Janja Vidmar: V tej družbi preprosto ni mogoče nekoga javno pohvaliti brez posledic (INTERVJU)

Ravnokar ste se vrnili s potovanja po Kreti. Najbrž to pomeni, da bo prizorišče vašega novega romana postavljeno v Grčijo?

Ko je lani izšel prvi del Niti koraka več, potopisni roman, ki je geografsko umeščen na španski Camino, še ni bilo gotovo, da bo šlo za trilogijo. Vendar sem se že kmalu zatem lotila novega dela in pred dvema mesecema je izšlo nadaljevanje V koraku z volkom, v katerem pošljem glavno junakinjo Alenko v toskanske Apenine in puščavo Accona, seveda ne same. Zadnji del pa je postavljen na Kreto. Trilogija izhaja pri založbi Umco.

Boste ostali pri trilogiji ali se morda vendarle lahko zgodi tudi četrto nadaljevanje?

Zastavljeno je kot trilogija prehojene človekove duševne pokrajine. Seveda pa tudi najbolj literaren potopis vsebuje praktične napotke in nekatere zgodovinsko-dokumentaristične vložke, opise pokrajine, običajev in podobno. Včasih je treba tako malo in hkrati tako veliko, da se prebijemo do svojega jedra.

Ste tudi vi na tej poti odkrili novo sebe?

Camino je po naključju, če sploh obstaja nekaj takega kot naključje, sovpadel s spremembami v mojem življenju, ki sem jih opazila prepozno, kot je to običajno, kadar gre za nas same in ne za druge. Na literarnem področju mi je odstrl polje potopisne literature, ki me je čisto uročila, v zasebnem pa mi je postregel z drugačnimi uvidi, nekatera spoznanja o sebi mi tudi niso bila pogodu. Izpodrivala so moje stare vzorce in me silila k novim premislekom, ljudje pa se radi oklepamo starega. Ne maramo sprememb. Literatura je v svoji biti terapevtska in po novem je tudi avtorjevo razgaljanje, odstiranje travm in bolečin že kar mainstream, morda same zgodbe ne zadostujejo več.

Psihološki potopis z žanrskimi primesmi je pravzaprav nekaj, kar pri nas ni pogosto.

Pri nas uživa sam potopis dolgo tradicijo, že v 19. stoletju se je razširil v obliki časopisnih podlistkov in reportaž. Danes ločimo različne potopisne knjižne oblike, popotniške, umetniške, alpinistične, etnolog Šmitek v svoji antologiji slovenskega potopisa Poti do obzorja (Borec, 1988) navaja, da potopis pri rekonstrukciji doživetij lahko preide tudi v spominsko literaturo. V večini primerov so potopisi prejkone osebnoizpovedni in med njimi jih je kar precej vezanih na Camino. Na splošno so potopisi lahko reportažni ali esejistični, lahko pa v potopisno formo postavljeni žanrski ali psihološki romani. Popularizirajo človekovo potrebo po gibanju, umiku, kratki ali daljši prekinitvi sobivanja s svetom in družbo.

Marsikdo se verjetno za počitnice na določenem koncu sveta odloči tudi na podlagi tovrstne literature.

Prav gotovo. In na drugi strani je precej tistih, ki po vrnitvi, recimo s Camina, čutijo notranjo nujo po ubesedenju svoje izkušnje na tej poti. Tudi v tujini Camino podira rekorde knjižnih izdaj.

Ampak še vedno so te zgodbe, vključno z vašo, zelo različne, kar je po svoje fascinantno.

