Matjaž Tomlje o pokojnem šefu Krke Milošu Kovačiču: Bil je posebna osebnost. Kamor si ga postavil, tam je odigral svojo vlogo (INTERVJU)

V zadnjem uvodniku svoje revije Avto + Šport pišete o realnosti električnih avtomobilov – ste prepričani, da je to prihodnost prometa?

Gotovo je prihodnost, a ne na tak način, kot je zdaj. Ne na baterije.

Kdaj?

Tega ne ve nihče, to ve samo vsemogočni stvarnik.

Napisali ste, da ste danes srečen človek, pa niste vselej bili.

Velikokrat sem bil razočaran. Velikokrat so me potolkli, okradli, ogoljufali in ponižali. Vse sem prestal. V knjigi sem napisal tudi, da je šel voz čezme, pa mi ni bilo nič.

Ko sva se lani spoznala, ste namigovali, da boste letos kandidirali za predsednika države. Do volitev bo v času objave intervjuja še teden dni, vas pa ne bo na glasovnici.

Mene politika zanima. Tako kot je rekel Platon: kdo se ne zanima za politiko, dovoli, da mu vladajo manj sposobni ljudje od njega. Zato bi se moral vsakdo zanimati za politiko, sicer nam bo slabo. Če je narod neaktiven, vlada lažna elita, ki je na oblasti že od časov rimskega cesarstva. Ali pa še od prej. Včasih smo imeli pri nas socializem, ki je bil najboljši sistem za ljudi, v njem pa je prav tako vladala lažna elita, rdeča buržoazija. Ta se je nato samo prelevila v kapitalistično buržoazijo. Povsod po svetu je na oblasti lažna elita, odstotek ali dva vseh ljudi, ki ne dela nič, zaseda pa vplivne položaje in nastavlja svoje ljudi, administracija se bohoti, in delavni narod ne more več hraniti te lažne elite.

Kakšna je po vašem mnenju rešitev?

Aktivni narod. Brigati se mora zase, tako kot je rekel Platon. Socializem je bil zamen najboljši sistem. V isti ulici sta živela delavec in direktor, imela sta približno isti hiši, morda je imel direktor boljši avto, audija 80, delavec pa golfa. Več sreče je bilo tedaj. Danes pa imamo 80 tisoč popolnih revežev, nato od 200 do 300 tisoč ljudi, ki živijo na pragu revščine. To je nekorektno. Vsi smo navsezadnje samo ljudje, prah smo in v prah se povrnemo. Moramo biti pošteni. Pri nas pa v lažni eliti vladata napuh in pohlep. In če pogledamo še širše, napuh in pohlep sta kriva za vse vojne.

Ste med predsedniškimi kandidati našli koga, ki vam je po razmišljanju blizu?

Najbolj blizu mi je govor Mihe Kordiša iz Levice, ker se bori za ljudi, kar je najbolj pošteno. Edina Kordiševa napaka je, da pozablja, da brez podjetnikov, brez ljudi z vizijo, ni nič na tem svetu. Ljudje z vizijami, ki so postavljali koncerne, na primer pri nas Atelšek z Gorenjem, pa Jure Levičnik, ki je naredil tovarno avtomobilov (IMV v Novem mestu, op. p.). Tega so nato degradirali, Udba ga je poslala v Beograd za podpredsednika gospodarske zbornice, tam pa se je nazadnje ustrelil s pištolo, ker ni prenesel, da so mu vzeli, kar je zgradil. Take vizionarje spoštujem in treba jih je častiti. V Sloveniji imamo pet ali šest takih vlečnih konjev, za njimi so konjiči, potem pa pride še narod, delavci, ki jih je prav tako treba spoštovati, ker je to sinergija. Brez delavca ni proizvodnje, brez delavca kot kupca ni nič.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste izbrali hotel Grand Plaza v Ljubljani, ker ste ga, tako ste dejali, tudi vi zgradili. Kaj ste imeli pri tem?

Sem prijatelj Bojana Albrehta, ki me je vprašal, ali imam koga za beton, izkop, in se mu dal svoje ljudi. Delam vse živo, ljudje me za kaj prosijo in jim to uredim.

Kaj pa je bilo najbolj nenavadno, za kar so vas prosili?

Ne da so me prosili, ampak marsikomu sem priskrbel ženo.

