Z njo smo se pogovarjali pred Prešernovim praznikom in strinja se, da bi bilo primerneje praznovati njegovo rojstvo, ne smrt. A v duhu slovenskega naroda je očitno zapečateno nekaj morbidnega. Intervju z Glorjano pa še zdaleč ni takšen, saj je mlada intelektualka izjemno živahna pripovedovalka.

Na facebooku sem napisala verz »Od sonca imam najraje senco«, in vi ste bili nad njim navdušeni, kar je mojo samozavest dvignilo na precej višjo raven, kot jo imam sicer. Hvala. Tedaj sem vas zares opazila.

Tudi ta trenutek me navdušuje kot takrat, ko sem ga prvič prebrala. Vendarle živimo v času, ko se rešujemo iz razburkane reke dražljajev. Informacije butajo v nas iz okolja, z ekranov, iz oglasov, člankov, tudi knjig, vsi bi nekaj radi od nas in vsi nam dopovedujejo, da je njihova ponudba najboljša. Fascinantno je, kako hitro se ujamemo v ta začarani krog informacijskega preobilja. V njem pa, paradoksalno, potrebujemo čedalje močnejše impulze, še več adrenalina, več potrditev, več aplavza, da bi zadovoljili tisto nekaj, kar se hkrati tudi vedno bolj izmika.

Zato me nekaj preprostega in jasnega, kar od mene nič noče in nič ne zahteva, odpira k nečemu, kar moram sama raziskati. Name deluje z neznanim, s skrivnostjo, z nešteto možnostmi razlag. Vsak najde tisto, ki jo potrebuje, ki ji je v nekem trenutku kos. In ta verz me vodi k tovrstnemu uvidu.

Sonce je simbol energije in uspeha, ki si ga želimo v obliki dokazovanj in zmag za vsako ceno. A kaj, ko čezmerna svetloba ni dobra niti za kožo niti za rastline. Zato mi senca iz tega verza pripoveduje o pomenu umika, instrospekcije in tišine. Ponuja mi zaščito. Ko slavimo popolnost, uspeh, multitasking in druge norosti, mi umik razširi prostor, da se lahko vprašam, kaj zares potrebujem in kje sploh sem.

V senci ni žarometov, maske in vloge odpadejo, kar se mi zdi predpogoj za začetek raziskovanja. Senca me prizemlji, da razmislim, ovrednotim, da ne nasedem hipnemu in brezglavemu reagiranju na ta nori bliskajoči se svet. Zelo težko se poistovetim s popularno ideologijo, da je vse mogoče.

Mar ni?

Zakaj pa potem še vedno ne moremo imeti dveh ali pa treh predsednic države, zakaj podjetje, ki ustvarja izgubo, ne more hkrati ustvarjati profita? Ne gre in pika. Še več. Ta ideologija se mi zdi nevarna. Ko je vse mogoče, izgine okvir vrednostnega sistema, ki usmerja družbo in zagotavlja njeno stabilnost. Preudarnost in konstruktivne odločitve postanejo arbitrarne, odnosi površinski, odgovornost razpršena, za vse postane kriv neki abstrakten sistem, ki kar nenadoma ne operira več z imeni in priimki, odgovornost gre rakom žvižgat, vrednote, ki so temelj zaupanja in skupnega dobrega, se pa stopijo kot maslo.

Primož Lavre

Vse to vodi v negotovost, konflikt interesov in nezmožnost trajnostnega razvoja – bodisi v organizacijah, gospodarstvu ali družbi kot celoti. Vrednostni sistem je nujen kompas, ki usmerja h kakovostnemu bivanju in sožitju. Andrej Detela je na nekem pogovoru rekel, da ko je noč najbolj temna, je jutro najbliže. Tudi zato – slava sencam!

Predvsem ste pesnica? A kot pesnica na malem trgu, kot je Slovenija, ne morete preživeti, zato delate še druge stvari?

