Kje ste spoznali prednosti in lepote prepletanja starega načina povezovanja samskih z modernim pristopom?
Znanja in veščine sem pridobila na londonski akademiji, kjer sem delala s Caroline Brealey, eno najboljših oblikovalk partnerstev v Evropi. Pred tem sem bila zaposlena v odvetniški pisarni, kjer sem ugotovila, da mi je veliko lažje povezovati ljudi kot se ukvarjati z njihovimi ločitvami. Tako sem začela pomagati številnim prihodnjim parom, kar je bila velika dodana vrednost, saj takrat še ni bilo na voljo toliko povezanih storitev. Med izobraževanjem v Angliji sem lahko videla, da imajo, kar je zdaj tudi že pri nas, za vse na voljo strokovnjaka, ne le za finance, nepremičnine in rekreacijo, ampak tudi za povezovanje, za stike z osebami, ki so druga z drugo kompatibilne. Dejala bi, da so v Angliji na področji povezovanja in stikov zelo nišni, morda bolj industrijski, saj imajo vse razdeljeno, od starosti, poklica, medtem ko sama še vedno delam bolj s srcem. Za vsakega se želim potruditi in tudi prilagodila sem se našim, jaz temu v šali rada rečem balkanskim koreninam, saj smo vseeno bolj čustveni. Moje stranke niso le iz Slovenije, ampak tudi iz Hrvaške, prihajajo tudi zamejski Slovenci in tisti, ki se vračajo k slovenskim koreninam. Angleški koncept, ki sem ga prinesla v Slovenijo, sem tako nekoliko zmehčala in prilagodila. Zelo se ukvarjam z željami ljudi, česa kdo ne želi, kakšne ima izkušnje, kakšni so njegovi vzorci in na podlagi tega povezujem.
Kako spoznavate osebe, kar je pomembno, da jih lahko povezuje z drugimi, njim primernimi osebami?
Želim jo spoznati na tri različne načine. Najprej imam z osebo sestanek, pogovor, ki veliko pove o njej, in tako energijsko zajamem njen slog življenja. Vsakdo mi mora tudi nekaj napisati, da lahko ocenim, kako vešč je pisanja in komunikacije, saj tako lažje povezujem podobne osebe na podlagi njihovih želja.
Zelo se trudim podirati tabuje in trditve o tem, da smo hladni, skoraj tako nedostopni kot Angleži, saj imamo tako kot naši južni sosedje v sebi veliko strasti.
Presenetilo me je, ko ste v enem izmed javnih nastopov povedali, da smo Slovenci čustveni in tudi strastni. S tem, da bi bili strastni, se marsikdo ne bi strinjal.
Absolutno smo strastni, o tem sem prepričana. Morda navzven to radi prikrijemo, toda osebe, ki prihajajo k meni, dejansko pokažejo različne strasti, do življenja, do družin, svojih služb in seveda tudi do tega, da si želijo biti v partnerstvu, in to kvalitetnem. Zelo se trudim podirati tabuje in trditve o tem, da smo hladni, nedostopni, skoraj tako kot Angleži, saj imamo tako kot naši južni sosedje v sebi veliko strasti, smo pa morda naučeni, da tega ne pokažemo takoj in pride do izraza šele kasneje. Ko želim, da si postavijo prava vprašanja o tem, kaj si želijo in pričakujejo, velikokrat zaznam povsem nove zgodbe in ljudi lahko vidim v drugačni luči, kot se sami najprej predstavijo.
Mogoče je priti od trnja do zvezd oziroma kako v sedanjih časih odkriti prave fante in prava dekleta? Večkrat namreč sami sebi rečemo, kje se vsi skrivajo, saj ni nikogar zame, zdaj med epidemijo je to še toliko težje, saj ne bi smeli imeti stikov z drugimi izven ožjega družinskega kroga.
