliji lahko pacientom predpišejo tudi MDMA in psilocibin, toda konzumiranje teh substanc je strogo regulirano, da ne bi prišlo do zlorab in uživanja zaradi zadetosti, ne pa zaradi zdravilnih učinkov.

Ohler pove: »Moja mama je zbolela za demenco, a LSD ji je dejansko rešil življenje. Demenca ji je odvzela sposobnost branja, pri majhnih dozah LSD pa je spet začela normalno brati časopise. Moj oče je to imenoval za čudež. In tudi sam sem videl, da psihedeliki resnično delujejo. Vse študije, ki sem jih prebral in to, kar sem videl pri lastni mami, me je prepričalo, da so psihedeliki lahko zelo koristni. Ampak zdaj so legalni le v Avstraliji.«

»Kdaj ste vi sploh prvič poskusili LSD?« še vprašam. Ohler pojasni: »To je pa že daleč, leta 1993, ko mi je tedanja punca dala to zadevo, da sem poskusil. Star sem bil 23 let. Počasi se približujeva h koncu najinega dialoga, ki je bil tako zanimiv, da sta se na stole, ki so sicer namenjeni občinstvu, usedli dve priletni dami in naju opazovali med kramljanjem.

Ohlerja sem še vprašala: »Ali menite, da bi morala biti evropska politika do substanc, ki vplivajo na človeško zavest, bolj liberalna?« Odgovoril je pritrdilno: »Seveda! Priložnost moramo dati znanosti, ki naj odloči, kako in kaj. Prepričan sem, da bi se dokazi obrnili v prid mikro uporabi psihedelikov.«

Naj se zgodi!