dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

"Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi ...

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

»To ni smola, to je nepripravljenost na razmere«

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Magazin

Lojze Čop, najmlajši slovenski kuharski mojster

Deli na:
Lojze Čop, najmlajši slovenski kuharski mojster

Foto: Igor Gošte - Lojze Čop

Lojze Čop je pred leti pri triindvajsetih postal najmlajši slovenski kuharski mojster. Ljubezen do tega poklica je dozorevala doma v družini, kajti izvrstni kuharici sta tudi njegova babica Marija - Mici Čop in njegova mami Marija - Ija Čop. Čeravno se je Lojze v otroških letih sprva bolj zanimal za avtomehaniko, se je vendarle odločil za poklic kuharja.

Pa bi bilo lahko drugače, saj se je njegova družina poleg gostinstva in trgovine ukvarjala tudi s prevozništvom. Temu je ostala zvesta njegova starejša sestra Sabina. Na srečo vseh, ki uživamo v okusno pripravljeni hrani, se je Lojze odločil za kuharja.

V zagorski občini, katere del je tudi Podkum, se lahko pohvalijo z baronom Janezom Vajkardom Valvasorjem, ki je odraščal na Izlakah v Medijskem gradu. Škoda le, da tega ne znajo izkoristiti v turistične namene. Pohvalijo se lahko tudi s podkumsko družino Čop, v kateri so potomci malih graščakov. O tem je pred leti pisal dr. Boris Golec v svojem delu  Iz življenja malih graščakov Čopov v obdobju 1748–1848. Tisti gostje, ki te preteklosti družine Čop ne poznajo, se ob obisku njihove restavracije Hiša domačih okusov pr Čop zagotovo malce zamislijo.

Lojze Čop nam pove: »Gostje, ki pridejo v našo restavracijo, nas pogosto vprašajo, zakaj so povsod naokoli nameščeni viteški oklepi, ščiti, čelade, helebarde ... Povemo jim, da zato, ker smo potomci graščakov.« Nekateri starejši domačini se še spomnijo, da je blizu restavracije nekoč stal grad. Po drugi svetovni vojni so se še videle razvaline, material so kasneje porabili za gradnjo drugih objektov. Na nekdanjem posestvu njihovih prednikov živi že trinajsta generacija, ki vsakih pet let organizira družinsko srečanje. Na zadnjem se jih je zbralo dvesto petdeset.

Foto: Igor Gošte - Gostilna pr Čop v Podkumu.

Najmlajši kuharski mojster

Gostinska dejavnost Čopovih na Podkumu, približno na pol poti med Zagorjem in Radečami, se je začela v letu 1964.  Ponujali so pijačo in sezonsko hrano. Lojzetova babica Marija - Mici Čop je skrbela za hrano, njegov ded za vse drugo. Babica je znala pripraviti marsikatero okusno jed iz divjačine ali pa je gostom pripravila koline ali narezke iz domačih salam. Nič čudnega, saj je bil njen mož vaški mesar in je bilo kolin in suhomesnatih jedi vedno dovolj.

Lojzetova starša Zdravko in Marija - Ija Čop sta oba po poklicu gostinca, a sta gostinstvo razširila na več dejavnosti. Ves čas so bili znani po odlični kulinariki, imeli so tudi nekaj trgovin po hribovskih zaselkih in se ukvarjali s prevozništvom. Slednje je sedaj v rokah Lojzetove sestre Sabine. Potem ko sta se starša upokojila, je vodenje podjetja prešlo v Lojzetove roke. V glavni stavbi so poleg restavracije še trgovina, pošta, vinotoč, premorejo zanimiv muzej, ohranjen je kozolec za poroke in piknike in staro gostišče v sosednji stavbi, ki ga uporabljajo za rustikalne postrežbe.

Ker je bilo vedno v njihovi lasti kar precej tovornjakov, je bilo povsem normalno, da je mladega Lojzeta sprva zanimalo vse, kar je bilo povezanega z njimi. Mimogrede, tovornjak je znal voziti že pri štirinajstih letih. Hkrati ga je že zgodaj zanimala tudi priprava jedi. »Rad sem svojim že kot otrok pripravljal zajtrk,« pove in doda, da se je na koncu vendarle odločil za poklic kuharja.

Šolanje je končal na srednji šoli v Zagorju. Obvezno prakso je ves čas opravljal pri drugih gostincih, saj je bila njegova mama prepričana, da bo le tako pridobil dovolj različnega znanja in izkušenj. Te je nabiral med drugim v Gostišču Kum v Zagorju in pri takrat zelo znanemu gostincu Štormanu, ki je imel restavracijo tudi v Trbovljah v nekdanjem gradiču, poznanem tudi kot lovski dvorec. Znanje si je nabiral pod odličnega odličnega mentorja Jerneja Podpečana.

Ves čas je seveda pomagal tudi doma, kjer mu je bila vzor njegova babica, a tudi pri mami, saj ga je vedno podpirala pri vseh njegovih idejah. Nekaj bogatih izkušenj si je  skupaj z mentorjem pridobil tudi na Islandiji, kjer je spoznal povsem drugačno kulinariko od slovenske.

