Sklepni koncert letošnjega 74. Ljubljana Festivala je bil pisan na kožo predvsem ljubiteljem violinske glasbe, kak večji (vsebinski programski) presežek pa to ni bil. Nekateri drugi koncerti letošnjega festivala so prekosili ta koncertni večer. A v resnici to niti ni tako pomembno, velja namreč, da so na letošnjem festivalu nastopili vrhunski umetniki, ki danes veljajo za neprekosljive.

Odlični Filharmonični orkester Baltskega morja smo pri nas že slišali, njihova posebnost pa je, da nastopajo brez not. Člani orkestra so se svojih partov naučili na pamet. Igrajo tudi stoje.

Uvodna tristavčna skladba finskega skladatelja Einojuhanija Rautavaara z naslovom Cantus Arcticus oziroma »koncert za ptice in orkester« vsebuje posnetke ptic.

Deluje zvočno zanimivo in opisuje jesensko dogajanje v močvirjih severne Finske, ko se ptice pripravljajo na veliko selitev (močvirje, melanholija, selitev labodov). Skladatelj se tu poigrava med zvoki narave in inštrumentov. Pri tem je barvit in na inovativen način uporablja inštrumente v orkestru.

Užitek je bilo slišati pihala in trobila kot sestavni del ptičjega oglašanja. Godala s temnejšimi zvoki barvajo vzdušje, občutek pa imamo, da poslušamo povedno, prijetno in fascinantno filmsko glasbo. Manjkalo je le še filmsko platno in projekcija filma, ki bi lahko bil nem, saj glasba pove več kot besede.

Dirigent Robert Treviño je člane Filharmoničnega orkestra Baltskega morja vodil inspirativno. Njegova mojstrska roka je izvabila složnost orkestra, ki je pričaral čudovito glasbeno pokrajino.

Po finskih pticah smo prišli do osrednje točke koncertnega večera, prvega violinskega koncerta Maxa Brucha. Videlo se je, da je solistka violinistka Lana Trotovšek dodobra seznanjena z notnim gradivom. Tehnično ga je dobro zvadila in podala zanimive poudarke v prvem stavku.

Dramatičnost in energičnost je izvirala iz orkestra, temu je tokrat sledila solistka. Nekako se je neprestano izmenjavala vloga osrednjega akterja muziciranja. V nekaterih delih skladbe so člani orkestra prekosili interpretacijo solistke. Ton je Lana Trotovšek oblikovala kot globok, poglobljen, dolg in vezan, kar ni najbolj enostavno pri Bruchu. Posledično je bil tempo nekoliko počasnejši, kot smo ga vajeni.

Drugi, lirični stavek je v celoti solidno izzvenel, v tretjem pa je solistka pokazala predvsem svoje tehnične spretnosti. Z interpretacijo nas vendarle tokrat ni najbolj prepričala. Kot dodatek je izvedla Sarabando iz Partite za violino št. 2 v d-molu Johanna Sebastiana Bacha. V drugem delu koncerta je orkester izvedel Simfonijo št. 5 v Es-duru Jeana Sibeliusa.

Festival Ljubljana je postal eden izmed prepoznavnih, vidnejših in ne nazadnje tudi pomembnejših festivalov v Evropi in svetu, sploh pa v širši regiji.

Pohvalno je, da v svoj bogati program, v katerem nastopajo svetovne zvezde različnih smeri umetnosti, uvršča tudi slovenske poustvarjalce in mlade glasbenike. Ti so zavzeti, ambiciozni in veliko vadijo. Priti do koncertnega odra je težko, a nujno za koncertno glasbeno kariero. Da lahko nastopajo, je zanje neprecenljivo.

Pomembno je tudi, da se tradicija festivala nadaljuje, in za to gre čestitati in pripeti zahvalo direktorju in umetniškemu vodji festivala Darku Brleku. Že leta je častni pokrovitelj tega festivala ljubljanski župan Zoran Janković, brez njegove podpore zagotovo ne bi doživel razcveta, kot je. Želimo si, da bi se podpora temu festivalu nadaljevala tudi po županskih volitvah. Sam festival je tako postal prepoznavni del mesta Ljubljane in mu vtira dodatno privlačnost.

Z optimizmom in pričakovanji se oziramo po programu naslednje sezone, 75. ljubljanskega festivala.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.