Zdi se, da notranje spremembe večinoma spodbudijo zunanji dejavniki. Camino je postal sinonim za romanje, hojo, vzdržljivost, potovanje k sebi, preobrazbo. Nenazadnje predstavljajo romarske vrednote, kot so strpnost, tovarištvo, miruljubnost, dialog, postulat človečnosti. Kaj nam sploh ostane, če izgubimo našteto? Zato lahko na koncu poti morda ugotoviš, da si najboljša različica sebe. Ali pa da si v najbolj intenzivnem stiku s sabo, kadar z gibanjem prebudiš svoje telo. Hoja daje številna spoznanja, in danes spet uživa spoštovanje. Nekateri veliki misleci so trdili, da njihove možgane poganjajo koraki. Rousseau je rad pravil, da brez hoje sploh ne more razmišljati. Nietzsche si je besedila med hojo s svinčnikom zapisoval v beležnice. Thoreau je v svojem filozofskem traktatu slavil hojo kot način, kako vase shranjuje najbolj barvite in unikatne impresije. Hoja je čudovita simbioza telesa in duha, hoja v tišini in samoti je neprecenljiva. Kadar pa človek v strahu pred lastno tišino ves čas beži v hrup sveta, pa morda beži pred resnico in bolečino.

Je strah pred tišino, pred tem, da se soočiš sam s sabo, na splošno vse večji problem današnje družbe? Marsikomu je danes težko biti zgolj doma, v svojem domu, kjer naj bi ti bilo vendar prijetno. Med kovidom in izolacijo je to postalo še posebej izrazito.

Tišina prinaša svojevrstno napetost, zlasti kadar soočanje s samim sabo pomeni nevarnost, da se bo v nas zganilo ali celo prebudilo tisto, s čimer nismo opravili v zgodnjem otroštvu, vse tisto, kar smo zadušili, predrugačili ali močno idealizirali, da smo preživeli. Travmatična doživetja izkrivljajo naš pogled na stvarni svet, bližino, iskrenost. Kot otroci smo brezpogojno zaupali najdražjim, in če so zlorabili naše zaupanje, smo se obvarovali z obrambnim mehanizmom, ki ga pozneje kot oklep nosimo skozi življenje. Vse navedeno se je zgodilo tudi meni in bila sem prepričana, da mi rano otroštvo ne more več do živega. Zastopala sem stališče, da mora človek v odrasli dobi otroške bolečine, sram, občutek zapuščenosti, nasilje, ponižanje pustiti za sabo, da se za svoje odrasle neuspehe ali spodrsljaje ne moreš izgovarjati na zavoženo otroštvo. In prav dobro mi je šlo pri tem.

Ljudje smo kot glina, v otroštvu gnetljivi in mehki, pozneje otrdimo, življenje iz nas potegne mehkobo in nas zaskorji, razpoke pa se pod močnejšim udarcem vdajo, udarec nas lahko zdrobi tudi v prah.

Potem pa sem letos prebrala sijajno avtofikcijo Dijane Matković Zakaj ne pišem in se našla v vsakem stavku. In v nekem procesu žalovanja, skozi katerega sem šla, sem se zlomila, saj me je udarilo s tolikšno silo, da sem morala poiskati pomoč psihoterapevta. Življenje mi je namreč nenadoma nagnalo prehud strah v kosti, na vse sem se odzivala s tesnobo in močnimi paničnimi napadi. Okolica se mi ni mogla načuditi, češ to ni mogoče, ti si vendar močna. Ampak ljudje smo kot glina, v otroštvu gnetljivi in mehki, pozneje pa otrdimo, življenje iz nas potegne mehkobo in nas zaskorji, razpoke pa se pod močnejšim udarcem vdajo, udarec nas lahko zdrobi tudi v prah. Kajti kadar kot odrasli začutimo ogroženost, se znova odzovemo podobno kot otroci, brezkompromisno in enostransko, vse čutimo kot izdajstvo. Ivo Andrić je nekoč izjavil, da ga ni strah ljudi, ampak tega, kar je nečloveškega v njih.

Zato spoznavam, kako pomembna je tišina v nas. Ljuba mi Manca Košir in Duško Šarotar v pisemskih Nagovorih tišine jo tako čudovito ubesedita. Kot morje v duši. V tišini se rojeva naše najboljše zlitje s svetom in lastnim jedrom. Sama šele odkrivam oblike tišine, ki nas definirajo.