Komu?

Ne morem povedati, ker gre za delikatne stvari, so pa pomembni Slovenci. Rad imam ljudi, rad se družim, zato prirejam zabave, na katerih se ljudje spoznajo. Recimo na koncertu Cece sem imel VIP-ložo, kamor je prišlo ogromno ljudi in nekateri med njimi so se nato poročili. Nisem ženitna posredovalnica, a organiziram dogodke, na katerih se ljudje spoznajo. Imam poudarjen peti čut, ker sem se pri Zdenku Domančiću tudi naučil telekineze. S človekom sem deset minut in ga začutim.

Kaj to pomeni?

Če ni pravi zame, se začnem potiti. Imel sem sestanke, in sem se po desetih minutah začel potiti. Nekaj je bilo narobe in jasno mi je bilo, da iz tega ne bo nič. Človek je bil do mene negativen, treba se je bilo čim prej umakniti, pobrati stvari, se opravičiti in oditi. Škoda je zapravljati čas.

Vaša knjiga je mešanica biografije in vaših razmišljanj.

Hotel sem na koncu vsake zgodbe potegniti poanto. Narediš velike posle v življenju, nazadnje pa vidiš, da je vse to samo megla, da so pomembne čisto druge stvari. Materialni svet je nepomemben, v bistvu je to zgoščena energija z nizko vibracijo. Pomembne so visoke vibracije in svetloba. Da to spoznaš, moraš najti učitelja, ki te o tem pouči. Jaz sem bil popolnoma materialni človek, ko mi je začel kdo govoriti o duhovnosti, sem se začel smejati, češ kaj se mu meša. Nato pa spoznaš, kako so razmišljali največji ljudje na svetu. Recimo Nikola Tesla, ki je zame največji človek vseh časov. Pa še Slovan je. Indijski guruji so zanj rekli, da je na nivoju njihovih bogov, tako močna osebnost je bil. Seveda je bil samo človek, ampak je imel poseben energijski pretok in je več vedel kot drugi. Iz tega izvirajo tudi njegovi izumi. Podobno je z umetniki. Mendelejev se je menda zbudil in pred očmi je imel periodni sistem elementov. Prvi element je bil eter, luminozni eter ga je imenoval Tesla, v verskih spisih pa se temu pravi akaša, peti element. Moj pregovor je vse je nič in nič je vse. Kaj to pomeni? Da vse, kar je vidno in materialno, v bistvu ni nič, ker če gremo nazaj do atoma, je to prazen prostor.

Doma ste iz Dolenjskih Toplic, povezani ste z dolenjskim, novomeškim prostorom, in v knjigi izpostavite nekatere znane ljudi iz tega okolja.

Naš sorodnik je Boris Andrijanič, ki je imel doma lekarno. Med vojno je mojemu staremu očetu, ki je imel dva sinova pri domobrancih, pripeljal zdravila. Tam so jih naložili na voz in jih odpeljali do partizanov. Andrijanič je bil tak, da je pomagal vsem. Potem je v najhujšem komunističnem sistemu zgradil tovarno, Krko. S komunisti je sodeloval, da je lahko uresničil svojo vizijo. Danes bi bila ta tovarna last družine Andrijanič. Njemu ni šlo za lastništvo, ni ga gnal napuh, imel je vizijo narediti nekaj lepega, ustvaril je to veliko podjetje, ki je ponos Slovenije.

Sploh se zdi, da je novomeško industrijo zaznamovalo nekaj markantnih posameznikov. Na primer Andrijanič in Levičnik.

Partijski dekreti so zapovedali postavitev industrije v Novem mestu. Imeli smo tudi močno tekstilno industrijo z Novoteksom, ki je imel neverjetno proizvodnjo, delali so tudi hlače pod znamko Diavolo style in so v tedanji Jugoslaviji samo v Beogradu prodali milijon hlač. Tudi ta tekstilni kompleks je žal propadel, kot je propadlo še marsikaj drugega. Vse zato, ker je Evropa odprla vrata cenenemu blagu in je doma vse propadlo. Uničili smo tekstilno in usnjarsko industrijo samo zato, da je Evropa tu zavladala.

Omenili ste, da sta bila dva vaša strica po materini strani pri domobrancih. Eden od njiju je celo končal v Kočevskem rogu.