Spoznavanje je na splošno oteženo, v času virusa pa še toliko težje. Vse se je že prej premaknilo za ekrane, kjer se ljudje radi skrijemo, s čimer se malce zmanjša strah pred zavrnitvijo, pred izpostavljanjem. Svojo podobo lažje podamo in se predstavimo v lepši luči. Zame ni dobrih ali slabih ljudi, ampak so dobre ali slabe kombinacije. Če je na primer za nekoga zoprno, če neka ženska preveč pospravlja, se drugemu zdi to fantastično. Tako nekdo ni tečen ali preveč zahteven v nekaterih stvareh, ampak le potrebuje kombinacijo, v kateri bosta dopolnjujoča. Skozi poti odraščanja v naših glavah osvojimo vzgojne vzorce, kaj naj bi bilo všečno, in želimo takšni nastopati. To zdaj delamo prek ekranov, kar je velik izziv. Za našo agencijo pa so največji izziv srečanja in njihovo spodbujanje, a drugačna od spletnih ponudnikov. Predvsem se ogromno ukvarjam z osebami in vsebino, veliko bolj na ključ je.
Problem vidim v tem, da se ljudje enostavno bojijo srečevati, trenutna pandemija pa to še dodatno otežuje tistim, ki bi se srečevali, saj so ljudje veliko bolj osamljeni, resnično zelo pogrešajo socialne stike osamljeni, želijo se spoznavati in biti z nekom. To spoznavanje zdaj delno poteka računalniško, lahko pa pridejo tudi osebno k meni ali jih spoznam prek videa in povezujem v skladu z normativi in zahtevami. To pomeni, da gredo na srečanja na razdalji, na sprehode v naravo. Dokler je bilo dovoljeno, smo organizirali velik piknik za same in samske in tudi druga zanimiva druženja in počitnice. Tudi zdaj, kolikor je možno, ohranjamo osebne stike, saj so res zelo pomembni.
Bi dejali, da so danes v veliko težjem položaju mladi kot starejši iskalci partnerja? Vse lokacije, kjer se običajno srečujejo mladi, so zdaj zaradi poostrenih ukrepov med epidemijo zaprte.
Ne glede na vse so na najslabšem tisti, ki so najbolj izolirani. Morda med korono mlajši niso toliko na slabšem, ker živijo v okoljih družine in se še vedno srečujejo, so pa resnično na slabšem starejši, ki niso vešči srečevanj. Če izvzamemo korono pa ugotavljam, da so mlajši in zelo mladi pred zelo veliko preizkušnjo. Ker so ves čas pred ekrani, izgubljajo socialne veščine. Poznam ogromno mladih, ki ne znajo priti od ekrana do srečanja, toda vsi pač vemo, da smo ljudje v bistvu socialna bitja, ki si želimo odnosov, saj nas izpolnjujejo – ponavljam, midva iz jaz in ti postaneva s srečanjem … »Midva« nastane s srečanjem, odnosi pa so bistvo življenja.
Presenetljivo je tudi to, da osamljenost opažate pri ljudeh, ki so vendar polno zaposleni in imajo veliko aktivnosti, kar navajajo tudi kot razlog, da dejansko sploh nimajo časa za navezovanje stiskov z drugo osebo. Kako je vendar lahko osamljen nekdo, ki je toliko aktiven na vseh mogočih področjih?
Absolutno so zelo osamljeni. Odnosi so bistvo življenja in človeška bitja smo ustvarjena za to, da živimo v nekih odnosih. Sobivamo, se dopolnjujemo in v odnosih osebnostno rastemo in napredujemo. Odnosi nas izpolnjujejo in nas spravljajo tudi iz cone udobja, kjer potem zorimo in postajamo boljši. Cilj življenja je, da postanemo modrejši, pametnejši, k temu stremimo vsi ljudje, zato tudi pravimo, da z leti postajamo modrejši.
Uspešni moški si dostikrat želijo toplo žensko, toda ta hoče, da si doma, da jo objameš, s teboj se želi zvečer pogovarjati …
V želji po finančni stabilnosti taki ljudje zelo veliko delajo in se tudi zelo izobražujejo, se pa ne izobražujejo glede odnosov in partnerstva. Vedno poudarjam, da je vse stvar vaje. Tudi zmenke je treba vaditi, partnerstva se je treba učiti, in če nekdo veliko pozornosti posveča nečemu drugemu, pa naj bo to služba ali hobi, in ne partnerstvu, mu to zadošča, ko pa so sami doma, so osamljeni in si želijo nekoga, ki jih bo pričakal, nekoga, ki se bo z njim pogovarjal o njegovem dnevu. Konci tedna so sploh izziv, sobote še nekako speljejo, ob nedeljah pa ljudje res ne vedo, kaj bi sami s sabo, zaradi koroni pa je še toliko težje, saj marsikdo dela od doma, in četudi se zaposlijo, jih to še vedno pušča prazne in osamljene. V službi pač poslovno sodelujemo, izven nje pa si želimo biti povezani z nekom, ki mu lahko v celoti zaupamo, ki smo mu dovolj, ki nas bo sprejel takšne, kot smo in se z njim ali z njo smejimo pod odejo med gledanjem televizije.
