Fernanda danes v Ljubljani živi zgodbo, ki diši po daljnih potovanjih, jutranjih ptičjih napevih in pogumnih odločitvah.

Ko je Fernanda Spolaor prvič stopila na ljubljansko ulico, ni vedela, da bo ta trenutek postal začetek zgodbe, ki jo bo čez leta opisovala kot svojo najpomembnejšo življenjsko prelomnico.

Prišla je zaradi službe, z radovednostjo in z enosmerno vozovnico v žepu. Danes tukaj živi, ustvarja, potuje, ljubi – in Slovenijo imenuje dom. Njena pot je pot gibanja, sprememb, kulturnih presenečenj, pa tudi tihega občudovanja narave, ki jo še vedno vsako jutro znova navduši.

OSEBNI ARHIV FERNANDE SPOLAOR

Enosmerna vozovnica v neznano

Fernanda je brazilsko-italijanskega porekla in življenje v tujini zanjo nikoli ni bilo nekaj nenavadnega. Še pred Slovenijo je živela v več evropskih državah, vendar vedno začasno – zaradi študija ali projektov z jasno določenim rokom trajanja. Po končanem univerzitetnem študiju je vedela le eno: spet si želi v Evropo.

Začela je pošiljati prijave za delo po različnih državah. »Na neki način imam občutek, da je Slovenija izbrala mene. Nisem si je posebej izbrala – preprosto dobila sem službo tukaj.« Spomin na državo je bil dotlej precej bežen. Pred leti jo je obiskala na road tripu skozi Triglavski narodni park in narava je nanjo naredila močan vtis.

A živeti v Ljubljani? To je bilo nekaj povsem novega. Ravno zato jo je ideja navdušila. Prestolnica se ji je zdela lepa, prijetna in hkrati dovolj živahna. Zdelo se ji je, da je točno takšna, kot jo potrebuje v tistem življenjskem obdobju.

OSEBNI ARHIV FERNANDE SPOLAOR

V Ljubljano je prispela v torek zvečer, po dolgi poti iz sončnega, kaotičnega Ria de Janeira. Ura je bila že devet, ko se je vselila v začasno nastanitev v starem mestnem jedru. Lakota jo je kmalu pregnala na ulice. Tam pa jo je pričakalo presenečenje.

»Mislila sem, da se dogaja kakšen poseben dogodek. Povsod so bili ljudje, bari so bili polni, vsi so sedeli zunaj.« Danes ve, da je bil september – čas, ko mesto preplavijo študenti. Takrat pa je preprosto stala sredi živahnega večera in občudovala energijo, ki jo je našla v tem malem evropskem mestu. Drugi vtis je bil še bolj presenetljiv. Tišina. Čeprav je stanovala v najbolj obiskanem delu mesta, jo je zjutraj prebudilo ptičje petje.

OSEBNI ARHIV FERNANDE SPOLAOR

»To je bil zame skoraj šok. Tudi danes me še vedno preseneti, kako čisto je mesto – ne samo fizično, ampak tudi v smislu hrupa.«

Udobje, ki počasi preraste v dom

Čeprav se danes njena zgodba sliši kot romantičen scenarij, ljubezen sprva sploh ni bila del načrta. Eda je spoznala šele malo več kot mesec dni po prihodu. »Veliko ljudi misli, da sem se preselila zaradi njega, a ni bilo tako.« Kliknila sta takoj. Kmalu zatem sta se zaradi praktičnih razlogov preselila skupaj. In potem je prišla karantena.

