"Večni" šef Cankarjevega doma Mitja Rotovnik izdal avtobiografijo

Rotovnik, diplomirani filozof in sociolog, je bil v 70. letih minulega stoletja med glavnimi pobudniki, da Ljubljana potrebuje nove, času primerne dvorane, kasneje je neposredno bdel nad gradnjo kulturno-kongresnega centra, ko pa je bil ta leta 1982 zgrajen, pa je z mesta tedanjega načelnika za mestno kulturo v Ljubljani prišel na položaj direktorja CD, piše v knjigi. Po upokojitvi ga je nasledila Uršula Cetinski, lani pa so na to mesto imenovali Jureta Novaka.

V knjigi Gremo v Cankarja se Rotovnik spominja svojih sodelavcev in izzivov nastajanja kulturne institucije, koprodukcij in sodelovanj z domačimi ter tujimi umetniki, pa tudi svojih kritikov in nasprotnikov. Razgrinja zakulisje nastajanja in delovanja osrednjega hrama kulture, ki ga je vodil več kot tri desetletja, obenem pa deli velike zgodovinske odločitve in anekdote s srečanj z največjimi umetniki sveta.

Rotovnika je bilo na začetku strah, da so CD zgradili "prevelikega za majhno mesto Ljubljano". "To se ni zgodilo. Ljudstvo je začelo Cankarjev dom sprejemat, boljši, kot je bil program, raje so prihajali sem," je povedal. "Skoraj 11 milijonov obiskovalcev je za časa mojega mandata imela obiska kultura," je povedal.

Po besedah Čandra bi lahko avtobiografijo označili tudi kot triler, saj je CD nastajal v "specifičnih časih, ki so bili ekonomsko zelo zahtevni za takratno republiko, hkrati pa so bili vseeno polni nekega entuziazma", zato so nenazadnje nastale velike investicije.

Kot glavni problem gradnje ene od osrednjih kulturnih hiš v Sloveniji je Rotovnik označil hitenje pri snovanju načrtov, veliko zadev po njegovih besedah ni bilo dobro premišljenih, predvsem pa CD ni bil zgrajen za pogoje, ki jih zahteva digitalna družba. Za ustrezno zgrajeno umetniško hišo so potrebovali "stvari, ki bodo tehnološko parirale modernizaciji sveta", kjer pa je prišlo do hudih zapletov med drugim z arhitekturo in stroko varovanja kulturne dediščine.

Eden izmed največjih izzivov je bila gradnja Gallusove dvorane. Kot je povedal, je lahko še tako veličastna hiša brez akustike in odrskega prostora neuporabna. Tekom časa je opazil, da se pri mnogih gradnjah dvoran za glasbo nihče ne ukvarja s pomenom akustike. Ob tem je izpostavil tudi Slovensko narodno gledališče Maribor, katerega dvorana denimo ni primerna za gostovanje simfoničnega orkestra.

Glede ustanoviteljskih pravic CD je Rotovnik komentiral, da je bilo stanje mesta Ljubljane kot nosilca ustanoviteljskih pravic za CD v 80. in 90. letih minulega stoletja slabo, zato so stremeli k preoblikovanju hiše v nacionalno kulturno institucijo. Po njegovih ocenah bi hiša, zaostala za potrebami modernega kulturnega centra s pogoji za najbolj zahtevne umetniške produkcije, takrat lahko propadla. Takrat na čelu stranka LDS na predlog spremembe statusa institucije ni pristala, "šele, ko smo se našli trije Socialni demokrati, pravkar imenovana ministrica za kulturo Andreja Rihter, ljubljanska županja Danica Simšič in direktor Rotovnik, pa smo sklenili konkordat, ki se je končal z uspešnim prenosom Cankarjevega doma na nacijo".

V knjigi je med drugim opisano prelomno leto 1977 in "čudežno leto 1997", krst velikega odra, gostovanje tenorista Luciana Pavarottija in njegov zadnji dan na čelu hiše, 14. oktober 2014. Kot je povedala urednica knjige, novinarka Tanja Jaklič, je Rotovnik ves čas vztrajal pri tem, da osrednji lik ni on, ampak CD, in temu so sledili.