Tistega, s čimer se ukvarjam, je res kar precej. Poezija se mi je zgodila zelo zgodaj, ko nisem niti vedela, kaj bi to bilo ali znala pisati in brati. Zagotovo je to vplivalo, da vlogo pesnika doživljam nekoliko drugače, saj mi najprej pomeni način življenja, kako živeti bolj človeško, globlje, povezano. Ne morem ustvariti tistega, kar nisem, ni enako, če si nekaj domišljam. Zato ne morem v pesmih kritizirati lakomnega kapitalističnega sistema ter hkrati hlastati za literarnimi nagradami.

To je farsa, ki mi ne ustreza niti v mislih, kaj šele v jeziku. Energija takega pristopa je nasprotujoča, prazna. Ko si otrok, pišeš, ker te nagovarja čista nujnost, čista kreacija, brez kalkulacije, brez teže pričakovanj, brez cilja. In to je zame bistvo poezije – ne osvajati, temveč odstirati. Bolj kot to, da sem pesnica, mi je blizu, da sem inštrument, ko name igra skrivnost navdiha. Z marsičim, kar je danes postalo sestavni del vloge pesnika, se težko poistovetim. V doktoratu sem se zato med drugim poigrala tudi z izrazom »pesnikalist«. Ni bil namen, da delim pesnike in vlečem vzporednice med »pesnikalistom« in kapitalistom.

Prepoznavanje tovrstnih senc pesniškega poklica ima tudi pozitivne učinke, uči me živeti in ne zgolj preživeti. S poezijo sem si zaslužila prvi denar v drugem razredu. Takrat so imeli časopisi precejšnje honorarje, kar je bilo pravo bogastvo. Iz bombonjere sem si izdelala celo blagajno. Danes je seveda drugače. Kljub temu bi težko obsodila, da je kriva majhnost slovenskega trga, da pesništvo ni moj edini poklic.

Kot otroka me je fascinirala družba, spomnim se, da sem stala na balkonu bloka in opazovala šolsko igrišče, majhne pike, ki se pomikajo levo in desno, ki pridejo na plano zaradi nekega čudnega razloga, a vedno ob istem času. Kaj se dogaja med njimi in zakaj so včasih te pike razmetane sem ter tja, drugič se pa premikajo v ravnih vrstah?

Tako se je rodila moja ljubezen do sociologije in politologije, ki mu je botrovalo tudi očetovo navdušeno spremljanje politike, zaradi česar sem si izdelala svoj kateder in mojemu medvedu pojasnjevala, kaj in zakaj počnejo tiste pike na igrišču. Zato so vsi poklici, ki sem jih do sedaj opravljala bodisi v javnem bodisi privatnem sektorju, rezultat mojega iskrenega zanimanja. In tudi zato mi je precej tuja nekonstruktivna družbena kritika s kavča, če njeni nosilci nimajo vsaj minimalnih praktičnih izkušenj.

Trenutno sem zaposlena kot vodja financ, marketinga in pravno-administrativne pisarne v inženirski firmi, kjer konstruiramo in izdelujemo čistilne naprave in industrijske peči za industrijske obrate, korporacije ter razvijamo tehnologijo vodika. Med drugim sem bila tudi direktorica javnega zavoda, vodja piarja, delala sem na drugih finančnih, statističnih, marketinških in izobraževalnih področjih, imela sem tudi svoj inštitut. Če me sprašujete, ali se da od poezije preživeti, je moj odgovor, da se brez nje težko kakovostno živi. Meni je pomagala prav na vsakem delovnem mestu. Tudi pri vodenju volilnih kampanij.     

Čeprav ste vsestranska ustvarjalka, pa je poezija verjetno vseeno na prvem mestu?

Ker je poezija na vsakem mestu, kjer v življenju sem, je tudi na prvem. Vsako obdobje mi prinese drugačen umetniški fokus, skozi katerega se razvijam in nato stopim na novega. Približno desetletno obdobje z Inštitutom IRIU, ki sem ga ustanovila, mi je prineslo razvoj tako imenovanih literanih situacij, ki sem jih predstavila tudi v znanstveni monografiji 168 ur pokonci za kulturo – Literarne situacije in transformativna moč poezije. Izšla je decembra, prvič bo predstavljena na tiskovni konferenci konec februarja. Gre za specifičen način ustvarjanja in prezentiranja predvsem poezije, ki se hkrati odziva na tekoča družbena vprašanja.

