Najprej pojasnilo – o domala istočasni objavi in od tod novi spodbudi. Ko je zadnjič objavljeno besedilo avtorja tega prispevka o tematiki komunistične avantgarde na Slovenskem v celotnem povojnem obdobju (29. januarja 2018) v uredništvu še čakalo na objavo, je neposredno pred tem izšlo razmišljanje Dimitrija Rupla o aktualnem novem razredu, ki ga avtor po Milovanu Đilasu poimenuje najnovejši razred (Dimitrij Rupel, Velika generacija in najnovejši razred, Reporter, 15. januarja 2018).
Kot je razvidno iz obeh uvodnih stavkov, se tematika obeh besedil nedvomno dopolnjuje. Ko utemeljeno opozarjamo na to logično zvezo v poosamosvojitveni Sloveniji, ne moremo niti mimo prispevka Žiga Turka, ki je že dve leti prej identificiral to družbeno skupino na Slovenskem in jo neposredno po Đilasu poimenoval novi razred (Žiga Turk, Novi obrazi novega razreda, portal siol.net, 2. februarja 2016, osveženo 1 leto, 10 mesecev).
Dejstvo, da se je to temeljno družbeno skupino skupaj z njenim poimenovanjem in v paru z najvišjim vodstvom te skupine identificiralo tudi v obdobju postkomunizma na Slovenskem, pomeni, da gre za kontinuiteto. Da se v dolgem obdobju od 1945 do 2018 ni nič bistvenega spremenilo. Zato je čas, da se načelno reče bobu bob. Od tod tudi spodbuda za besedilo, ki ga berete.
Samooklicana avantgarda kot diktatura delavskemu razredu
Najprej o avantgardi. Ko beremo kakršno koli uradno in zato propagandno besedilo o njej, je to sporočilo za pridne otroke, da se jim pove, kako so voditelji komunističnega gibanja kot avantgarda »osrednji akter za uresničenje interesov delavstva«. Kar »pomeni, da samaavantgarda nima in ne sme imeti lastnih interesov«.Pri komunizmu smo že navajeni, da njihova sporočila niso le malce neresnična, marveč da so postavljena na glavo.
Samooklicana avantgarda je seveda najprej poskrbela zase, se pravi za zanesljivo oblast in nato za vse njene privilegije, zato je sistematično zatirala in ropala delavski razred. Bilo je tedaj ravno nasprotno, kot trdi propaganda, v praksi je šlo za popolno zlorabo avantgarde delavskega razreda proti temu razredu. Na njihovo deklarirano skrb za ta delavski razred so se odzvali kar njihovi delavci sami z bežanjem iz zornega komunizma ali tudi socializma v – kot so učili ti isti komunisti – gnili kapitalizem, in tako izrekali prevarantskemu vodstvu delavskega razreda nezaupnico.
Stari kadri delujejo kot pravi mafijski botri, vse s temeljnim, vrhovnim ciljem ohraniti oblast in privilegije. To so, po domače in vsem razumljivo povedano, Kučanovi kompanjoni, ki se rekrutirajo še posebno iz Kučanovega Foruma 21.
Naj nam bo tu dovoljeno navesti kar kritično mnenje nekoč aktivne komunistke, ki je prišla do načelnega sklepa o zlorabi komunistične avantgarde, vendar tudi do kritične presoje udbomafije, se pravi Spomenke Hribar: »Medtem ko je socialdemokratsko in sindikalno gibanje delavcev predstavljalo njihov razredni boj od spodaj navzgor, pa je 'delavski razred', ko je prišel na oblast, bojeval boj od zgoraj navzdol – v imenu delavskega razreda.
Na oblast se ni zavihtel delavski razred, ampak njegova avantgarda, ki je v imenu [krepek tisk obakrat avtorica] 'delavskega razreda' izkoriščala in tudi strahovala dejansko delavstvo. 'Delavski razred', v imenu katerega je oblastna garnitura nastopala, je bila torej njena fantazma, njeno manipulativno in dejansko orodje, da je držala v rokah vso oblast. – Te stvari so nam seveda poznane.« (Spomenka Hribar, »Udbomafija« kot strukturni element današnje desne s Ljubljana 1996, str. 20–21).
Samooklicana avantgarda je tedaj vzpostavila skrajno nasprotje deklariranemu: oblastno diktaturo delavskemu razredu in s tem celotni družbi. Sam sem v omenjenem zadnjem prispevku obravnaval še posebno njeno vlogo v poosamosvojitvenem obdobju, se pravi v postkomunizmu. Menim, da ker komunisti in njihovi nasledniki niso zavrnili in obsodili svoje avantgarde ter njenih zločinov in genocida nad slovenskim narodom, ki je avtoritarno kruto vladala tudi po »osvoboditvi«, ker so nasprotno z njo vzpostavili kontinuiteto, ni potrebno, da bi govorili o nekakšni postavantgardi. Prej o obžalovanja vredni retrogardi. Avantgarda je zato še dandanes dejstvo z odločilno kontinuiteto v novih razmerah formalne demokracije, tem bolj, ker so vodilni iz te avantgarde tudi samostojno Slovenijo utemeljili na komunističnih zločinih in genocidu nad slovenskim narodom. Popolna kontinuiteta tedaj.
