Kot je opomnila slavnostna govornica, je v 75-letni zgodovini podeljevanja Prešernovih nagrad na odru šele kot druga predsednica odbora Prešernovega sklada. Pri tem se je opisala z besedami davkoplačevalcev, da je "povprečen kulturniški parazit, zaposlen v javnem sektorju".
V nadaljevanju je v 12 trditev strnila nekaj vsebinskih točk iz govorov dosedanjih predsednikov, nagrajenk in lavreatov Prešernovega sklada, kot so, da umetnost vzpostavlja narodovo in posameznikovo identiteto, da ne more preživeti na trgu ter da všečnost, razumljivost in primernost ne morejo biti merila za presojanje kakovosti umetnine.
Na vprašanje, ali imajo ti govori kakšen učinek, ali ima kultura zato več obiskovalcev in ali sprožijo spremembo kulturne politike, je odgovorila - "Prav nič od tega." Rezultate učinkov po njenih besedah beležijo le spletni forumi, kjer se 24 ur po proslavi "anonimni davkoplačevalci vneto kosajo med sabo, kdo med njimi bo še bolj žaljivo zabelil zmerljivke na račun umetnikov".
Davkoplačevalce je pri tem spomnila, da plačujejo tudi za kaj drugega, kar ne bodo nikoli potrebovali, zato je soditi o funkcionalnosti države zgolj skozi prizmo lastnih potreb, interesov in užitkov po njenem mnenju "milo rečeno sebično, pritlehno poenostavljanje".
Poudarila je, da umetnik niso sebičneži, saj je njihovo delovanje vedno usmerjeno k sočloveku, če ne bi plačevali davkov, pa bi si umetniška dela lahko privoščil le odstotek prebivalstva in izbire bi bilo mnogo manj.
Opozorila je tudi na izzive novih tehnologij, ki da sledijo željam gledalcev in poslušalcev, medtem ko prava umetnina "vzbuja nelagodje, odpor, otožnost in osuplost ter šele tako predrami sočutje, vzbudi občutek dostojanstva in premika meje miselnega obzorja".
Nagovor je sklenila z razmišljanjem, kaj sploh pomeni vzklik "bodimo nocoj prešerni". Morda nagovarja k prešuštvu, kot besedo prešernost prevede umetna inteligenca, je ponazorila.
Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, fotograf Stojan Kerbler se je v nagovoru zahvalil vsem, ki so ga podpirali v njegovem 60 letnem aktivnem ukvarjanju s fotografijo. Pri tem je spregovoril o svoji umetniški poti in pozval k ustanovitvi muzeja fotografije. Drugi veliki Prešernov nagrajenec, baletni koreograf, plesalec, dramaturg in režiser Milko Šparemblek pa je v nagovoru obudil spomin na svoja učitelja Pio in Pina Mlakarja.
V središču pozornosti so bili tudi nagrajenci Prešernovega sklada za umetniške dosežke v zadnjih treh letih: režiser Rok Biček, kostumograf Alan Hranitelj, igralka Nina Ivanišin, akordeonist Luka Juhart, prevajalka Suzana Koncut in grafični oblikovalec Nejc Prah.
Umetniški program prireditve z naslovom Kam? je režiral Vito Taufer, povezoval pa jo je igralec Tadej Toš. Glasbeni del so odpeli in odigrali Vasko Atanasovski v kvartetu z Žigo Golobom, Miho Petricem in Marjanom Stanićem, Magnifico in Aleksander Pešut - Schatzi, Iztok Mlakar, Urška Arlič Gololičič in Komorni pevski zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana pod taktirko Ambroža Čopija. Zdravljico je interpretiral igralec Matej Puc.
Proslava je bila prilagojena tudi osebam z okvaro sluha in vida.