V približno desetih letih smo izvedli več kot 1000 projektov predvsem na javnih površinah, v zakloniščih, trgovinah, na ulicah, na avtomobilih in drugod. Nastali so zanimive literarne situacije, kot je Hologramska poezija, Miniministrstvo za umetnost, Mišelovka, Delavci na cesti, Kulturne dovolilnice, Socialna kultura, Verzolizike, Obvestila poezije in mnoge druge, tudi na Golem otoku.

To obdobje umetniškega ustvarjanja me je zatem vodilo na nekaj novega – na povezovanje poezije s kvantno fiziko. Želela sem se še bolj osrediniti na jezik, na funkcioniranje besed. Vendarle je zanimivo, da katerokoli religijo izberemo, tudi tiste na nasprotnih bregovih, bodisi krščanstvo, islam, hinduizem, vse se strinjajo, da so besede temeljna ustvarjalna sila. Meni je to fascinantno in dejstvo je, da javnost premalo ve, kako besede delujejo in kakšno moč imajo. So naša prva in najpomembnejša valuta.

Enkrat sem izračunala, da glede na povprečno dolžino ene misli povprečnega govorca na leto uporabimo skoraj milijardo besed. Zdaj pa mi naj nekdo reče, da je milijarda dogodkov letno zgolj zanemarljiva ali sploh ne vplivala na nas, četudi je vsak posamezen dogodek izjemno majhen in četudi vam nič ne povem o tem, kako lahko to znanstveno dokažem. Predstavljajva si družbo, ki bi to znanje, na katerega opozarjajo tudi nasprotni religijski bregovi, v celoti in povsod uporabljala. V tistem hipu bi kup institucij in delovnih mest postalo popolnoma neuporabnih.

Zato je poezija, v obliki, ki se ji trudim čim bolj približevati, v mojem življenju na vseh ključnih mestih, ko sem na odru, ko nastaja knjiga ali pa ko pripravljam enoletno finančno napoved. Če ne bi bila, bi pomenilo, da ne razumem najbolje, od kod je začel človek funkcionirati. In pesniški jezik, kot ga dojemam tudi z energetskega vidika, uporabljam povsod.

Vaša najljubša pesnica?

Nisem pa perfektno človeško bitje, da bi mi to uspevalo v takšni meri, kot bi si beseda oziroma poezija v najčistejši obliki zaslužila. Zato sem nadvse rada tiho. Tudi pri vprašanju najljubše pesnice. Najljubši, najboljši, največji – tovrstna absolutiziranja mi niso blizu. Potiskajo me k primerjanju in iskanju popolnega in me oddaljujejo od fluidnosti bivanja.

Primož Lavre

Nietzsche in Heidegger bi na to odgovorila bistveno bolje od mene, da nas to oddaljuje od svobode in avtentičnega bivanja, stran od »biti« in tako dalje. Sta mi zelo dobro razložila, da ni nič narobe, če se kaj takšnega v meni ne pretaka. Meni največji in najljubši ne zajemata bistva.

Čez nekaj dni praznujemo Prešernov praznik. Se dovolj poklonimo velikemu pesniku?

Prireditev in drugih dogodkov je vsako leto precej, vendar me bolj kot količina dogodkov zanima, kako se mu poklonimo in kakšna vprašanja pri tem odpiramo. Če se osredotočim na slednje, menim, da se mu ne poklonimo dovolj, poklonimo se zgolj Prešernovi idealizirani in monolitni podobi, preostalo smo pometli pod preprogo: njegovo osebno stisko, spopadanje z alkoholizmom, uporništvo napram tedanjemu sistemu, ljubezenske težave.