Kdo ima večje težave, ženske ali moški? Zdi se mi, da si ženske lažje najdemo družbo, si lažje zaupamo in v klepetu s prijateljico olajšamo marsikatero breme. Večkrat je slišati pripombe, da je na izletih videti veliko žensk, ker moški raje ostanejo doma pred televizijskimi sprejemniki.
Moški se res ne sprehajajo toliko, radi pa imajo šport. Med epidemijo so mnoga partnerstva na preizkušnji ravno zaradi različnih interesov. Zagotovo moški niso tako nagnjeni h klepetu, čeprav se tudi znajo med sabo zelo dobro pogovarjati, toda še vedno težave raje rešujejo z manj besedami in bolj z dejanji, ženske pa si iščemo neko oporo tako, da se o problemu pogovarjamo. Težko bi dejala, kdo ima večje izzive, morda tisti, ki so bolj zaprti, tisti, ki bolj odrivajo soočenje s tem ter tisti, ki si ne poiščejo pomoči nasploh in se ne potrudijo dovolj, da bi poiskali partnerja ali družbo. Zelo zanimivo postane, ko spoznajo nekoga, je pa seveda začetek poti iz samote ta, da najprej spoznaš sebe, da najprej začneš delati pri sebi. Tudi sama se ukvarjam s treniranjem in učenjem o tem. Z vsemi delam tako, da morajo najprej ugotoviti, kaj si sami želijo. Najprej mora vsak spoznati sam sebe, kaj so njegovi, njeni najbolj pomembni stebri v partnerstvu, šele potem lahko kvalitetno deluje v partnerstvu. Najprej je treba ugotoviti, kaj si samska oseba želi, kaj jo veseli, navdušuje, kaj so njeni stebri partnerstva. Veliko ljudi tega sploh ne ve, vedo le to, da si ne želijo biti sami. Zato je zelo dobro, da izkoristimo čas samote za ugotovitev, kaj nam je najpomembneje. Večkrat omenim, da miza stoji na štirih nogah, ki pomenijo vrednote, deska na vrhu pa je naše partnerstvo. Če se noga zlomi, partnerstvo pade kot deska. Zato moramo pri sebi ugotoviti, katere vrednote (noge) so nam najbolj pomembne in partnerstvo postaviti nanje. Tako moramo tudi spoznati, katere štiri stvari so nam v partnerstvu najpomembnejše.
Kako je mogoče pomagati najti partnerja osebi, ki vztraja pri nerealnih pričakovanjih? Moški bi sploh radi imeli žensko z naslovnice revije, za ženske pa tako velja stereotip, da si naprej ogledajo, kolikšna je vsota na bančni kartici in s kakšnim avtom se nekdo pripelje naokoli.
Vsa naša pričakovanja izvirajo iz vzorcev, pridobljenih v mladosti. Za nas je normalno tisto, kar smo videli doma v svoji primarni družini, nato pa skozi življenje, kar sicer težko sprejmemo, srečujemo ljudi, ki so nam v nečem podobni, v katerih se zrcali nekaj, kar je nam lastno. Prepričana sem, da v naše življenje pride vsak z namenom, da nas nekaj nauči, da nam nekaj da, lahko nas tudi prizadene ali nagradi, toda vse to so naše učne ure, na podlagi česar izboljšujemo sebe. Sama si resnično veliko prizadevam za to. Razumljivo je, da si želimo imeti lepe odnose, toda če preveč pričakujemo, kakšna oseba naj bi bila primerna za nas, gre lahko mimo nas oseba, ki bi nam ustrezala, vendar je niti ne bomo opazili, ker smo preveč osredotočeni na napačne stvari. Če vidim, da ima oseba še vedno prevelika pričakovanja in noče delati na sebi, tudi zavrnem sodelovanje, kajti vem, da ne morem pomagati nekomu, ki samo kaže na napake drugih. Kaj bi nekdo moral, da bi mi moral odpreti vrata, on bi moral plačati, lahko bi prišla bolj urejena …, o sebi pa misli le najboljše. Začeti je treba pri sebi. Vedno. Kaj bi jaz lahko naredil boljše, kje bi lahko jaz več doprinesla?
