Pravilen je klasični pristop režije, ki je amaterskim igralcem omogoči razvoj posameznega lika, grajenje karakterja in logičnost premišljene mizanscene. Režija sledi jasnemu dramaturškemu toku dogajanja, kot ga ponuja dosti izčiščeno besedilo. Pri tem je v pomoč izjemna lektorica SNG Drama Ljubljana Tatjana Stanič. Scenograf Jaro Ješe je sceno oblikoval kot preprosto, minimalistično, premično, kar omogoča tudi lažja gostovanja. Jerše likovno podaja nekoliko bolj temne in težke barve, kar uprizarja staro otoško trdnjavo, in ima različne barvne nianse (temne) ob spremembi svetlobe (ustrezno oblikovanje luči Gregor Törner). 

Lepo nas preseneti slika Franza Jožefa in popelje v čas dogajanja po prvi svetovni vojni, prav tako drugi scenski elementi. Tej ideji sledi tudi domiselna in pisana kostumografija Anjane Pavlič, ki »baletnim plesalkam« odene včasih bolj, včasih manj pisane in pomanjkljive kostume. Koreografija Laure Ivančič je bila domiselna. Glasbeno sta skladatelja Nana Forte in sam režiser lepo opremila in dopolnila s šansonom. Glasba obogati predstavo in ji da širšo dimenzijo.

Igralska zasedba ponuja nabor boljših, ustaljenih in preverjenih članov Šentjakobskega gledališča. Amaterski igralci so se trudili graditi svoj lik ter v jasnosti ter glasnosti izgovarjati besedilo. Enim je to bolj uspevalo, drugim manj, a v povprečju dobro. Kaka dodatna vaja za to jim bo zelo koristila, a vidi se, do so srčni in so dali vse od sebe. Pohvalno. 

Nastopili so vedno zanesljiva Lili Bačer Kermavner kot zabavna in ukazovalna Šefica baletne skupine, Pia Fabjan kot skrivnostna Greta, obetavna Urška Kajn Marion kot poskočna Adela, živahna Ana Ribič kot Pepina, Maja Jaklin kot vzkipljiva Madžarka Eržika, Jerica Majerhold Ostrovršnik kot radoživa Kristina, Barbara Lečnik Spaić kot odločna Anica, Gregor Usenik kot komandant trdnjave stotnik Dietler, glasni Samo Ravnikar kot Poročnik in zabavni Srečko Kermavner kot kapitan angleške mornarice.

Prav tako bi veljalo narediti še kak korak napoti h kreaciji likov. Kako delo več bi naredilo kak prizor še bolj zabaven, pomemben in dodatno bi se razvila tudi situacijska komika. Igralci tudi dobro pojejo, kar se vidi v songih. Morda bi veljalo razmisliti, da bi ponekod (sicer dobre dramaturške črte) še dodatno skušali skrajšati besedilo in dodali kak šanson več, saj so v tem zares dobri. Morda bi kako sporočilo prizora ali dialog prepesnili v šanson, saj je tandem Ivanušič-Forte v tem res dober.

Komedija orisuje čas po prvi svetovni vojni, ko se je svet primoran ponovno vzpostaviti z vsemi krivicami, ugibanji, upi, tegobami in žalostjo po vojnem opustošenju. Preživeli se morajo znajti, absurdne situacije, ki ponujajo obilo komičnih elementov, izpraševanja o smislu življenja, ljubezni in ideologijah, povojnih temah, miru in igrah ter vlogah spolov v povojni družbi. Imamo občutek, da gledamo zametek idej feminizma, matriarhata in s tem uveljavljanje ženske dominacije nad moškimi. Nenazadnje tudi o novi organizaciji družbe in vlog posameznikov. Tokratna postavitev je izluščila besedilo predvsem okoli vojaško-politične zgodbe ter iskanje vohuna med preživelimi v trdnjavi na otoku, ki ga še obvladuje cesarska vojska.

Vedno znova smo veseli kabaretskega pristopa in avtorske glasbe Jureta Ivanušiča in Nane Forte. Želimo si, da bi ta dvojica prišla tudi v kako od poklicnih gledališč, kjer bodo pogoji za delo zanju podvrženim poklicnim standardom gledališča, s tem pa bo njuno delo bolj oplemeniteno. Pa s tem ne smemo vreči sence dvoma za trud in zanos amaterjev iz Šentjakobskega gledališča, ravno nasprotno, ustvarili so komedijo na dobrih temeljih, ki potrebuje le veliko repriz, da se igralci bolj sprostijo in bolj samozavestno utelesijo svoje like, kar bo prineslo več nagradah in več sezon nasmejalo občinstvo.