V delih, ki jih omenjamo, torej romanu Niti koraka več in V koraku zvolkom, se skozi potopisno zgodbo glavne junakinje dotikate tudi tega soočanja samega s sabo, z nerazrešenimi zadevami iz otroštva in podobno.

Drži. Kadar nas določen pretres razsuje do gole srži, se podrejo jezovi in za njim pridre še vse tisto, s čimer smo po našem prepričanju že opravili. Ob vsaki novi tragediji nas lahko kot keglji po tleh zbijejo še vse stare travme, toda v odrasli dobi vseeno uživamo določeno prednost, kajti kot otroci se nismo mogli ne umakniti ne zbežati, kot odraslim pa nam je na voljo dvoje: beg ali boj. Ampak naj se vrnem k potopisnemu romanu – še to sem hotela omeniti, da se je danes razmahnil pojav digitalnih nomadov tudi med pisci, ki se selijo z lokacije na lokacijo in tam ustvarjajo, medtem ko drugi prečešemo in raziščemo določeno destinacijo, da bi potem zgodbo spisali doma.

Ste tudi sicer tiste vrste pisateljica, ki jo pri pisanju navdihne sam kraj, z vsem, kar sodi zraven, da se aktivirajo vsi čuti? Vse to, od vonja do okusa, navsezadnje glasbe, poskušate približati tudi bralcu.

Večkrat sem že omenila, da svet namesto v podobah in slikah vidim v besedah in doživljam z različnimi čuti. Ustvarjalni proces v moji glavi teče v besedah, ne prizorih. Številne vtise šele ubesedene recikliram tudi v sebi. Recimo prav Camino je zame postal resničen in celovit šele ubeseden v knjižni obliki.

Na koncu obeh knjig presenetite tudi z recepti, tako da resnično želite bralcu čim bolj približati tudi okuse, na katere naletijo v knjigi.

Recepte vključno s slikovnim materialom smo ponudili za čim bolj prepričljivo bralsko doživetje. Gre za fotografije iz mojega arhiva, posnela sem jih na obeh raziskovalnih popotovanjih, v Španiji in Italiji. Tudi recepti so preizkušeni. Apenini so podobno fascinantni kot Pireneji, veličastna kreacija narave. Literatura sicer vzpostavlja poseben odnos med avtorjem in bralcem. Gre za proces, v katerem bralec igra enakovredno vlogo. Šele s svojo odgovornostjo do prebranega dejansko zaokroži celotno besedilo. Vedno znova oba sodelujeta v tem procesu.

So občutki, razmišljanja, ki jih opisujete v teh potopisih, nastali na podlagi vaše osebne izkušnje na teh destinacijah ali je to vseeno vse skupaj bolj pisateljsko navdihnjeno? Koliko vas je v njih?

Nikoli se ne moreš povsem izogniti kančku sebe v svojih delih. Ustvarjalni proces je pravzaprav blazno zanimiv, ker nam v bistvu omogoča, da se odmaknemo od oblik mišljenja in čustvovanja, ki nas definirajo v vsakdanjem življenju. Verjamem, da avtorji skozi ustvarjalni proces rastemo in se preobražamo. Spreminja nas tudi literatura, ki nam daje drugačen pogled na življenje. Najbrž je v vsakem od likov delček avtorja in po svoje to res morda deluje nekoliko shizofreno, toda če pri snemanju filma deluje številna ekipa, je avtor pri pisanju knjige pač sam svoja ekipa.

Ne samo za zadnja dva romana, tudi za vašo mladinsko literaturo je značilno psihološko profiliranje junakov, ki se nekako iščejo v življenju, s čimer se danes lahko marsikdo poistoveti.

