Dolgoletni hrvaški diplomat Štambuk verjame, da je Harahvatia nekoč obsegala območja današnjega jugozahodnega Afganistana pri mestu Kandahar in reki Helmand ter jugovzhod Irana ob Hamunskem jezeru.
Eden kraljev Harahvatie je bil Viviana, ki je bil zaveznik znanega perzijskega vladarja Dareja Velikega. Dokazi o Darejevih hrvaških zaveznikih naj bi obstajali v kamnitih reliefih v Perzepolisu, Harahvatio omenjajo tudi v večjezičnih zapisih v klinopisu v stenah Bistuna, najdišča v bližini mesta Kemanšah, je pojasnil Štambuk, ki je na Hrvaškem znan tudi kot pesnik.
Štambuk meni, da je izraz Hrvat staroiranskega porekla in da je hrvaška beseda ban prav tako iranska beseda, ki pomeni, čuvaj in ljudski vodja. Našel je tudi povezave med staročakavskim jezikom na dalmatinskih otokih s staroiranskim jezikom pri označevanju divje slive. V Iranu ji pravijo zardelia, na otoku Brač pa zerdelija, pravi Štambuk, ki je bil rojen leta 1950 v Selcih na Braču.
Hrvaški diplomat je potrdil, da v sodelovanju s teheransko univerzo pripravljajo tudi simpozij o iransko-hrvaških povezavah. Hrvaški mediji so pred časom poročali, da iranski avtorji pripravljajo dokumentarni film o prazgodovinskih povezavah med Iranom in Hrvati.
Teorije o iranskem poreklu Hrvatov so se pri sosedih pojavile v 18. stoletju. Posebej so bile ponovno izpostavljene po osamosvojitvi države, da bi poudarili hrvaško identiteto, ki je ločena od slovanskih narodov, predvsem od Srbov. Doslej so tudi že objavili več knjig o iranskem poreklu Hrvatov.
V nekdanji Jugoslaviji je prevladovalo mnenje zgodovinarjev o slovanskem poreklo Hrvatov, v času neodvisne države Hrvaške (NDH) pa je bila razširjena gotska teorija, ki je izpostavljala germansko poreklo Hrvatov. Razprava o etnogenezi Hrvatov ter izvoru njihovega imena in jezika ne poteka samo v krogu znanstvenikov, temveč je na Hrvaškem pogosto vprašanje ideologije in politike.