Veliko pripovedujete o ženski in moški energiji, zato me zanima, kako je mogoča kombinacija, ko ima ženska na primer preveč moške energije, moški pa preveč ženske, ali ko imata oba preveč moške?
Moška energija, če povzamem skozi vso človeško zgodovino, je osredotočanje, organizacija, borba in lov, skrb za družino s prinesenim plenom … Ženska energija je notranja, je mehka, njena naloga je, da podpira, ljubi, lahko je tudi malo raztresena in dela različne stvari. Rada omenim anekdoto iz grške mitologije, da smo bili ljudje nekoč kot bitja androgini, ženske in moški smo bili povezani v eno bitje s hrbti, in ker smo bili nepremagljivi, nas je bog Zevs z namenom, da nas obvladuje, razdelil na polovico. Od takrat ves čas iščemo svojo boljšo polovico. Če malce umaknem to zgodbico, gre za to, da ima ena polovica stoodstotno žensko energijo in druga polovica moške, toda danes ženska ni le samo v ženski in tudi moški ni le povsem v moški energiji. Problem je, če je skupaj preveč ženske ali preveč moške energije, na primer, če imata oba do 70 odstotkov moške energije. Ženska s 70 odstotki moške energije je lahko zelo organizirana, uspešna, strukturirana, a tudi lepa in nežna, vse zna, toda moški v njej vidi tekmeca. Sta kot dva ovna, ki se trkata, in četudi sta si zelo všeč, saj je on lahko navdušen nad njeno samostojnostjo, samozavestjo, vendar se odbijata v delu, kjer jo zazna kot tekmeca. Ravno obrtno pa je, če sta oba preveč v ženskih energijah. Takrat nihče ne stori nič in oba samo čakata na drugega.
Ni slabo, če se potrudimo in prevzamemo malo več ženske energije, ki je vendar zelo lepa, dobrodošla.
Kadar pri povezovanju parov govorimo o energijah, je dobro vedeti, kako lahko zelo dobro funkcionirajo pari, v katerih ima ženska tudi več moške in moški več ženske energije, pa to še ne pomeni, da je ženska možača in moški copata. Morda gre le za to, da je dobra organizatorka, zasluži več denarja, on pa je njen podpornik. In sta oba srečna in izpolnjena v partnerstvu.
Vas moti, kadar se govori o možači in copati? Na to vižo so tudi številne gledališke predstave, kar lahko povzroči precejšnjo škodo odnosom med spoloma, se vam ne zdi?
Seveda, in če sva ravno pri tem, sama menim, da bi moral vsak pogledati predstavo Jamski človek, da bi razumel razliko med spoloma. Na zelo simpatičen, duhovit način je prikazano, kako veliko škodo delajo mediji s predstavitvijo norm. Zame je zelo narobe, kadar se moške omenja kot copate ali ženske kot možače. Raje bi dejala, da naj vsak najprej sebe pogleda, v kakšni energiji je, potem pa ocenjuje druge, tako se bo predvsem lažje povezovati. Če vam je oseba všeč, najprej ugotovite, v kateri energiji ste vi, v kateri on ali ona in kateri jezik ljubezni govori, potem pojdite v tej smeri. Tudi to delamo na naših srečanjih. Lahko je tudi tako, da kadar ste preveč v moški energiji in imate pred sabo moškega, ki si ga želite in je tudi sam v zelo moški energiji, ni slabo, če se potrudimo in prevzamemo malo več ženske energije, ki je vendar zelo lepa, dobrodošla.
Da bi bilo čim manj poljubov z različnimi žabci, preden prideš do princa, je ena od vaših šaljivih pripomb. Temu se očitno nikakor ni mogoče izogniti tudi takrat, kadar vi poskrbite za zmenek?