OSEBNI ARHIV FERNANDE SPOLAOR

»To je bil najin ‘make it or break it’ trenutek. Lahko bi se razšla ali pa še bolj povezala.« Odločila sta se verjeti v drugo možnost – in prav tisti meseci so Fernandi pomagali spoznati, da bi lahko Slovenija postala njen dolgoročni dom. Po šestih letih pravi, da se njeni prvi občutki niso bistveno spremenili. Še vedno jo navdušujejo živahnost mestnega središča ob sončnih dneh, prijaznost ljudi in občutek urejenosti. Dom ni postal čez noč. »Od prvega dne sem se počutila udobno, a občutek doma je rasel počasi.«

Kulturni šoki z nasmehom

Razlike med Brazilijo in Slovenijo so jo v prvih mesecih pogosto zabavale. Eden prvih »resno?« trenutkov se je zgodil na tržnici, kjer je zagledala avtomate za jajca in mleko. Navdušila jo je praktičnost. Po drugi strani pa jo je presenetilo, da so trgovine ob nedeljah zaprte in da se večina stvari zapre precej zgodaj. »V Braziliji lahko skoraj vedno kupiš karkoli, tudi pozno zvečer.« Še bolj jo je presenetila slovenska točnost.

OSEBNI ARHIV FERNANDE SPOLAOR

»Tukaj se lahko z nekom dogovoriš tedne vnaprej in bo res prišel. V Riu bi morali termin potrditi tik pred zdajci – in še vedno bi kdo zamujal.« Kljub razlikam je našla tudi nepričakovane podobnosti. Ena izmed prvih stvari, zaradi katerih se je počutila domače, so bili obiski mestne tržnice. Lokalni prodajalci so bili prijazni in pripravljeni pomagati, čeprav ni znala jezika. Očaralo jo je tudi, kako jo ljudje začnejo prepoznavati, če se vrača v iste bare ali trgovine. »V Riu gremo še dlje in natakarje pogosto kličemo po imenu.«

Rio proti Ljubljani: dve hitrosti življenja

Ko opisuje življenje v Riu, je moč čutiti v njeni pripovedi tudi nekaj nostalgije. Vsak dan se je vozila 40 kilometrov do univerze, kar je zaradi prometa pomenilo več kot uro vožnje v eno smer. Vikendi so bili namenjeni plaži, športu in druženju. Rio je izrazito socialno mesto, kjer se ljudje srečujejo spontano.

OSEBNI ARHIV FERNANDE SPOLAOR

Ljubljana je prinesla drugačen ritem. Prvi dve leti z Edom sploh nista potrebovala avtomobila. Povsod sta hodila peš, se vozila s kolesom ali avtobusom. »Obožujem, kako prehodno je mesto.« Po koncu delovnika ostane dovolj časa za osebno življenje – razkošje, ki ga v velikem brazilskem mestu ni vedno mogoče najti.

Veliko vlogo v njenem navdušenju nad Slovenijo ima narava. Čeprav je tudi Rio obkrožen z izjemnimi pokrajinami, jo tukaj fascinira bližina vsega. »V eni uri si lahko na morju ali v zasneženi gorski koči.« Njena predstava o razdaljah se je popolnoma spremenila. V Braziliji bi za vožnjo do meje z drugo državo potrebovala več kot deset ur. Tukaj lahko v istem času obišče več držav. Za nekoga, ki obožuje potovanja, je to čista sreča.

Mauka Travels: projekt iz karantene

Prav ljubezen do raziskovanja je pripeljala do nastanka projekta Mauka Travels. Potovalni blog je začela pisati že pred desetimi leti kot strastni projekt v portugalščini. Med pandemijo je skoraj prenehala objavljati. Manjkalo ji je ustvarjanje. Ker je v službi že delala v angleščini, sta z Edom dobila idejo: ustvariti novo platformo za mednarodno občinstvo. Mauka se je začela kot karantenski projekt, nato pa prerasla pričakovanja. Poleg spletne strani sta začela ustvarjati tudi vsebine za družbena omrežja, ki so hitro pridobile veliko pozornosti.

