Tisti, ki smo se na pot odpravili ob sedmih zjutraj nismo nikjer naleteli na dolge kolone. Seveda pa so se precej bolj v strnjeni skupini premikali tisti pohodniki, ki so se na pot podali kakšno uro ali dve kasneje.
Kdor je želel, si je lahko v Višnji Gori ogledal razstavo ilustracij srbskega prevoda Jurčičeve Kozlovske sodbe v Višnji Gori, marsikdo si je ogledal notranjost prenovljene hiše, ki se ponaša z bogato zgodovino, ali si ogledal nekdanjo šolo, ki je zdaj preurejena v Hišo kranjske čebele. Skoraj vsi pa smo se posladkali s kosom kruha namazanega s slastnim medom.
Ko pomisliš, da je dolgo leta nazaj v to šolo hodil eden naših najznamenitejših pisateljev in urednikov Josip Jurčič, pomisliš, skozi kaj vse so morali naši predniki, da so si pridobili znanje. Jurčičeva pot od Muljave do Višnje Gore ali obratno resnično ni bila lahka. Bog ve, kolikokrat jo je prehodil. Sam sem jo danes petnajstič in zagotovo ne zadnjič. Drugo leto, ko bo okrogla 30.obletnica, bo greh ostati doma.
Trasa, ki se vije malo v hrib, malo navzdol, dobršen del tudi po ravnem, je vseskozi lepo označena, pa še za vrsto ali ime kakšnega drevesa med pohodom lahko izveš. Značilne vrste drevja v teh koncih so namreč lepo označene.
Ne manjka pa tudi stojnic, kjer domačini in člani različnih društev pohodnikom na trasi ponujajo tople napitke in tudi kaj za prigrizniti. Tudi na Muljavi, kjer je kar bilo kar nekaj stojnic, kjer so ponujali unikatna ročna dela, mesene dobrote, sire, pijače, Ašičeve zdravilne pripravke in tudi kakšen spominek. Lahko pa so si pohodniki ogledali tudi notranjost muzeja.
Tisto kar je najlepše na pohodih pa je srečanje s kakšnim znancem, ki ga nisi srečal že vrsto let ali pa ga ponavadi le na tem ali onem pohodu. Jurčičev pohod je zagotovo med množičnejšimi v letu, pravzaprav prvi v letu, kjer se zbere več tisoč glava množica. Letos nas je bilo več kot pet tisoč. Nemalokrat je ravno ta pohod, ki se vsakokrat zgodi na prvo marčevsko soboto znanilec pomladi, a se zgodi, da je kakšen, tako kot letošnji, še vedno precej zimski. Škoda, da zimskih radosti ne morejo ta čas izkoristiti smučarji, saj smučišče na Polževem, mimo katerega se vije pot, ne obratuje.
Po slabih treh urah pohoda so nas na Muljavi pozdravili sam Josip Jurčič in drugi člani Kulturnega društva Josipa Jurčiča Muljava, ki so z letaki vabili na ogled predstave v tamkajšnjem edinstvenem gledališču na prostem. Predstavo Lepa Vida si bomo lahko ogledali premierno 16.junija in potem vse do 8.julija še nekajkrat. Zagotovo si bo kdo od letošnjih pohodnikov vzel čas in si prišel ogledati predstavo. Kajti tega res ne gre zamuditi. Kajti v Ivančni Gorici je res prijetno domače.