Zgodaj je postal član slovenske kuharske mladinske reprezentance, to je verjetno pripomoglo k temu, da je po uspešno opravljenih izpitih star komaj triindvajset let postal najmlajši kuharski mojster v Sloveniji. To mu ne bi uspelo, če ne bi imel poprej dovolj izkušenj s celovitim vodenjem kuhinje. Pridobil jih je doma. »Zame dolga leta ni bilo pravega časa za dopust, šele sedaj, ko  imava s partnerko hčerko, ga najdem.«  

Foto: Igor Gošte - Stejk v kavni marinadi, pire iz gomoljne zelene in pečena paprika

Catering in posebnosti

Sam sem med tistimi, ki sem se večkrat lahko prepričal, kako izvrstno zna ekipa Čop pripraviti catering. Še najbolj mi je ostal spominu tisti v Evropskem parlamentu v Bruslju, ko so Zagorjani poslancem in drugim predstavili eno najstarejših slikarskih kolonij pri nas – Slikarsko kolonijo Izlake - Zagorje. Tega se dobro spominja tudi Lojze, saj je bil ob razstavljenih slikah iz kolonije in glasbi zasavskih Orlekov izbran za kulinarično razvajanje. Sprva na kulturno-glasbeni prireditvi niti ni bilo prav veliko obiskovalcev, a so, potem ko je zadišalo po pripravljenih jedeh, začeli prihajati z vseh koncev te veličastne stavbe.

Lojze se spomni, da je nekaj hrane pripeljal iz Slovenije, precej pa jo je moral nabaviti v Bruslju. »Najbolj zanimivo je bilo sporazumevanje v njihovi kuhinji. V največjo pomoč mi je bila kuharica iz Ukrajine, ki je kolikor toliko dobro razumela angleško. Ker sem za vlečenje testa potreboval tudi valjar, ki ga niso imeli, nihče ni zanj niti slišal, sem si pomagal kar s steklenico,« se spominja Lojze. Mimogrede pove, da se morajo kuharji zunaj svoje domače kuhinje znajti, kakor vedo in znajo.

Ne le ta v Bruslju, tudi vsa druga pripravljena in dostavljena hrana hiše Čop pomeni zanimive zgodbe. Prav vse ima rdečo nit. Pripravljena hrana ni povezana le z neko dejavnostjo (čebelarstvom, rudarstvom, lovstvom ...), ampak so pomembna tudi oblačila tistih, ki strežejo, strežni inventar in druga oprema. Vse skupaj je resnično prava poslastica za želodec in oči. Lojze s ponosom pove, da lahko catering organizirajo tudi za dva tisoč petsto gostov. Ravno toliko premorejo lastnega inventarja. Seveda ne tistega iz plastike.

Vse, kar ponudijo, skuhajo in pripravijo v svoji kuhinji. Zaradi tega morajo imeti tudi dovolj posode za toplotno obdelavo hrane in vse, kar sodi zraven. Za celotno zgodbo pa mora biti izkušeno osebje. Šele takrat pripravljene jedi in pijača dosežejo svoj namen. Zadnja leta je zaposlenih okrog osem, včasih potrebujejo tudi petdeset  in več usposobljenih oseb. Poleg pogostitve v Bruslju so v Beogradu postregli srbskega predsednika in skorajda že tudi vse slovenske predsednike, če omenimo le nekatere večje, odmevnejše in zahtevnejše kulinarične dosežke.

Foto: Igor Gošte - Čopova juha.

Medvedja šapa, krokodil ...

Eden njihovih lepših kulinaričnih dogodkov je bil pred leti na gradu Bogenšperk, kjer je  Lojze med drugim pripravil medvedjo šapo. Medveda je poprej uplenil njegov oče. V svoji restavraciji je postregel tudi z drugimi bolj eksotičnimi jedmi: iz mesa krokodila, bizona, kamele, antilope, če omenimo le nekatere. »Moje src, pa je v slovenski domači hrani, tisti iz našega okolja,« nam še zaupa.  

Zato v domači restavraciji, kjer goste lahko vsak dan postrežejo, dajejo velik poudarek kakovosti in izvoru sestavin, ki so osnova vseh jedi. Domače izdelke dobivajo z okoliških kmetij, lastnega vrta in iz gozda. Veseli ga, da so zelo lepo obiskana njihova samopostrežna nedeljska kosila, za 13 evrov ponujajo resnično veliko: prigrizek in napitek ob prihodu, tri različne juhe, pet vrst mesnih jedi, sedem vrst prilog, pet vrst solat in postreženo sladico.

Hiša domačih okusov je poznana tudi po začimbah, ki jih Lojze rad uporablja. Majaron z domačega vrta mu je najljubši.  Z gosti tudi zelo rad pokramlja, jim razloži pripravo jedi in predstavi, kaj jim je pripravil. Njegove komunikacijske sposobnosti so opazili tudi  na Televiziji Slovenija, kjer je precej let redno sodeloval v oddajah Dobro jutro.  

Čeravno je vpet v delo že od svojega štirinajstega leta, pri dvaintridesetih letih nikakor ne čuti naveličanosti, še vedno je poln idej in delovnega elana. Nenazadnje pa počasi odrašča tudi njegova hči. Mogoče bo ona tista, ki bo nekoč nasledila očeta. Tako kot je pred leti Lojze prevzel mamino mesto.

Foto: Igor Gošte - Gostilna pr Čop v Podkumu.

Loading...