Ob vstopu v atelje nas pozdravi prijetna atmosfera, ki jo ustvarjajo barviti vzorci, skice in oblačila, ki visijo na obešalnikih. Vsak kos nosi svojo zgodbo, vsak šiv je del kreativne vizije. Mojca nas z nasmehom na obrazu povabi, da se potopimo v njen svet, kjer moda ni le oblačilo, temveč način izražanja in pripovedovanja zgodb. Obiskovalec pa lahko kaj hitro začuti, da je to prostor, kjer se moda ne le ustvarja, temveč tudi živi in diha. Njena strast do mode, njen občutek za estetiko in njena sposobnost, da prepozna in oblikuje identiteto posameznika, ji dajejo edinstvenost. V njenem ateljeju se moda ne ustavi le pri oblačilih; postane del širše zgodbe o kulturi, identiteti in osebnem izražanju.

Zvesta svoji viziji

»Včasih se mi zdi, da smo postali uniformirani,« pravi Mojca, ko se spominja preteklosti, ko je začela pisati svojo modno zgodbo in ko je bila moda bolj raznolika kot danes, predvsem pa drugačna od »socialistične mode« v prvih letih po drugi svetovni vojni. »Tista socialistična moda je bila povezana s standardom, a tudi ta hitra moda, ki jo imamo zdaj in nas dela vse enake, je prav tako odraz standarda,« pripoveduje, medtem ko občudujemo bogat arhiv skic njenih preteklih projektov, njene besede pa odražajo zaskrbljenost nad enoličnostjo. 

arhiv Mojce Makuc

Spominja se tudi svojih začetkov, ko je bilo v Sloveniji veliko tekstilnih tovarn in konfekcijskih obratov. »Bilo je barvito obdobje, ko so modne oblikovalke odigrale pomembno vlogo pri spreminjanju miselnosti ljudi,« pravi. »Vse smo živele s to modo, in bila je močno umeščena v identiteto Slovenk.« Toda delo v tekstilni industriji je ni nikoli zanimalo, medtem ko so njene oblikovalske kolegice še kot dijakinje sanjale o butikih, si sama tega ni želela. Ukvarjala se je z modnim svetovanjem, stylingom, delom na RTV. Po spletu okoliščin pa je vendar odprla svoj atelje.

Njena strast do mode je bila vedno usmerjena v ustvarjalnost, unikatnost in kakovost, pa tudi v interakcijo z ljudmi, ki jih je oblačila. Vse to se še vedno odraža v vsakem kotičku prikupnega modnega ateljeja, v katerem je že od leta 1978. V tem ateljeju se zdi, da je čas ustavil svoj tek, a skozi široko izložbeno okno lahko z nekaj distance opazujemo vrvež na ulici in ulično modo, ki je skozi leta ubirala različne poti.

Rada poudari, da se ne ukvarja le z oblikovanjem oblek, temveč z oblačenjem posameznikov. »Trikrat delam obleko: prvič, ko izbiram material, drugič, ko rišem oblačilo, in tretjič, ko nekoga oblečem.« Ta proces je zanjo ključen, saj se obleka v trenutku, ko jo nekdo obleče, preobrazi v nekaj več – v osebno zgodbo, ki odraža identiteto posameznika. Poudari, da se svet mode nenehno spreminja. »Vsaka generacija prinese svoje trende in ideje,« pravi. »Vendar pa je pomembno, da ostanemo zvesti sebi in svojim vrednotam.« Njena sposobnost, da se prilagaja spremembam, hkrati pa ohranja svojo edinstveno vizijo, je ključ do njenega uspeha. »Moda je dinamična, a hkrati mora biti tudi osebna,« dodaja.

Čeprav je trdno za stališčem, da moda ni umetnost, imamo občutek, da se v njenem ateljeju moda prepleta tudi z umetnostjo, vsak kos oblačila pa nosi svojo zgodbo in sporočilo. »Material ima svojo govorico, in zahteva svojo obliko,« pravi Mojca, ko opisuje svoj ustvarjalni proces. »Ko delam kostumografijo, najprej narišem kostum in šele nato iščem material. Pri modnem delu pa je obratno – najprej iščem materiale, šele nato oblikujem oblačilo.« Ta pristop ji omogoča, da se poveže z vsakim kosom, ki ga ustvari,in ga napolni z edinstveno energijo.

arhiv Mojce Makuc

Zaveda se, da je dostopnost materialov danes precej lažja kot v preteklosti. »Za vogalom imam celotno Evropo in možnost, da nekaj kupim, če hočem nekaj konkretnega,« pravi. Kljub temu pa ostaja zvesta svojemu prepričanju, da je pomembno najti ravnotežje med dostopnostjo in kreativnostjo. »Vsak kos, ki ga ustvarim, mora imeti dušo,« je prepričana.