Tudi mojo staro mamo so partizani ubili in jo vrgli v jamo v Kočevskem rogu. Eden njenih sinov, ki je obiskoval oficirsko šolo v Ljubljani, je stopil na bombo in pristal v bolnišnici. Tam se mu je rana zagnojila, in ko je šel transport domobranskih ranjencev v Avstrijo, so ga ustavili partizani, ranjence poslali v Škofove zavode v Ljubljani in od tam na morišče.

Zanimivo je, da je vaša mama iz krščanske družine, oče je bil partizan in član komunistične partije.

Očeta so iz partije vrgli, ker se ni dal. Verjel je v osvoboditev, imel je rosne oči, ko je po televiziji gledal partizanske filme in pripovedoval mi je zgodbe iz vojne. Kako se je enkrat na Primorskem komaj rešil, ko so bili v hiši, kamor so prišli Nemci. Pograbil je pištolo in skočil skozi okno. Pokalo je, komaj se je rešil. A za ljubezen ni potrebna politika, gre za druge energije.

Eno je ljubezen, drugo so ideološka nasprotja in zelo različne osebne izkušnje.

Nikoli se nismo prepirali zaradi tega.

V knjigi namenite nekaj ostrih kritik umazanim, diktatorskim, komunističnim, udbovskim elitam – posebej vas je razkurilo, ko so vam in še nekaterim drugim zasegli motorna kolesa tujih znamk.

Tristo mladim fantom v Sloveniji so jih zasegli. Mi mladi smo hoteli kupiti tuje motorje, a takrat ni bilo nikjer uvoznikov zanje. Edina možnost so bili delavci, ki so se vrnili iz tujine in so imeli dokumente, s katerimi so lahko vozili uvožena vozila. Od enega teh delavcev, ki je v Libiji gradil za Pionirja, veliko gradbeno podjetje iz Novega mesta, sem kupil uvozne papirje. In smo se tako lahko vozili z uvoženimi motorji. Partija pa je bila proti temu, da bi mladi vozili zahodne motorje, želeli so, da vsi vozimo domače »tribrzince«. In so šli ter pobrali motorje po vseh Sloveniji. Edino Tone Vogrinec in Bojan Križaj sta jih dobila nazaj, ker sta pred olimpijskimi igrami dala ultimat Beogradu in zagrozila, da ne bo nastopa v Sarajevu, če ne vrnejo motorjev.

Zakaj se niste obrnili na enega vidnega člana te elite, ki ste ga tedaj že imeli v družini? S tem mislim Janeza Zemljariča, poročenega z vašo teto Valentino Tomlje.

Mi si njega sploh nismo upali kaj vprašati, ker smo se ga bali. Do njega smo gojili strahospoštovanje. Na družinskih srečanjih sploh ni govoril in nihče si ga ni upal nič vprašati.

Zakaj ste se ga bali?

Zaradi slovesa. On je bil šef Udbe, in vsi so vedeli, da je treba tega človeka pustiti na miru (smeh). Tako je bilo. Ker če bi jaz bil dober z njim, bi on lahko po telefonu poklical v Rafinerijo Modrić ali kako drugo podjetje in jim rekel, »tale bo vozil, dajte«. Samo en telefonski klic in stvar bi bila rešena. Tako je bilo v Bosni, kjer je bil dirkač Sead Alihodžić, ki je dobil sponzorstvo Rafinerije Modrić in Tasa, tako da je lahko v Angliji dirkal v formuli 2. Bosna je tedaj to podprla. V Sloveniji pa avtošport ni bil sprejet, ker je veljal za kapitalističnega, ki ga pri nas niso financirali.

Pa čeprav je bilo že takrat očitno, da je pri ljudeh zelo priljubljen? In da so ljudje že kar obsedeni z avtomobili.

To je bila napaka te grde diktature Udbe, te rdeče buržoazije. Oni so imeli posebna pooblastila, dobili so vse, kar so hoteli imeti, vse to pa so počeli v imenu delavskega razreda, kar pa je bila čista laž.

Omenila sva IMV, predhodnico današnjega Revoza. V dolenjski regiji zdaj vlada precejšen strah pred morebitnim odhodom Renaulta.