Poglobljeno odpiranje teh plasti iz njegovega življenja bi lahko prispevalo k razmisleku o njegovi večplastni vlogi, o vlogi umetnika nekoč in danes, kako so se umetniki včasih spopadali s tovrstnimi in sorodnimi težavami, kako se danes, kako jih rešujemo, če jih sploh. V praksi vse to ostaja zgolj na površini kakšnega prireditvenega govora. Pogrešam, da bi bil Prešernov praznik platforma ne samo za »kakšno«, ampak ogromno poglobljenih razprav, za dialog o ključnih in specifičnih ter prezrtih vprašanjih slovenske kulture, slovenskega umetnika, tudi financiranja. S pogojem, da bi bilo potem to aplicirano v reševanje v praksi.

Ali veste, koliko let že imamo recimo Delovno skupino za trajni dialog z nevladnimi organizacijami v kulturi, tudi sama sem bila v njej pred približno desetimi leti, ampak problemi pa kar ostajajo, kajne? Pri vsaki vladi poslušamo bahanje o številkah, namenjenih za kulturo, za to in ono kulturno ustanovo, za financiranje umetniških projektov in tako dalje.

Dejansko stanje na tem področju pa zelo dobro ponazarja stavek, ki sem ga slišala pred kakšnimi desetimi leti na statističnem simpoziju na Brdu, da lahko statistične podatke mučimo tako dolgo, da nam dajo tisto, kar želimo. Nekaj je prikazana površina na polju kulturnih sprememb, druga je praksa, a širša javnost o tem ne ve kaj dosti. Umetnike se prikazuje bodisi kot parazite v okviru nevladnega sektorja bodisi kot mnogoštevilne genije, ki bi naj živeli nad vsakdanjimi skrbmi.

Prekarizacija umetniškega poklica, neenakomeren dostop do virov financiranja in pomanjkanje transparentne sistemske podpore otežujejo trajnostno umetniško delovanje. Poleg tega takšna idealizacija pogosto privede do individualizacije uspeha ali neuspeha, pri čemer se spregleda vpliv strukturnih dejavnikov, kot so kulturna politika in institucionalna podpora. Oba stereotipa prispevata k marginalizaciji umetnosti in ustvarjalcev v javnem diskurzu.

Poleg tega se umetnosti povzroča znatna škoda z ideološkim deljenjem na leve in desne umetnike. To je realnost, o kateri se v javnosti ne govori. Osebno ne pripadam nobeni strani, kar pogosto pomeni, da imam bistveno manj priložnosti in podpore. Moje izkušnje in delovanja v različnih komisijah, tako vladnih, civilnih in stanovskih, so mi omogočile globlji vpogled v tovrstno delovanje umetniškega sveta. Brez razjasnitve teh temeljnih vprašanj umetniški prostor ne more doseči svojega potenciala in je ujet v neproduktivne antagonizme.

Primož Lavre

Ogromno izzivov imamo, že samo v luči demografije, nizke rodnosti in staranja prebivalstva. Vprašajte vse tiste pridne in talentirane mravljice, ki delajo praktično noč in dan na področju kulture, vedno znova razočarani nad sistemom dodeljevanja sredstev, brez skrbi, tudi na trgu so, povsod pobirajo drobtinice od danes na jutri. Mogoče pa res potrebujemo še kakšno dodatno ministrstvo – ministrstvo za resnične ukrepe. Pa zaposlimo tam namesto gore birokratov kar goro umetnikov, ker so zelo dobri operativci.

Mar ni morbidno, da častimo datum Prešernove smrti, ko bi pa bilo primerneje praznovati datum njegovega rojstva?

Zelo, skušam se sicer vživeti v refleksijo ob njegovem zaključku življenja, da je ob smrti čas za razmislek o njegovem življenjskem opusu in pomenu, ko njegova duhovna in ustvarjalna energija ostajata. Kljub vsemu mi je bliže duhovna simbolika rojstva, slava ustvarjalnemu potencialu, upanju, življenjski energiji, radosti. V simboliki rojstva vidim zaupanje v moč posameznika, obljubo prihodnosti, da se umetniki kot Prešeren ne rodijo kot velikani, ampak svoj potencial razvijejo skozi življenje. V tem primeru bi bil morebiti tudi bolj poudarek na družbi, ki mladim upom to omogoča, ko šele stopajo na svojo pot.