Medčloveški odnosi me fascinirajo. V nedogled lahko seciram še tako miniaturne detajle nekega odnosa. Psihologizacija likov in dobra zgodba sta ključna, v mladinski literaturi, ki jo večinoma ustvarjam, ni nič drugače, le naslovnikovo izkustvo sveta je zaradi mladosti bolj okrnjeno. Po mojem lahko Kohlbergov zaključek, da zgolj urjenje v abstraktnih moralnih dilemah pomeni vprašanje, kako abstraktno spoznanje aplicirati v dejavno reševanje konkretnega moralnega položaja, lahko prenesemo tudi na odrasle, ne le otroke. In pri tem nam je lahko v pomoč prav literatura. Če bi seveda Slovenci več brali. Zelo žalosti dejstvo, da več kot polovica Slovencev v letu dni ne prebere nobene knjige. Literatura, branje, pomaga pri razvoju kritičnega mišljenja. In če nam česa primanjkuje v tej družbi, nam primanjkuje kritične mase.

Podatki o tem, koliko ljudje pri nas berejo, vključno s podatki o knjižničnih izposojah in prodanih knjigah, so vsako leto nižji. Je to skrb zbujajoče?

Pisatelji seveda opozarjamo na upadanje branja. Čeprav, če kdo še bere, so to otroci in mladina. Tudi zaradi bralne značke, domačega branja in pouka književne vzgoje. Pogled na cobiss razkriva, da je na srečo z razmahom kriminalnega žanra in vračanjem zgodb v slovensko literaturo moč zaznati porast branja knjižnih del slovenskih avtorjev. Ampak če se vrnem k mladim bralcem, na srečo še segajo po knjigah, tudi kadar pri posameznih naslovih odrasli zaženejo vik in krik. Cenzuri pač še ni odzvonilo, samo v Ameriki so v zadnjem letu prepovedali 1600 knjižnih del, a je tudi pri nas prisotna silna skrb, da ne bi otrokove duševnosti pohabili z neprimernimi literarnimi vsebinami. Na drugi strani pa na socialnih omrežjih brezskrbno vznikajo nevarni izzivi, ki se jih otroci v pomanjkanju izkustev nepremišljeno lotevajo, seveda brez vednosti odraslih, in nekateri izzivi dobesedno zahtevajo o mlada življenja.

Cenzuri pač še ni odzvonilo, samo v Ameriki so v zadnjem letu prepovedali 1600 knjižnih del, a je tudi pri nas prisotna silna skrb, da ne bi otrokove duševnosti pohabili z neprimernimi literarnimi vsebinami.

Težko je razumeti, kako je mogoče, da medtem ko odrasli bdijo nad knjigami, ki otrokom v resnici lahko pomagajo razumeti delovanje sveta, se otroci preizkušajo v bizarnih testih poguma ali pa se z različnimi spornimi vsebinami nemoteno srečujejo na pametnih telefonih in tablicah. Očitno se kljub različnim raziskavam in domnevnem upadanju branosti literaturi še vedno pripisuje tako velika simbolna teža in moč, da je treba zajeziti njen vpliv.

Kako to vpliva na mladinske avtorje, da se vedno znova demonizira katero od del mladinske literature? Se lahko pojavi tudi avtocenzura?

Skoraj ne mine leto, da se ne bi kakšno mladinsko delo iz tega ali onega razloga problematiziralo, to je postalo del literarne folklore. Vendar se starši in nekateri odrasli premalo zavedajo, da je čedalje težje mladim približati literaturo. Vsi, ki živimo s knjigo, si razbijamo glavo, kako jih sploh še pritegniti k branju, če iz knjig umaknemo vse, kar je po naši presoji škodljivo ali preuranjeno za njihovo dojemanje sveta. Razumljivo, da skuša vsak od staršev obvarovati svojega otroka pred neizprosnostjo sveta, toda tudi opremiti jih moramo, da se bodo znali spopasti s preizkušnjami, ki prežijo tam zunaj.