To bi bilo najboljše, kar se lahko zgodi. Vsi tujci prihajajo izkoriščat naša podjetja. Če nekdo pride, pride z namenom služiti, torej izkoriščati, ne pa pomagati ljudem. Mi kot Jugoslavija smo pomagati neuvrščenim, iz Afrike so prihajali k nam študentje. Tujci pa prihajajo k nam pobirat in nas zasužnjit. Taka politika je gnila, zato je Slovenci tudi ne spoštujejo. Enako velja za energetski in finančni sektor, pravosodje, vsem tem lažnim elitam slovenski narod ne zaupa, kar kažejo tudi ankete. Najbolj pa zaupajo gasilcem, ker so to pošteni ljudje, ki delajo prostovoljno. Politika nas je pripeljala tako daleč, da smo danes vazali EU, da so nam pobrali vse tovarne. V kratkem bomo imeli za 50 milijard evrov dolgov, prodali pa smo za 20 milijard evrov podjetij.

A odhod Renaulta bi pomenil odpuščanja, izgubo delovnih mest.

Seveda. Mi moramo tam narediti svojo tovarno. Narediti moramo svojo znamko, saj znamo delati avtomobile. Slovenci nismo neumni, imamo Akrapoviča, ki je dokazal, da znamo narediti najboljši izpuh na svetu.

Eno je izpušni sistem, drugi pa ves avto.

Ni problema, avto je tako enostavna stvar. Fantje iz Novega mesta so nekoč že naredili kombi.

Dobro, kaj pa narediti novo avtomobilsko znamko. Kako konkurirati že uveljavljenim?

Saj ni treba konkurirati v Avstriji ali Nemčiji. Imamo svoj bazen v nekdanji Jugoslaviji, usmerimo se tja.

Pa menite, da bi ljudje še kupovali »domače« avtomobile, potem ko so se navadili na tuje?

Saj ne govorimo o posebnem avtomobilu. Avto tipa kombi, dostavno vozilo, je zelo enostavno. Sicer pa se bo treba v kratkem usmeriti v izdelavo električnih vozil, ta pa so še trikrat bolj enostavna od vozil z motorji na notranje izgorevanje. Ta imajo namreč motor, menjalnik, diferencial, hladilnik, izpušno cev in tako dalje. Toliko delov je, da se ti zmeša. Pri električnem avtomobilu pa imaš samo električni motor, ki je popolnoma enostaven. Edini problem so baterije. Problem je, kako zagotoviti, da je njihova proizvodnja čista in pa priti do litija za baterije. Nazadnje pa še reciklaža teh baterij. Povedati je tudi treba, da je vsa elektrika, ki jo uporabljamo v Sloveniji, umazana. Če postavite hidroelektrarno, uničite naravno okolje. Če postaviš 30 vetrnic, si uničil kulturno krajino. Če pa narediš jedrsko elektrarno, delaš največji greh, ko razbijaš atom. To ni dovoljeno.

Stvarnik je naredil materialno življenje in nam je dal oči, s katerimi opazujemo okolje. Svetloba pride, se pretvori v elektomagnetno valovanje in v možganih se nam naredi slika. On nam je dal samo te vibracije, samo ta frekvenčni pas svetlobe, ki ga lahko procesiramo. Mi ne procesiramo mikrovalov in rentgenskih valov – če bi jih, bi lahko gledali skozi stene. Zakaj ne vidimo atomov? Ker je on tako določil in rekel, naj to pustimo pri miru. Kot ne vidimo celice ali gena, kako je zložen, le predvidevamo, kako je videti z elektronskim mikroskopom, ki pa je simulacija resnice. Tudi virus, ki ga vidite na televiziji, ni resnična podoba virusa, to je simulacija. Ni dovoljeno brskati v stvari, ki jih ne vidite. Stvarnik je določil, da moramo to pustiti na miru, da ne rušimo tega ravnovesja.

Zdi se, da je širitev krške jedrske elektrarne neizogibna.

Največja napaka.

Kako pa potem zadostiti energetskim potrebam Slovenije?

Na žalost je treba kuriti fosilna goriva, da ohranimo naš razvoj.

Torej goriva, ki največ prispevajo k onesnaženju.