Tako bom rekla, včasih je prav, tako kot je dejala moja mama, da je treba pojesti tudi kaj slabega, da znaš ugotoviti, kaj je dobro. Dejansko je zelo dobrodošlo, da spoznamo različne ljudi, ki imajo različne odnose, saj tako pridobimo širino. Torej več žabcev ali žabic poljubimo, večjo širimo imamo, saj s tem spoznavamo, česa ne želimo. Sama dajem poudarek stvarem, ki jih ne želimo v partnerstvu. Angleži imajo za to priročen izraz deal breaker. Res smo si zelo različni, to zdaj še bolj vidim kot prej, ko sem bila še zaposlena v odvetništvu. Nekateri, ločeni pri štiridesetih in z najstniškimi otroki, radi rečejo, da si nikoli več ne želijo z nekom živeti, bi pa zelo radi imel partnerja, s katerim bi se družili na dogodkih in za konec tedna. Spet drugi si sploh ne predstavljajo, da ne bi živeli s partnerjem, nekateri bi še imeli otroke, drugi bi gradili hiše ali potovali … Nikoli si ne drznem soditi, kaj je normalno in kaj ni. Dobro je, da ko si sam, razmisliš o tem, česa nočeš. Uspešni moški si dostikrat želijo toplo žensko, toda ta hoče, da si doma, da jo objameš, s teboj se želi zvečer pogovarjati … V takšnem primeru lahko sprejmemo kompromis, da bosta oba vlagala v skupno banko odnosov, kot temu rada rečem.
Več kot poljubimo žabcev ali žabic, večjo širimo imamo, saj s tem spoznavamo, česa ne želimo.
Katere pa so za vas vrednote, dobre lastnosti, ki so pri vaših iskanjih primernih partnerjev obrodile sad? Katere so bile upoštevane, da sta se lažje spoznala in da so bila potem njuna druženja bolj medena?
Večinoma si vsak, ki pride k nam želi iskrenosti, težko pa govorim o tem, koliko jo potem sami dajejo. Vsi se rodimo čisti, iskreni, na poti pa lahko postanemo slabi. Ta iskrenost je vrednota, ki se jo res vsi želimo. Mislim, da smo ljudje neiskreni zato, ker želimo delovati v očeh nekoga drugega bolje. Ali človek to zameri ali ne? Jaz poskušam to razumeti, zagotovo pa so med vrednotami, ki združujejo, iskrenost, spoštovanje in to, da ne obsojamo drugih.
Domnevam, da je lahko problem, če imata osebi različne poglede na vero, politiko?
Različna vera je velik izziv in tudi politična usmerjenost. Težko je tudi takrat, kadar gre za žensko, ki je finančno zelo stabilna, kar lahko zelo zmoti moškega. Potrebno je veliko samozavesti, da je to oviro mogoče premagati, čeprav osebno menim, da ni nič pretežko, kjer je medsebojno spoštovanje. Konflikta se ne rešuje z očitki, ampak z rešitvami.
Se za storitve vaše agencije Aglaia odločajo bolj izobraženi, premožnejši?
Veste kakšni prihajajo k meni? Čustveno stabilni, tisti, ki nimajo časa, ker so preveč zaposleni. Moja storitev je drugačna od spletnih ponudnikov. Predvsem se ogromno ukvarjam z osebami in vsebino, veliko bolj na ključ je. Članarina pri nas je odvisna od želja in zahtev posameznika. Dejstvo je, da gre kot za potovanje, kjer iščemo življenjskega sopotnika. Za potovanje smo pripravljeni dati denar, zakaj ga ne bi za tako pomembno potovanje, ko si želimo najti življenjskega partnerja. Prav zato ne prihajajo samo premožni, sploh ne, prihajajo ljudje, ki natančno vedo, kaj si želijo, so razgledani, čustveni, inteligentni, nimajo pa časa, da bi koga iskali po spletu, zato to raje prepustijo meni.
Prvi zmenek je lahko polomija, a vi kljub temu vztrajate, da se še enkrat srečata, če je le mogoče. Očitno je lahko na naslednjem zmenku že bolje? Omenjate primer, da se kar trikrat nista ujela, četrtič pa je bilo že povsem drugače.