Poleg tega izčiščena literatura mladih ne nagovarja, kajti med tem, kar si želimo odrasli, da bi mladi brali, in med tem, kar jih v mladostniških letih zanima, je precejšnja razlika. Sploh fante v zadnji triadi osnovne šole je težko zvabiti h knjigi, zanimivejše vsebine najdejo na pametnem telefonu. Pravljična literatura ali realistična s fantazijskimi elementi lahko nagovarja nekatere, ne pa večine mladih bralcev. In če ne posegajo po literaturi za odrasle, je sodobna crossover oziroma večnaslovniška literatura, ki jo ustvarjamo mladinski pisatelji, dober most med teorijo in prakso, če se povrnem h Kohlbergu.

Kako ste, tudi glede na ves trud za afirmacijo mladinske književnosti, reagirali na to, da so celo ob vaši knjigi Elvis Škorc, genialni štor, določeni ljudje tudi v medijih dvignili nekaj prahu, češ da knjiga ni primerna za 12-letnike.

Še zdaleč mi ni bilo vseeno. Žal je spolno dozorevanje pri nas še vedno tabu tema, hujša od smrti, neozdravljivih bolezni ipd. Osebno se ne strinjam, da je vsaka reklama dobra, tudi negativna. Večina je knjigo sprejela brez težav, nekateri odrasli pa so se nanjo odzvali ogorčeno, četudi so se mladi testni bralci, osmošolci, glavni junak je namreč skoraj 14-letnik, smejali in zabavali, češ da je v njihovem razredu še mnogo huje, ob zmerljivkah in kletvicah, ki jih slišim iz ust tretje- ali četrtošolcev na šolskih hodnikih med svojimi turnejami ob zaključku Bralne značke pa tako in tako običajno ostanem brez sape. Včasih se mi zdi, da starši sploh ne poznamo lastnih otrok, kažejo nam obraz, ki ga želimo videti, pred vrstniki pa čisto drugega. No, odrasli so na medgeneracijskih bralnih srečanjih nekajkrat imeli možnost slišati vse navedeno, kar je botrovalo nastanku romana o Elvisu, in marsikdo je rekel, da zdaj bolje razume, zakaj je knjiga takšna, kot je.

Pa saj si vsi želimo, da bi mladi brali, da bi posegali po dobrih knjigah, da bi jim knjige pomagale razumeti svet, ki jih obdaja, da bi našli v njih kakšen odgovor na tegobe, ki jih tarejo. Med mladimi branje knjig, ki znanstveno dokazano vpliva na razvoj možganov celo bolje od glasbe, že tako počasi upada, s temi razprtijami in cenzuro pa knjige le še umikamo od njih oziroma mlade bralce potiskamo v naročje tehnoloških napravic, igric in socialnih omrežij.

V tej družbi preprosto ni mogoče nekoga javno pohvaliti brez posledic. In žal sta si modus operandi na levi in desni vse prevečkrat podobna, temu primeren pa je tudi družbeni diskurz na eni in drugi strani.

Če se vrnem k Elvisu Škorcu: v romanu se ne zgodi niti en sam poljub, gre za normalne fantazije odraščajočega najstnika. Pa saj je že Sebastijan Pregelj v svojem romanu V Elvisovi sobi opisoval, kako so kot enajstletniki gledali pornografske vsebine. Sicer pa je moj Elvis Škorc, genialni štor sijajno zaživel na odru mariborske Drame, dramatizacijo sva naredili z dramaturginjo Majo Borin, za režijo za je zaslužna mlada režiserka Mateja Kokol. Povpraševanje šol po predstavi je tolikšno, da komaj verjamem. Še več, kot vse kaže, se bo Elvis preselil celo na filmska platna.

Naj ponovim: knjige že tako ne uživajo pretirane pozornosti med mladimi, s cenzuro in demoniziranjem knjižnih naslovov pa delamo škodo ne le literaturi, temveč tudi prihodnjim generacijam in posledično na nek način tudi lastni prihodnosti. Vedoželjnosti mladih ne moremo potešiti samo s pravljicami in benigno literaturo, oboje je premalo. Svet tam zunaj je preveč brutalen, da bi se neopremljeni v njem lahko dovolj dobro znašli.