Drugega ni. In treba je delati s Teslovimi patenti. Zemlja kot pozitivni del, ionosfera kot negativni del – tu je tak električni potencial, elektrike je dovolj. Karmanski preroki so leta 1800 rekli, da Zemlja joka zaradi našega kopanja rud in energentov iz njene notranjosti. Energije je na pretek, samo vzeti jo moramo, so rekli. To je Tesla naredil s svojimi patenti. Je pa zadržal eno skrivnost, ki jo je treba rešiti. Ne ve pa se, kdo jo bo rešil.

Kdo naj se ukvarja s tem?

Noben politik se ni izrekel, da je to pomembno. Tudi Elon Musk ne. Zdaj sem po Romanu Bernard iz družbe NGEN, ki ima po Sloveniji polnilnice za električna vozila in ki je spoznal Muskovo mamo, poslal pobudo, da začnemo ta projekt.

V knjigi se dotaknete nekaterih znanih ljudi iz sodobne slovenske zgodovine. Eden teh je pokojni šef Krke Miloš Kovačič, še en Dolenjec. Imenujete ga »poslovnež par excellence«.

Ker je bil posebna osebnost. Kamor si ga postavil, tam je odigral svojo vlogo. Naj si ga postavil ob Rogerja Moora, ki ga je gostil kot predstavnika Unicefa, ali v Rusijo, kjer je prodajal svoja zdravila, ali pa v Planico, kjer je bil predsednik organizacijskega odbora, vselej se je znašel. Znal je komunicirati z ljudmi, širil je pozitivno energijo, vsi so se z njim dobro počutili. Ko enkrat ustvariš pozitivno energijo, vse stvari padejo na svoje mesto.

Vidite med sedanjimi vodilnimi poslovneži v Sloveniji koga, ki mu je podoben?

Gotovo. Nista sicer kopiji Kovačiča, a zame sta največja poslovneža v Sloveniji v tem trenutku Boscarol in Akrapovič. Seveda je še mnogo mlajših, manj znanih, a oba sta si ustvarila ime v Sloveniji.

Razpišete se, kako ste v socialističnih časih iskali pokrovitelje za avtomobilski šport –poudarite pomembnost zvez in poznanstev.

Ni važno, kaj delate, naj prodajate reklamni prostor na avtu, čevlje, kolonjsko vodo ali pa penino, je pomemben osebni kontakt. Ko mi poslovnež, ki ga kontaktiram, po elektronski pošti odgovori, naj mu pošljem ponudbo, je jasno, da posla ne bo. Dokler tega človeka ne spoznate, dokler med vama ni pretoka energije, posla ni. Jaz sem vse posle naredil osebno.

Za Walterja Wolfa pravite, da je človek, ki je spremenil vaše življenje. Zakaj?

Ko sem ga prvič videle na dirki formule 1 v Zeltwegu, kjer je stal zraven lamborghinija, sem rekel: pa kdo je ta človek? Bil je sponzor moštva Williams, v Zeltwegu pa je imel zraven parkiranega svojega lamborghinija countach. On je takrat rešil Lamboghinijevo tovarno, ker je financiral razvoj modela diablo. Ko sem ga jaz videl, sem bil fasciniran. Mladi ljudje imajo svoje idole, ki jih potem peljejo naprej. Danes je idol mladih fantov v Sloveniji Luka Dončić, vsi igrajo košarko. Če bi imeli pri nas tenisača, kot je Novak Đoković, pa bi vsi hoteli igrati tenis. Uspešni ljudje potegne ljudi naprej, zato jih je treba spoštovati, saj naredijo ogromno dobrega in dajo ljudem energijo in elan za naprej. Enako je bilo z menoj in Walterjem Wolfom. Ko sem videl, da ne bom mogel dirkati z njim, ker je on končal s formulo 1, sem si rekel, da bom lansiral njegov kolonjsko vodo. Iz tega je nastal posel, s katerim sem v 35 letih naredil za tri milijarde evrov prometa, kar je zame rezultat, ob katerem si samo snamem kapo.

Kako ste doživljalo njegovo zgodbo z afero Patria?

Žal mi je bilo, da se je začel s tem ukvarjati, ker je tudi meni ogromno škodil. Njega je Jože Zagožen prosil, če lahko pomaga, je pa jasno, da če nekdo nekaj dela, je za to tudi plačan. A jaz ne prodajam orožja.