Trdim, da je pravi prvi zmenek v resnici šele drugi zmenek. Vsi zmenki in srečanja, ki jih organiziramo, potekajo prijetno in dobro. Varni so, saj je vse preverjeno vnaprej. Na prve zmenke, kot pravim, pridemo spoznavat energije, tipat okolico, svetujem jim, da so čim bolj sproščeni, povem, katere tematike so primerne za pogovor, odsvetujem pogovore o politiki, denarju, nekdanjih partnerjih, kritike. Prijetno je, da se prvi zmenek zaključi dokaj kmalu, v dobri energiji in se naslednjič srečamo za dlje časa in lažje bolj spoznavamo, ker nam je z osebo že malo bolj prijetno saj jo že poznamo.
Svetujem več zmenkov in brez intime na prvih, saj je treba počasi graditi most zaupanja.
Čim bolj bodimo to, kar smo. Imejmo v mislih, da je kot za vse tudi za srečanja in zmenke potrebno vaditi, kot se učimo hoditi eno leto, najprej se plazimo, nato opotekamo in kasneje shodimo, vadimo. Vse stvari v življenju vadimo in pri osebnih odnosih ni nič drugače. Tudi plesati se učimo eno leto in tudi za zmenke je treba vaditi. Zelo spodbujam to, da se osebe srečujejo, da to vadijo, da se spoznavajo in da ne razmišljajo le o tem, da sta na zmenku zato, da bi se poročila, ampak lahko nastanejo tudi zelo lepa prijateljstva.
Marsikdo si želi, da bi bil zmenek čim bolj naraven, moteče je, če veš, da je vse nekako preveč vodeno.
Najprej za vsakega naredim profile, jih predstavim, in če se strinjata, zelo spodbujam moško energijo, da jo moški povabi in se potem sama dogovorita. Zdaj sploh radi hodijo na sprehode, kolesarijo … So osebe, ki sploh ne hodijo rade na pijače ob prvem zmenku, ampak v naravo, kar je veliko bolje od dveurnega gledanja iz oči v oči. Vzporedna hoja na sprehodu, vožnja s kolesom ali v avtu je zelo dobra za pogovore, ker se tako izognemo začetnemu intenzivnem očesnemu kontaktu, ki pa je seveda za naprej zelo pomemben. Teh trikov, ki lajšajo prve zmenke, je kar veliko. Meni se zdi zelo pomembno, da so ljudje točni in brez telefona, da so urejeni, da oba drug drugega poslušata in imata odprta vprašanja, na katera se ne odgovarja le z da in ne. Svetujem več zmenkov in brez intime na prvih, saj je treba počasi graditi most zaupanja.
Spodbujate to, da se ne spoznavajo prek fotografij?
Kljub zavedanju, da fotografije ubijajo priložnosti, saj jim pripisujemo prevelik pomen, ne gre brez njih in si ljudje želijo videti osebo prej. Če si je ne, je toliko bolj uspešno. Najboljša agencija v Angliji dela brez fotografij in tudi meni je bolj všeč, če mi ljudje zaupajo, toda tega je manj. Vseeno si želijo o drugi osebi vedeti čim več in k temu spada fotografija. Kadar ni fotografij, je lažje umikati pričakovanja. Sama se veliko soočam s tem, da kljub temu da vsebinsko zelo kvalitetno opišem osebo, dobim odgovor, da oseba na fotografiji ni njegov ali njen tip. Tisti, ki gredo na zmenek, ne da bi prej osebo videli na fotografiji, so običajno zelo navdušeni, ker se pač osredotočijo na vsebino. Kdor sodi po fotografiji, se resnično zmoti, zato dostikrat pokažem profil in šele tik pred srečanjem, ko ni več poti nazaj, še fotografijo.
Pogreša kdo metuljčke?
Pa saj so tudi metuljčki. Najljubša sta mi dva v starostni skupini od 60 do 70 let, ki sta se na smrt zaljubila že na prvem zmenku. Ponjo je prišel z avtodomom, potem sta šla na pijačo, nato ji je kar na parkirišču v avtodomu skuhal večerjo in nista šla več narazen. Napisala mi je, da se nikoli poprej ni tako zaljubila kot zdaj pri šestdesetih.