Ustvarjanje identitete

Mojca verjame, da je oblačenje neverbalna komunikacija, ki ima moč oblikovati prvi vtis. »Ko sem imela predavanja na to temo, sem vedno rekla, da je prvi vtis tako močan, da si že s tem podzavestno ustvarimo mnenje o nekom,« pravi. Prav ta moč oblačenja je tisto, kar jo žene naprej in ji še vedno daje motivacijo, da nadaljuje svojo pot v svetu mode. Njena strast do mode in oblačenja se ne konča le pri oblikovanju. Prizadeva si tudi za izobraževanje in ozaveščanje o pomenu oblačenja v vsakdanjem življenju. »Pomembno je, da ljudje razumejo, kako močan vpliv ima oblačenje na njihov vsakdan,« pravi. 

»Oblačenje ni le vprašanje estetike, temveč tudi vprašanje identitete in samozavesti. Oblačenje govori o tem, kdo smo in v kakšnem času živimo,« pravi. »Identiteta prostora, dežele, podnebja in standarda se vedno pozna na oblačilih.« Pogosto opazuje tudi turiste, ki hodijo mimo njenega ateljeja, in ugotavlja, kako se njihova oblačila razlikujejo glede na to, od kod prihajajo. »Oblačenje je socialna in narodna identiteta,« poudarja.

arhiv Mojce Makuc

V zadnjih letih je opazila, da se Slovenci vse bolj skrivajo za udobnimi oblačili. »Postali smo zelo udobni. Superge in oversize oblačila so postala norma, ne le trend,« pravi. »A kljub temu lahko znotraj tega vedno najdemo način, kako izraziti svojo osebnost.« Mojca verjame, da je potrebno le malo truda, da oblačilo postane osebno. »Če si zjutraj nadeneš svileno ruto, jo moraš potegniti iz tistega kotička, kjer imaš svoje svilene rute, ki se ujemajo z oblačilom. Včasih je potrebna le malenkost, da dodaš svoj izraz,« pravi. Po drugi strani pa si je treba vzeti čas in svoja oblačila prevetriti, oblikovati nove kombinacije in jih na novo definirati. Bolj pomembno kot kaj je kako! To zahteva znanje, raziskovanje, pozornost in odnos do oblačenja.

V njenem ateljeju se zdi, da moda ni le površinska zadeva, temveč globoko povezana z našim notranjim svetom. »Vsakdo nosi svojo zgodbo,« pravi Mojca. »In oblačila, ki jih izberemo, so del te zgodbe.« Njena filozofija o modi je jasna: oblačenje ni le vprašanje estetike, temveč tudi način izražanja sebe in svoje identitete.

Kultura oblačenja in prihodnost

Govorili sva tudi o prihodnosti mode in trenutnem stanju modne industrije. Spominja se časov, ko so ženske v nekdanji Jugoslaviji hrepenele po modi. »Seveda, komaj smo čakali, da gremo v Trst po nekaj majic in superge,« pravi. Ta lakota po modi, ki je bila prisotna v preteklosti, se zdi, da se v današnjem času umirja, a Mojca verjame, da je kljub temu mogoče najti svoj izraz v udobju vsakdanjega oblačenja. »Verjamem, da lahko znotraj tega udobja vedno poiščeš svoj utrinek tistega, kar želiš sporočiti o sebi. V tujini je bilo neko obdobje, ko so manekenke postale hiper dive, ki so lahko celo zasenčile modne oblikovalce.« 

Takrat so bile vloge manekenk drugačne kot danes. V Sloveniji je opazila, da so manekenke prinašale drugačen odnos do oblačenja. »Ravno Nina Gazibara je v tistem obdobju delala tudi v Zagrebu, in prosila me je, da ji ustvarim oblačilo za druženje po modni reviji. Povedala je, da se po reviji v Zagrebu vsi oblečejo v zveneče blagovne znamke, medtem ko pri nas to ni bilo običajno,« razlaga.

arhiv Mojce Makuc

Za Sloveniji pravi, da je specifičen prostor, kjer se moda pogosto obravnava slabšalno. »Če je ženska na nekem položaju preveč modno oblečena, se takoj pojavijo predsodki, da morda ni dovolj sposobna za svoj poklic.« Ta kontradikcija v dojemanju mode in oblačenja v Sloveniji jo skrbi, saj verjame, da bi morala moda dvigovati ugled posameznika, ne pa ga zniževati. V njenem razmišljanju o modi in oblačenju se odraža tudi kritika trenutnega stanja tekstilne industrije. »Prostor je zasičen s hitro modo in veliko količino podobnih oblačil,« pravi. »Zato je nastalo gibanje vintage, ki se osredotoča na ekologijo in individualnost. Mladi želijo biti drugačni, in tudi vintage oblačila jim to omogočajo.« Verjame, da je pomembno, da mladi znajo izbrati in kombinirati oblačila, ki jih ločijo od množice.