Če bi pogledali daleč nazaj v zgodovino, ko so ljudje živeli morda še v plemenskih skupnostih, starši so zgodaj umirali, je bilo nekako nujno, da so otroka dovolj zgodaj naučili, kako preživeti v tem svetu, kako se spopasti z nevarnostmi. Danes bi temu rekli, da so morali hitro odrasti. Seveda so sedaj razmere drugačne, a tudi naš svet je krut in v marsikaterem pogledu mora otrok tudi danes hitro odrasti, pa ni vedno pripravljen na vse, s čimer se sooči.

Otroka in mladostnika moramo opremiti s potrebnim mentalnim orodjem, da bo znal ločiti tisto, kar je dobro zanj, od tistega, kar mu utegne škoditi. Da se bo znal opredeljevati. Torej ne samo, da bo pridobil in razvil veščine, ki so pomembne za sobivanje v družbi, ampak da bo znal jasno artikulirati svoja stališča in potem biti za njimi. Da bo znal razmišljati z lastno glavo in ne zgolj slediti večini. Svoboda je pač prevzemanje odgovornosti do sebe in sočloveka. Večinoma pa se izogibamo kolektivni in individualni odgovornosti, nosilci oblasti se izogibajo politični odgovornosti, skratka vsi se samo izogibamo, nihče noče prevzeti bremena odločitev ali obveznosti.

Naši potomci se bodo morali kritično odzivati na družbene razmere, neenakosti, poglabljanje socialnih razlik. Mlade generacije to na srečo že počnejo. Naj pri tem oblikovanju kritičnega mišljenja pomaga tudi literatura! Saj dejansko vsaka osebna zgodba reflektira neki širši družbeni kontekst. Mladim bralcem skozi zgodbo in like ponudimo razumevanje delovanja sveta. Mladinska problemska literatura je v pomoč, ne škodo. Naša družba zaostaja, njena duhovna tranzicija še zmerom poteka.

Ste sami morda upali, da se bo ta prehod zgodil prej? Vemo, da ste se pred dobrimi desetimi leti tudi sami družbeno angažirali, se izpostavili. Ste bili morda na koncu razočarani nad rezultati tega  nekakšnega družbenega upora?

Niti ne. Hvaležna sem za spoznanje, da se najbolje izražam skozi literaturo in na tako najbolje koristim družbi, če sploh. Sploh pa še vedno ustvarjam družbeno angažirano literaturo. V tistih letih sem bila, vsaj tako vidim to zdaj, prevečkrat tudi zaletava in prenagljena. Na nekatere stvari ne moreš imeti vpliva, spet druge zafrkneš sam zaradi nekaterih napačnih odločitev ali odsotnosti potrebnega razmisleka. Z leti sem prilezla do spoznanja, da resnično ni treba imeti izdelanega stališča o vsaki nepomembni zadevi. In da tudi izdelanih stališč o pomembnih stvareh ni treba deliti z vsemi, mirno jih lahko zadržiš zase. Na srečo svet stoji na mladih.

Zdaj smo ravno pred volitvami. Tudi sami ste bili v preteklosti mestna svetnica v Mariboru. Bi se še kdaj podali v to?

Hvala, ne. Morda bi morali tisti, ki so kritični doma na kavču in gojijo strastne nazore o tem, kaj vse bi moral spremeniti ta ali oni posameznik, kandidirati na volitvah in na lastni koži izkusiti, kaj se da in kaj ne. Sama z veseljem ostajam v polju literature, skozi katero najbolje reflektiram svet in ljudi. In to spoznanje človeka kar razbremeni.

