Sopranistki sestri Radovan, Rebeka in Norina, sta ljubljanski Operi v preteklosti (predvsem v obdobju po osamosvojitvi) skozi vrsto vlog in predstav pustili neizbrisen pečat. Še vedno imata karizmatičen nastop in prezenco, vidi se, da sta pevki stare šole odrskega giba, ki sta ju učila še sama velikana te obrti Lojzka Žerdin in Henrik Neubauer. Njuna mimika in gestikulacija sta zbudili največ pozornosti publike, ki ji je bil, sodeč po aplavzu, koncert všeč. Komični nastavek, ki ga po pojavnosti ponujata in razveseljujeta vedno znova v vseh opernih predstavah, je bil tokrat eden močnejših adutov. Takoj sta se nam prikupili, in večer je zasijal v povsem drugi luči. Bolj kot petju smo namreč uživali v njunem nastopu in pojavnosti.

Napoved programa tega koncerta, ki sta ga sestri Radovan poimenovali Ameriški kalejdoskop, je obljubljal mnogo, bil je izredno obetajoč in všečen. Sploh zato, ker sta zapisali, da program ponuja strast, svežino in plesne impulzivnosti. Res je biol tako. Vse to smo lahko opazili. Uvrstili sta različne songe iz del Leonarda Bernsteina (La Bonne Cuisine, West Side Story), Kurta Weilla (Opera za tri groše, Happy End, Mahagoni), Richarda Rodgersa (Moje pesmi, moje sanje), Gershwina (Porgy in Bess). Te zvrsti je pri nas premalo, sploh dobro izvedenih.  Pri se vedno znova spominjamo naše najboljše šansonjerke Vite Mavrič, sploh pri izvedbi del Weilla. Glede primernosti izvedbe pa bi lahko vodstvo ljubljanske Opere presodilo in umestilo ustreznost in primernost. Vsekakor pa velja take songe iz muzikalov ter drugih spevoiger in šansone večkrat uvrstiti na repertoar in zagotoviti izborno izvedbo z dobro orkestrsko podporo.

Darja Štravs Tisu

Kljub vsemu je koncert, kot že zapisano, deloval simpatično, tudi profesionalno po zaslugi dveh zvestih izvrstnih opernih korepetitork Kayoko Ikeda in Irine Milivojević. Ikeda je svoje delo silno resno opravila z zvrhano mero decentnega občutka sledenju solistkama. Prav tako Milivojevićeva. Ta se je nekatere dele koncerta naučila na pamet, saj je bila njena pozornost uperjena le na pevko in njeno interpretacijo. Najbolj se je to pokazalo  pri izvedbi pesmi Planika; ta je bila v zvočni podobi prepoznana zaradi nežnega, natančnega in odmerjenega tona Milivojevićeve. Milivojevićeva, ki je vajena koncertnih odrov in ima izjemno široko paleto izkušenj in znanja, je na oder prišla nekoliko manj pogumno, kot je samozavestno z njega odšla. Zvoka je bilo v dvorani polno, tako da nismo vedno razumeli petega besedila. Veljalo bi pokrov klavirja zapreti.

Agogični in drugi zapisi v notah so bili pri pevkah le »orientacijski«. Sploh pri interpretacijah Norine Radovan. Sopranske izvedbe Weillovih in tudi drugih šansonov ne delujejo vedno dobro. Škoda je, da sta obe pevki v zadnjih letih bili (prepogosto) izpuščeni v repertoarni politiki zasedb, saj bi z rednim angažmajem lahko bili v boljši kondiciji.

V koncertnem listu, ki je bil tokrat ponovno prepognjen list A4, kar bi lahko za uveljavljene soliste ljubljanske Opere vendarle bil tiskan in primerno oblikovan, tudi tokrat je to delo površno opravljeno, prav tako smo pričakovali kako rožico za nastopajoče s strani organizatorjev koncertnega večera. Škoda. Zamujena priložnost, upamo, da se to z organizacijskega vidika v naslednji sezoni, ki jo z veseljem pričakujemo in pozdravljamo tovrstno sodelovanje med SNG Opera in balet ter Narodno galerijo, izboljša.