Kultura oblačenja v Sloveniji je še ena tema, ki jo poudarja. »Ko hodim na številne kulturne prireditve, vedno opazujem publiko. Kultura oblačenja je slaba, a ne mislim, da bi morale gospe nositi dolge toalete. Kulturni dogodki so podaljšek dneva, nekaj, kar potrebujemo, kot kosilo,« pravi. »Ko se oblečeš in urediš, je to ceremonija, ki te vpelje v dogodek. Seveda ne moremo pričakovati, da se bodo vsi obnašali na tak način, a s svojo zunanjo podobo zagotovo izražamo odnos do sebe in prireditve.«

Zaveda se, da je moda dinamična in se nenehno spreminja. »Vsaka generacija prinaša svoje trende in vrednote,« pravi. »Zato je pomembno, da se ne ujamemo v past hitre mode, temveč da iščemo trajnostne in edinstvene rešitve.« Njena vizija prihodnosti mode je optimistična, saj verjame, da se mladi vse bolj zavedajo pomena individualnosti in trajnosti. »Mladi so radovedni in željni raziskovanja. Vintage moda jim omogoča, da se izrazijo na način, ki je hkrati edinstven in ekološki.« Tudi sama je trajnostno usmerjena,in tako je predvsem za svoje prijateljice redizajnirala nekaj starejših kosov oblačil. »To je poseben izziv, kot pri arhitektu, ki prenavlja staro hišo.«

Strast do gledališča

Mojca Makuc se je v svoji dolgoletni uspešni karieri uveljavila tudi kot kostumografka, ki razume, da je vsak kostum zgodba, ki jo je treba pripovedovati. »Gledališki kostum je v primerjavi z baletnim enostavno delati,« pravi. »Pri baletu je treba upoštevati specifične gibe, ki jih plesalci izvajajo. Kostum mora biti funkcionalen, hkrati pa mora slediti odrski vlogi.« Njena dolgoletna izkušnja iz baletne šole ji omogoča, da se vživi v svet plesalcev in ustvarja kostume, ki niso le likovno v soglasju s predstavo, temveč tudi omogočajo svobodo gibanja.

Spominja se svojega dela pri televizijskem baletu Enigma Gallus, ki ga je koreografiral Milko Šparemblek. »To je bil balet na Gallusovo glasbo v treh sklopih, likovnih in sporočilnih. Res velik projekt, ki me je izzval in povabil, da vložim veliko svojega dela in razmišljanja v to,« pravi. Leto dni pozneje je v dogovoru z Borštnikovim srečanjem na temo baleta Enigma Gallus pripravila tudi modno revijo, ki je bila v vseh teh treh likovnih sklopih direkten »prevod« kostuma v modo. Gallusa so peli Ljubljanski madrigalisti, plesalci so v njenih kostumih uprizorili del baleta, na to pa so se v vseh treh sklopih navezale manekenke z oblekami. 

Primož Lavre

»To je bilo res kompleksno in največje moje delo – kostumografija in direkten »prevod« kostumov v modo,« pove o projektu, na katere je še posebej ponosna. Prav tako pa si šteje v čast, da je za to priložnost oblekla tudi zbor Ljubljanskih madrigalisti. Ta projekt je bil prelomnica v njenem ustvarjanju, saj je združil kostumografijo in modo v enotno celoto.

Toda v svoji dolgoletni karieri ni ustvarjale le kostumov za gledališče, temveč tudi modne revije, ki so bile več kot le prikaz oblačil. »Modne revije so si pogosto podobne, zato sem se odločila, da jih oblikujem kot gledališki projekt,« pojasnjuje. »Vsaka revija, ki sem jo organizirala, je imela svojo zgodbo, scenografijo in glasbo. Manekenke so nosile oblačila, ki so bila del celotne umetniške izkušnje.« Njene revije so tako postale znane po svoji inovativnosti in kreativnosti, saj je vedno iskala načine, kako oblačila povezati z drugimi umetniškimi oblikami.

Predana je tudi pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine. Nedavno je tako ob zaključku razstave Od korzeta do žaketa Mestnemu muzeju Ljubljana darovala številne modne kose iz svojega obsežnega ustvarjalnega opusa. »Moja donacija je bila način, kako prispevati k ohranjanju slovenske mode in kulture,« pravi. »Vsak kos, ki ga ustvarim, nosi zgodbo in sporočilo, ki ga želim deliti z drugimi.« Donacijo je prevzel direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane Blaž Peršin, ki je poudaril pomen njenega prispevka k oblačilni zbirki muzeja.

V njenem opusu najdemo tudi številne anekdote, ki pričajo o čustvenem pomenu njenih kreacij. »Obleka, ki je bila občudovana na razstavi v Mestnem muzeju, je imela zanimivo zgodbo,« se spominja. »Mama je kupila obleko svoji hčeri za maturo, ker je bila ponosna nanjo. Po dolgih letih, ko si je hči že ustvarila družino, sva se dogovorili, da obleko vrne. Razkošna obleka, ki bi obtičala v omari, je tako dobila uporabno zamenjavo. To je tisto, kar me veseli – oblačila nosijo spomine in čustva.«

Mojca Makuc je tako ne le oblikovalka, temveč tudi pripovedovalka zgodb, ki s svojimi kreacijami oživlja preteklost in hkrati ustvarja prihodnost. Z vsakim novim projektom dokazuje, da je moda več kot le oblačilo – je kreativnost, ki nas povezuje, izraža in navdihuje. Njena strast do oblikovanja in njen prispevek k slovenski kulturi bosta zagotovo ostala v spominu prihodnjim generacijam, ki bodo lahko uživale v njenih kreacijah in se učile iz njene zgodbe.