Kot ste mi dejali pred intervjujem, se zdaj podajate tudi na knjižni sejem v Beograd. Precej so vam znane sejemske izkušnje z različnih koncev sveta, tudi iz Bologne, navsezadnje. Kako v tem smislu gledate na priprave Slovenije na Frankfurtski knjižni sejem naslednje leto in pa Bologno leto pozneje, ko bo Slovenija častna gostja?

Pravzaprav večina nas, ki ne živimo v prestolnici, nima ravno globokega vpogleda v trenutno stanje priprav na oba sejma. Pri nas nekako velja, da če se ne zaplete, potem ni pravo. Frankfurtski knjižni sejem, na katerem je naša država pred dnevi prevzela žezlo iz rok Španije, letošnje častne gostje na sejmu, se je ravno dobro končal. Izkazalo se je, da je prejšnja garnitura na Javni agenciji za knjigo pripravila dobro domišljen slovenski nastop, deležen vseh pohval. Tudi nova vršilka dolžnosti direktorja/ice Agencije za knjigo, Katja Stergar bo s svojimi strokovnimi kompetencami in izjemnimi izkušnjami več kot kos novemu položaju.

In če bi bili zmožni preseči nepotrebna ideološka podtikanja, bi lahko morda uvideli, da je bilo tudi pod prejšnjim vodstvom narejenega veliko in da je bilo narejeno dobro. Nenazadnje nas je, avtorje in založnike, v času Janševe vlade razveselilo, da so bila knjigi dodeljena znatna dodatna sredstva, na podlagi katerih se je končno dvignil honorar za avtorsko polo in delovne štipendije iz naslova knjižničnega nadomestila. Ko sem glede tega ob neki priložnosti izrazila zadovoljstvo, sem bila takoj deležna komentarjev o svoji naivnosti in vseh mogočih ozadjih. V tej družbi preprosto ni mogoče nekoga javno pohvaliti brez posledic. In žal sta si modus operandi na levi in desni vse prevečkrat podobna, temu primeren pa je tudi družbeni diskurz na eni in drugi strani. Pa bi se bilo treba samo dvigniti nad ideološka obračunavanja in spodbujati, kar je dobrega.

Vsi, ki živimo s knjigo, si razbijamo glavo, kako mlade sploh še pritegniti k branju, če iz knjig umaknemo vse, kar je po naši presoji škodljivo ali preuranjeno za njihovo dojemanje sveta.

Kar se obeh sejmov tiče, lahko povsem zaupamo novemu vodstvu. Priprave na projekt tako in tako potekajo že vrsto let. In v Mihi Kovaču imamo odličnega kuratorja. V končni fazi pa nam je vsem v interesu, da prihodnje leto na Frankfurtskem knjižnem sejmu in čez dve leti v Bologni pustimo čim boljši vtis. Dovolj kakovostno in raznoliko literaturo premoremo. Vsekakor si želim, da bi bila slovenska literatura deležna kar se da veliko prevodov. Kvalitetno slikaniško produkcijo je zaradi likovnega koda lažje ponuditi tujim založnikom, mladinski romani ali romani za odrasle pa so kar velik zalogaj za naše založnike, ki se trudijo skleniti kak prevodni posel. Pravice je vsekakor laže kupovati kot prodajati.

Sama sem hvaležna, da imam romane prevedene v hrvaščino, nemščino, italijanščino, albanščino, bolgarščino, srbščino, pripravlja se prevod mojega problemskega romana Črna vrana (MK, 2018) v madžarščino in srbščino, hkrati bo tudi roman Niti koraka več prihodnje leto ugledal luč sveta na Hrvaškem. Celostna predstavitev naše države na obeh največjih sejmih je tako za naši književnost in kulturo nasploh izjemnega pomena. Za nas, avtorje in založnike, lahko oba sejma postavimo ob bok olimpijskim igram.

Kakšen status ima v tem kontekstu slovenska mladinska literatura pri nas, morda tudi v primerjavi s tujino?