V knjigi ste poleg Wolfa izpostavili še nekaj nekdanjih Jugoslovanov, ki so si kariero in ime ustvarili v tujini. Eden takih je Srb Philip Zepter, ki je uspel v Avstriji in širše z blagovno zmanko posode in kuhinjskih pripomočkov.

Philip Zepter je moj najboljši prijatelj, on je vse naredil z lastnim delom, ni bil vpleten v nobene umazane igre. Po Forbesu je vreden pet milijard dolarjev. Naredil je svojo znamko, pri nastanku katere je spet tako nenavadno naključje. Njegova žena je sanjala, se zbudila in rekla Zepter. In so naredili znamko Zepter. Ta žena je sicer napol Slovenka.

Pride Zepter kdaj v Slovenijo?

Enkrat je bil z ladjo, POP TV je prišla posnet prispevek – in je bil najbolj gledan del poročil.

V avstrijski Zeltweg ste še kot mlad navijač peljali s spačkom. V knjigi opisujete svoje prve izkušnje z avtomobili, in spaček je bil tudi vaš prvi avto.

Hotel sem imeti fiata 500, ki pa se ga ni dalo kupiti. Zastava je pri nas prodajala model 750, a 500 je imel dosti lepše linije s športnimi kolesi. Sanjal sem ga in ga risal, nato pa sem šel na Reko na dražbo, kjer pa ga sploh nisem mogel kupiti. Denarja polni zasebniki, ki jim je bilo vseeno, koliko plačajo, so jih pokupili, jaz pa sem ves obupan kupil čisto uničenega spačka. Z njim sem imel veliko izgubo, saj me je nazadnje stal skoraj toliko, kot če bi kupil novega. Najprej je bil čisto gnil in smo ga morali celega obnoviti, nazadnje pa še motor ni delal. Samo nova glavna gred je tedaj stala skoraj toliko kot pol avtomobila. Citroën je imel blazno drage rezervne dele.

Dejali ste, da takega navdušenja kot ob prvi vožnji fiata 500, ko ste bili še mladenič v Dolenjskih Toplicah, niste nikoli več izkusili ob vožnji s katerimkoli drugim avtomobilom, čeprav ste vozili neprimerno boljše, hitrejše, prestižnejše avtomobile.

V Dolenjskih Toplicah je delovala glasbena skupina, katere pevka je imela fiat 500. Ves čas sem jo prosil, naj mi ga proda, a ni hotela. Ne bi mi ga prodala, a na prestavni ročici je imela dodatno ključavnico, ki ji je nagajala pri vžiganju, zato mi je nazadnje avto tudi prodala. Ko sem ga kupil, sploh nisem mogel zaspati. Ob dveh zjutraj sem se šel vozit, tako navdušen sem bil. Samo še enkrat sem bil tako navdušen, to je bilo takrat, ko mi je mama kupila kolo pony.

Kaj pa danes vozite?

Vedno vozim najboljše avtomobile, ki obstajajo, saj to je moja ljubezen. Za noben napuh ne gre, sem ljubitelj avtomobilov, in ko vidiš to tehniko, kako je sestavljen motor, iz kakšnih materialov je, kakšna je notranjost … Notranjost avtomobilov je stokrat lepša od notranjosti naših hiš. Sem ljubitelj umetnosti in v tem uživam. Spoštujem tudi ljudi, ki so tak izdelek naredili.

Leta 1994 ste nastopili na legendarni dirki 24 ur Le Mansa. Kako naporna je dejansko ta dirka – kako je ves dan biti za volanom in voziti po eni in isti progi?

Ni naporno, to je tak užitek. Ko te nekaj fascinira, je to doživetje, sreča.

Se ne naveličate venomer iste proge?

Saj se ves čas dirka, vedno te poskuša nekdo prehiteti. Jaz sem zjutraj vozil, ko je sonce tako bleščalo, da nisem skoraj nič videl, sprednja šipa pa je bila čisto zamazana od muh, in ob petih zjutraj me je nekdo lovil. Kot nora sva dirkala. Ko sva ustavila in sem izstopil iz avta, je ta drugi voznik pristopil do mene in rekel: »Dobro smo gonili.«

Naslednje leto vam ni uspelo nastopiti na dirki, saj je bil po obetavnem treningu vaš avto diskvalificiran, ker je bil prelahek.