Zelo spodbujam to, da je moški džentelmen. Ženskam je to dejansko všeč, ker v njih s takšnim ravnanjem spodbuja žensko energijo.
Ali je ženskam všeč, če moški pride na zmenek z rožico? Iz otroški let se spominjam, je na vedno istem vogalu v mestu stal moški in se urejen priklanjal ženskam vseh starosti, a je bil deležen le posmeha.
Zelo spodbujam to, da je moški džentelmen. Ženskam je to dejansko všeč, ker v njih s takšnim ravnanjem spodbuja žensko energijo. Seveda imam ženske, ki pravijo, da si ne želijo moškega, ki bi jim odpiral vrata, nosil rože in snel plašč, toda v teh primerih gre za strahove pred razočaranji. Namreč, če bo nežen in mi bo vse to zelo všeč, se lahko zgodi, da ga ne bo več in bo nastalo razočaranje, zato je veliko bolje, če je moški bolj hladen, zadržan.
Pečene paprike na prvem zmenku so nekje vmes, lahko se posrečijo ali pač ne?
Svoje člane učim, da smo drugačni in jih navdihujem za raznolike zmenke, zato mi je všeč, če gresta prvič jezdit konje, bilo je tudi tako, da jo je prvič povabil na strelišče in ji tako predstavil svoj hobi. Če nimamo idej, so lahko tudi pečene paprike luštna zgodba. Moški je na zmenek v lokal s seboj prinesel pečene paprike, ki jih je pekel čez dan. Po moško je bil nespreten in namesto da bi jih dal v neko posodo, kot bi to storile ženske, jih je dal v plastično prozorno vrečko. Ko je hodil po lokalu, je teklo iz nje, dišalo je po tistih paprikah in ves večer je bila to neka prelomna točka, zato sta se smejala. Še zdaj ob voščilu za srečno novo leto pripišeta namesto imen »pečene paprike«. Njun primer dostikrat poudarim, ker gre za to, da na zmenku ni preveč razmišljal, pač pa je bil on sam, preprost, pogumen, inovativen, malo neroden.
To me spominja na nerodnost filmske junakinje Bridget Jones in tiste iz nanizanke Raztresena Ally. Je še kakšen film, ki vam je pomagal ob načrtovanju prvih zmenkov.
Film, ki sta mi zelo blizu in ki kažeta vrednote, kako postavljati drugega pred sebe, sta Ob tebi in Skrita lepota, ki nas naučita, da je bistvo odnosov dajanje in sprejemanje. Med knjigami, ki jih absolutno priporočam, pa je Pet jezikov ljubezni, saj nas uči, kako prepoznamo in se naučimo svojega jezika ljubezni in kako prepoznamo pri drugih ljudeh, pa naj bo to otrok, partnerji, sodelavci, starši, kateri jezik ljubezni govorijo. Ta knjiga je zame biblija odnosov.
Ljubezen velja za ključno besedo, kaj vse pa je njeno bistvo?
Zavedajmo se, da je bistvo ljubezni dajanje, brezpogojno iz srca. Predvsem dajanje časa, sprejemanje drugega, torej razumevanje, spoštovanje in slišanje. In ne pričakovanja, ocenjevanja, kaj bi nekdo moral za nas storiti ali nam dati in da je nekdo slab, ker je drugačen kot mi. Vsi si želimo biti ljubljeni, spoštovani in sprejeti taki, kot smo. In vsaka oseba, ki vstopi v naše življenje, pride taka, kot jo potrebujemo. Bodite hvaležni za ljubezen, smeh in solze in vse, kar pride zraven. Ne obsojajte nikogar, saj niste prehodili metra v njegovih ali njenih čevljih in res težko sodite. Vabim vas, da uporabljajte Sokratova tri sita in se vedno vprašate ali je tisto, kar hočete o nekom povedati, resnično, je dobro ali koristno? In če si na vsa tri vprašanja ne odgovorite pozitivno, morda katerega spustite in najdite drug fokus, predlagam kakšno hvaležnost. In vedno, res vedno izhajajte iz ljubezni, ki naj bo vaša in naša osnova v vseh odnosih. Naj vas objema ljubezen.