Če boste vprašali katerega od avtorjev za odrasle, bo začudeno dvignil obrvi, češ kaj pa tile mladinski pisatelji kar naprej jadikujejo nad položajem mladinske književnosti, pa saj kar naprej pišejo in štancajo tiste svoje knjigice?! Marsikateremu mladinskemu avtorju pa se zdi naša literatura še vedno nekoliko potisnjena v ozadje, getoizirana, redke avtorske izjeme so mainstream, večinoma ni deležna večjega odziva literarnokritiške javnosti ali izpostavljena v medijskih objavah. Prizadevamo si, da bi nam bila priznana izposoja v šolskih knjižnicah, ki so pri knjižničnem nadomestilu še vedno izvzete, četudi so že nekaj let vse šolske knjižnice vključene v sistem cobiss. Treba bi bilo korigirati oziroma dopolniti 56. člen zakona o knjižničarstvu, po katerem bi knjižnično nadomestilo postalo oblika podpore avtorjem knjižničnega gradiva, ki je predmet javnega posojanja v splošnih in šolskih knjižnicah. Toda doslej so vsi poslani dopisi naleteli na gluha ušesa.

Seveda bi moralo poleg ministrstva za kulturo pri tem angažirati še ministrstvo za gospodarstvo in ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Izračuni namreč dokazujejo, da se v šolskih knjižnicah izposodi vsaj še enkrat toliko knjižnega gradiva kot v splošnih, kar seveda pomeni, da smo oškodovani. Nekako se vedno znova izkaže, da si moramo mladinski avtorji za svoje pravice prizadevati dvakrat bolj, da svojo literaturo postavimo ob bok uveljavljeni književnosti za odrasle, podobno kot moramo avtorice dati precej več od sebe, da nam priznavajo veljavo, ki jo uživajo naši stanovski kolegi.

Se to še vedno pozna?ž

Se.

Ampak zakaj, knjiga bi bila lahko tudi nepodpisana in naj bi jo definirala vsebina?

Ampak ni nepodpisana. Živimo v moški družbi, večina področij pozna dvojna merila. Pravila krojijo moški in književnost se zdi še vedno moška domena. Na primer že avtoric, ki so članice Društva slovenskih pisateljev, je občutno manj. Nadalje podeljene nagrade na področju književnosti kažejo razmeroma žalostno sliko, kar se avtoric tiče. In kadar slišim, da so vatli presojanja enaki za ene in druge, mi gre na smeh. Seveda bi se moški takoj obregnili, da je to larifari in jalova tolažba, ker pač ženske ne ustvarjamo dovolj kakovostne literature. No, saj to sem že slišala. Toda razmere se spreminjajo. Ni nam treba ničesar podariti, pričakujemo samo enakovredno obravnavo na vseh področjih. In književnost pri tem ne sme in ne more biti izjema.

Biografija

Janja Vidmar, po izobrazbi profesorica slovenskega jezika in diplomirana pedagoginja, po srcu pa pisateljica in scenaristka, priložnostno tudi urednica, je avtorica več kot 70 knjig, številnih scenarijev, dramskih besedil, radijskih iger, kolumn in člankov. Najraje piše za mlade vseh starosti in zadnja leta v družbeno angažiranih besedilih opozarja na družbene anomalije, neenakosti in ranljive skupine. Za svoja dela je prejela več domačih in mednarodnih nagrad. Za njenim literarnim rokenrolom se večkrat skriva preizpraševanje posameznikove vesti. Po njenih scenarijih so posneli dve TV-nadaljevanki, TV-film, dva celovečerca in nekaj kratkih otroških filmov. Zanimajo jo intimne zgodbe, ki reflektirajo širši družbeni kontekst. V naravi pozabi na čas. Pomeni ji neizčrpen vir navdiha in nemalokrat si ideje, porojene med hojo ali tekom, zapisuje kar v sporočila, ki si jih sproti pošilja po telefonu.

INTERVJU JE BIL PRVOTO OBJAVLJEN V TISKANI IZDAJI REPORTERJA