Letos poteka 100. obletnica njegovega rojstva, Slovensko mladinsko gledališče se temu velikemu mojstru in pionirju slovenskega stripa posveča na prav poseben, unikaten način s predstavo Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika: Trije mušketirji.

Gledališka predstava za otroke, ki je v svoji viziji predvsem izredno likovno dobo zamišljena (scenografija Estrihi in ometi – Sandi Mikluž, Tomaž Štrucl; kostumografija Neli Štrukelj, Jana Seliškar; oblikovanje mask glavnih junakov Jana Seliškar; oblikovanje maske Nathalie Horvat) in prepriča v svoji sporočilnosti. Lepe linije, ustrezne dopolnitve in interaktivna scena (oblikovanje videa Luka Dekleva), ki otrokom še dodatno približajo predstavo.

Zaradi izjemnih kostumov, ki so v bistvu maske, se lahko deloma predstavo jemlje tudi kot lutkovno. Predstava v svoji vizualni podobi povsem ustreza likom, sceni in kostumom iz znamenitih stripov Mikija Mustra. Prav tako je oblikovanje svetlobe (Matjaž Brišar) ustrezno in poudarja smiselne elemente odrskega dogajanja ter jih umešča v konkretni odrski čas.

V igralski zasedbi velja opozoriti Janjo Mazelj kot Gulikožo, zelo se je vživela v svojo vlogo, odigra jo prepričljivo in njen gib je dobro nastavljen, kak žabji skok tu in tam bi popestril njen lik.  Prepričljivo nastopi tudi Romana Šalehar, borbena, pogumna in neustrašna Krčmarica, zabaven je Dario Varga kot Kapetan straže in princ.

Maruša oblak izoblikuje baronico kot pokončno, neomajno in dostojanstveno. Robert Prebil odigra več značajsko različnih likov (Ropar 1, Pribočnik 1 in Kralj), kot tudi Liam Hlede (Ropar 2 in Pribočnik 2) in Boris Prevec (Ropar 3 in Stražar).

V vlogah naslovnih junakov so nastopili Jurica Marčec kot Zvitorepec, Klara Kastelec kot Trdonja in Ivan Peternel kot Lakotnik. Vidi se, da je ta igralski trio dobro medsebojno povezan in da uživajo v svojih likih. Njih kreacije bi lahko nekoliko izpopolnili, dodali kak značajski gib oziroma gesto. Vidi se, da so to dobro nastavili.

Posebna pohvala gre Jurici Marčecu za izviren gib Zvitorepca, Peternel je v svoji hoji robat, Kastelčeva pa je nekje vmes. Vsi trije sicer dobro tudi zasnujejo svoje karakterne značilnosti likov, a trud v tej smeri za kako nadgradnjo, bo predstavo napravil še boljšo. Verjamemo, da bodo ponovitve in igranje predstav to tudi spontano doprinesle.

Predstava je tako zgrajena, da zlahka gostuje na drugem odru in v svoj svet dogodivščin na zabaven način popelje občinstvo. Režija Matjaža Pograjca je preprosta, logična in po principih klasičnega gledališča, kar še dodatno približa vsebino in predstavo otrokom. Dramaturško Pograjc sledi toku dogajanja, izlušči samo vsebino, jo tudi hkratno prikazuje kot v nekakšni soap-operi, tako da gledalce pusti v pričakovanju (sicer srečnega) konca.

Napetost, katero skozi pripovedovanje zgodb lepo gradira in režijsko podpira, ima svoj čar, posebej pa se približa in vzdržuje koncentracijo ter pozornost gledalcev. Glasba (Silence) je premišljeno vključena, morda jo je ponekod moč tudi izpustiti.  

Slovensko mladinsko gledališče tako pomembno podaja v horizont gledališkega nabora za mlade obiskovalce še eno predstavo, ki bo pomembno prispevala k popularizaciji gledališča pri otrocih in mladostnikih ter jih nagovarja za obiskovanje gledališča ter jih v tem duhu tudi vzgajala.

Predstava, za katero smo podobno prepričani, kot za tiste Tauferjeve, da bo vrsto let na repertoarju Slovenskega mladinskega gledališče. Še več, z veseljem pričakujemo njena nadaljevanja, kot obetavno zaključuje prvi del Dogodivščin, ki nagrajujejo dobroto, poštenost in prijateljstvo.