Njuna glavna produkta danes sta interaktivni digitalni zemljevid Slovenije in itinerariji. Ko sta leta 2024 dobila prvo naročilo, sta bila presenečena nad hitrostjo odziva. »Očitno je na trgu obstajala vrzel – ljudje so iskali informacije o Sloveniji.« Uspeh sta proslavila s pijačo v mestu. Danes so vodniki veliko bolj dodelani, saj so se skozi povratne informacije skupnosti naučili, kako ustvarjati digitalne produkte.

OSEBNI ARHIV FERNANDE SPOLAOR

Ime Mauka pomeni »proti goram«. Našla sta ga med raziskovanjem besed v različnih jezikih, saj sta želela ustvariti blagovno znamko, ki bi bila mednarodna in dolgoročno prilagodljiva. »Če imava izbiro, v devetih od desetih primerov za potovanje izbereva gorske destinacije.« Zabavna anekdota pa pravi, da beseda v latvijskem slengu pomeni nekaj precej manj romantičnega – kar ju še danes nasmeji.

Med kraji, ki jih Fernanda najraje priporoča, je dolina Soče, ki jo opisuje kot eno najlepših pokrajin, kar jih je videla. Njena osebna ljubezen pa ostaja Velika planina. Če tam prespiš v preprosti koči in prineseš hrano s seboj, pravi, doživiš popolnoma drugačno izkušnjo. Sončni vzhodi in zahodi ustvarijo občutek miru, ki ga je težko opisati.

Male razlike, ki ogrejejo srce

Na svojih platformah pogosto deli tudi realno plat življenja tujke. Ena izmed objav, ki je presenetila sledilce, je bila o praznovanju rojstnih dni. V Braziliji slavljenec običajno ne plača ničesar, medtem ko v Sloveniji pogosto on časti družbo.

Obožuje pa tradicijo, da sodelavci ob rojstnih dneh ali vrnitvi z dopusta prinesejo sladice za vse v pisarni. Čeprav sama ne dela več v pisarni, vedno poskrbi, da Edo prinese kaj dobrega.

OSEBNI ARHIV FERNANDE SPOLAOR

Življenje v Sloveniji je spremenilo tudi njen način potovanja. Včasih je bila popotnica s popolnoma zapolnjenimi itinerariji. Danes raje potuje počasneje, uživa v lepem vremenu, dolgih sprehodih in preprostem občutku prisotnosti.

Seveda pa selitev ni minila brez izzivov. Največji stres je povzročala birokracija. Zaradi napačnih informacij se je njen postopek na začetku zapletel. Edo ji je pomagal razvozlati sistem.

Najtežji trenutek je bil urejanje dokumentov za poroko na ljubljanski upravni enoti. Zaradi dvojnega državljanstva so zavrnili njen brazilski rojstni list, kar je pomenilo osem mesecev obiskov uradov, prevodov in potrjevanj. »Morala sva se smejati, da nisva jokala.«

Košček Brazilije v vsakem dnevu

Fernanda pravi, da svojo Brazilijo nosi s seboj v energiji, saj je vedno nasmejana, ekspresivna in odprta. Slovenija pa ji je dala ljubezen do gibanja – hojo, kolesarjenje in življenje na prostem.

Če se ozre nazaj, vidi jasno razliko med prejšnjimi selitvami in tem poglavjem. Drugod je bila vedno začasno. Sem je prvič prišla brez časovne omejitve. »Ujela sem se, da razmišljam, ali bi to lahko bil dom.« Po šestih letih je odgovor jasen.

OSEBNI ARHIV FERNANDE SPOLAOR

Če bi lahko kaj zašepetala mlajši sebi, takrat na letališču, ob prihodu v Slovenijo, bi ji rekla le: zaupaj instinktu. Prav ta notranji kompas jo je vodil skozi spremembe, ljubezen, ustvarjanje in številne poti.

Danes Fernanda Spolaor hodi po slovenskih poteh z občutkom, da je prišla točno tja, kamor je morala. Proti goram. Proti svetu. In proti domu.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.