Luštno je razmišljati, kaj je bilo, kako je kdaj kaj uspelo. A ne moreš živeti od starih lovorik, tudi ko si star 80 let, moraš biti še vedno aktiven in koristen družbi. Če si tak, si nekaj vreden. Ko pa se zapustiš in živiš od starih spominov, boš pa kmalu šel.

Z avtomobilskim športom ste imeli še velike načrte, ki pa se vam niso vselej izšli. S tem mislim dirkališče Mobikrog v Cerkljah in moštvo v formuli 3000. Kaj je bilo narobe?

Kar se tiče dirkališča, sem svoje naredil. V treh mesecih sem s 35 stroji zgradil objekt s homologacijo FIA (Mednarodna avtomobilistična zveza. op. p.). V bivši Jugoslaviji je nima nobeno dirkališče, še Grobnik ne. Jaz sem to naredil, uredil vse potrebno za registracijo, nato pa organiziral še največjo avtomobilistično dirko pri nas, mednarodno bolj gledano od Planice. Eurosport, TV Monte Carlo, Sky Sport so jo prenašali, samo TV Slovenija je ni hotela. Ker nisem bil del te komunistične bande. Na televiziji je vladal komunizem, in nekdo, ne bom povedal imena, je rekel ne. Sramota. Saj je Planica čudovita, jaz sem jo sponzoriral, da se ti zmeša denarja sem dal zanjo. In ni mi žal, da sem ga dal, srečen sem. Tudi za Mobikrog sem dal pet milijonov evrov svojega denarja. Saj je dal tudi Mobitel milijon, Krka pa pol milijona, a mi smo vložili svoj denar. Planica pa je državna in tam se voluharji gojijo na državnih sredstvih. 30 ali 40 jih je s 5000 evri plače, ki tam žrejo in pijejo z našim denarjem. Pri meni ni bilo državnega denarja.

Država za nekatere zna poskrbeti.

V Sloveniji smo največji družbeni razred avtomobilisti. Na leto samo na račun avtomobilov plačamo za okoli dve milijardi evrov davkov. Avtocestni program je stal 4,5 milijarde, če ga revaloriziramo na današnjo vrednost, je to šest milijard evrov, in mi zlahka naredimo še tretji pas na avtocestah, da nam ne bo več treba stati v kolonah. Milijarde damo za to, pa nič. Kje so ceste? Kaj počnejo ministri? Naj dajo meni to narediti. V treh mesecih sem naredil dirkališče, pa nisem gradbenik. Brez načrta sem ga naredil, od ljudi, s katerimi sem delal, sem se učil. Mi cesto že imamo, samo razširimo jo, kakšna umetnost pa je to? Treba je pripeljati dva kitajska inženirja, ker Kitajci naredijo železniško postajo v enem dnevu. Pripeljal sem k nam Kitajce iz družbe China Road and Bridge Corporation, ki so zgradili dva mosta v Beogradu, avtocesto v Črni gori, zdaj so naredili most na Pelješac na Hrvaškem. A pri nas ljudje rečejo, da ne morejo nič narediti. Nesposobna politika. Morda ljudje niso slabi, a sistem je slab. Ko minister nastopi funkcijo, naj pove, kaj bo naredil, in če tega ne more narediti, naj odstopi. In potem pride naslednji in poskuša narediti.

V takem sistemu bi se lahko dogajalo, da bi ministri zelo hitro odstopali.

Ja, dokler ne bi prišel pravi. Tak vizionar, o kakršnih sem prej govoril.

BIOGRAFIJA

Matjaž Tomlje se je rodil 11. novembra 1954 v Novem mestu, odraščal pa je v Dolenjskih Toplicah. Zavedni Dolenjec in že od mladih let velik avtomobilski navdušenec je v Sloveniji v osemdesetih in devetdesetih letih zaslovel kot verjetno najboljši slovenski dirkač, leta 1994 pa je v prestižni dirki 24 ur Le Mansa dosegel celo tretje mesto v svoji kategoriji. Ne le z avtomobili, ukvarjal se je in se še ukvarja z različnimi posli, najvidneje s sodelovanjem z Walterjem Wolfom. Dejaven je tudi v založništvu kot lastnik revij Avto + Šport in Fashion Avenue.