Naše poimenovanje avantgarda ostaja nadalje zaradi ključnega neformalnega vodenja države iz postkomunističnega ozadja – s posamezniki brez potrditve na volitvah in brez vsakršne odgovornosti narodu, ki ga večidel dopolnjujejo s formalnim vodenjem iz ospredja s svojimi izbranci. Le njen status se je spremenil. Avantgarda ni več formalizirana, denimo v Centralnem komiteju ZKS, deluje v netransparentnih povezavah iz ozadja. Njene privržence vodi stara, le novim razmeram prilagojena ideologija in izbrani stari kadri druge komunistične generacije ter preverjeni novi.
Ti stari delujejo kot pravi mafijski botri, vse s temeljnim, vrhovnim ciljem ohraniti oblast in privilegije. To so, po domače in vsem razumljivo povedano, Kučanovi kompanjoni, ki se rekrutirajo še posebno iz Kučanovega Foruma 21. Slovenskemu narodu se je tako na pragu 21. stoletja znova vsilila sicer neformalna, a nedvomno žilava avantgarda, ki bi morala biti že zdavnaj na smetišču zgodovine.
Avantgarda ni več formalizirana, denimo v Centralnem komiteju ZKS, deluje v netransparentnih povezavah iz ozadja.
Novi razred paradoks komunistične brezrazredne družbe
Ko govorimo o novem razredu in njegovem izvornem identificiranju, govorimo o pravem paradoksu paradoksov, na katerega je prvi tako rekoč frontalno analitično, v samostojnem knjižnem delu, opozoril kar eden izmed četverice iz samega vrha jugoslovanske avantgarde, Milovan Đilas (Milovan Đilas, Novi razred, Analiza komunističnega sistema, Ljubljana 2014; izvirnik je izšel leta 1957 v New Yorku: The New Class, An Analysis of the Communist System).
Propaganda predstavnikov komunistične avantgarde je napovedovala maksimalno najboljšo družbo, brezrazredno družbo. Bila naj bi nekaj najbolj pravičnega in poštenega dotlej, idealna za tiste, ki so hoteli verjeti. Uresničili so jo diametralno nasprotno, tudi diametralno nasprotno vsakršni enakosti ljudi: z oblikovanjem svojega novega razreda absolutne oblasti in privilegijev. Tako se je od največjih oblastnih privilegirancev, najvišjih avantgardnih oblastnikov navzdol ustvarila družbena piramida privilegiranih, prvorazrednih državljanov nasproti v vsakem pogledu prikrajšanim in zatiranim drugorazrednim.
Kdo izvorno je pripadal tej eliti novega razreda? Po Đilasu to »jedro vladajoče birokracije – oziroma po moji terminologiji novega razreda – sestavlja samo poseben sloj birokratov, tisti, ki v resnici niso administrativni uradniki. To je partija oziroma politična birokracija. Drugi uradniki so samo aparat pod nadzorom novega razreda.« Meni, da je sociološko mogoče določiti mejo med različnimi tipi uradnikov, vendar je to mejo v praksi »le stežka zaznati«. (Milovan Đilas, navedeno delo, vse navedbe na str. 56) Pa vendar, »novi razred sestavljajo tisti, ki imajo zaradi monopola nad upravljanjem posebne privilegije in materialne prednosti«. (Str. 52)
Danes bi v to oblastno piramido na Slovenskem uvrstili nekdanje člane zveze komunistov z neformalnim Centralnim komitejem, aktualno vlado, še posebno sodelavce iz javnega sektorja, to je tiste vodilne v birokraciji in vsemogočih uradih, odborih, komisijah, direktoratih, agencijah, nadzornih svetih in vsakršnih službah in organih, nadalje še druge na vodstvenih položajih, tudi v gospodarstvu, se pravi vse privilegirane in ideološko pravoverne.
Mednje sodijo denimo danes številni »borci«, ki to niso, trdna ideološka postavka z naslednjo generacijo fevdalnih pravic, ki se jih umetno vzdržuje, plačuje in poveličuje za legitimnost komunistične osvobodilne epopeje. Posebno poglavje so nevladne organizacije, kot je kakšen Mirovni inštitut, ki so ideološka podaljšana roka oblasti; tudi od tod njihovo zastrašujoče število blizu trideset tisoč in denar za družbeno parazitiranje s komaj verjetnih več kot osemsto milijoni evrov. To je njihov socializem, ob množici revežev, ki morajo preživeti pod življenjskim minimumom.
Skratka, rekli bi, v novi razred sodijo vsi naši, vsi prvorazredni in pravoverni. Danes nesposobna vlada še posebno načrtno bohoti omenjeno birokracijo vključno z vodilnimi, kar pomeni bohotenje novega razreda. Kot vemo po nepisanem pravilu, se birokracija samoreproducira. Ne samo da pospešeno ustvarja nepotrebno zakonodajo in vsakršne predpise ter se personalno množi, gre za izrazito škodljivo dejavnost, ki po nepotrebnem obremenjuje ljudi, jih omejuje in demonstrira moč oblasti, ki jo moramo še dodatno plačevati. Premier Cerar in vlada delajo vse za večanje novega razreda in s tem volivcev tega razreda.
DRUGI DEL ESEJA BOMO OBJAVILI JUTRI