Iz vaših razlag izhaja, da so besede izjemno pomembne za naše bivanje na tem planetu. Kaj pa drugi čuti? Je vid lahko še pomembnejši od glasu, besed in sluha?

Menim, da vsak čut prispeva k celovitosti dojemanja izkušnje bivanja. In tudi besede nas ne povezujejo zgolj z drugimi ljudmi, ampak tudi z duhovnimi arhetipi, z nevidnim svetom idej, z njimi prenašamo misli, čustva, izkušnje in kar je najpomembnejše – imajo merljivo vibracijsko naravo. Kar pomeni, da sva s tem stopili že na področje kvantne fizike, kjer igrajo vibracije in frekvence ključno vlogo pri oblikovanju resničnosti.

Da je vid pomembnejši od sluha, zelo dobro razloži Steiner, saj je ključen za naše razumevanje prostora, razmerij v njem, svetlobe, barv. Vendar pa vid tega ne more prevesti na globljo raven brez pomoči drugih čutov. Kaj to pomeni? Da je omejen na fizično resničnost, medtem ko sta za nadaljnji korak k notranji resničnosti pomembna zvok in beseda. Za Steinerja so besede mostovi med vidnim in nevidnim, materialnim in transcedentnim. Pravi, da sta beseda in sluh bistveno močnejša pri doseganju notranjega sveta in njegove povezave z duhovnimi resnicami.

Se pa tukaj zgodba o vidu ne konča. Imela sem se priložnost nekaj časa učiti pri človeku, ki je sposoben videti obolelost človeških organov. Steiner namreč tudi pove, da lahko razvijemo tako imenovani duhovni vid, ki ni omejen na oči, ampak izhaja iz celotne zavesti, ko smo sposobni videti ne samo fizično, ampak tudi energetsko (eterično) telo, ki nam daje informacije o stanju zdravja, o čustvih. To bi lahko podprla še z drugimi imeni.

Dr. Korotkov je razvil tehnologijo, temelječo na Kirlianovi fotografiji. Po domače povedano: z njo brez problema fotografirate svojo avro in opazujete, kako se spreminja glede na vaše razpoloženje. Pa še številni drugi, kot je Barbara Brennan, ki je bila Nasova inženirka, ali pa bolj poznani »peči prerok« Edgar Cayce.

Pa vendar ljudje potrebujemo tudi tišino. Jaz ne morem pisati ali risati, če ni popolne tišine. In vi?

Tišina mi je izredno ljuba, zame je primarni dom, ne spomnim se, da bi bilo kdaj drugače. Že kot otrok sem neizmerno uživala, če sem bila lahko na »svojem« in raziskovala. Lahko sem ure in ure nepremično opazovala v tišini. Izmislila sem si igrico, ki sem jo poimenovala Povej mi, ko poslušam. Igrala sem se jo z vsem, z drevesi, žabo, črvom, kar je pač prišlo naproti. V srednji šoli se nisem mogla učiti ali ustvarjati, če ni bilo popolne tišine ali pa vsaj specifične glasbe. Šele kasneje sem ugotovila, da sem izbirala glasbo, ki je bila po frekvencah podporna za moje telo.

Danes je drugače. Tišino najdem tudi v hrupu, med množico ljudi, kjerkoli lahko ustvarjam, ko pač priletijo verzi, se odzovem. V osnovni šoli sem imela zato na postelji vedno pritrjen blokec s pisalom, da sem hitro zapisala, če se je to zgodilo med spanjem. Pri vsem tem je pa najbolj zanimivo, da popolne tišine sploh ni, tudi v vesolju ne. Težko je namreč doseči, da ne bi bilo v prostoru prav nobenega zvočnega valovanja. Brat mi je pripovedoval, kako nevzdržen je bil občutek, ko je bil za nekaj sekund v zvočno izolirani komori, slišiš celo premikanje lastnih mišic.

Katero knjigo ta hip berete?

Nobene. In še nekaj časa ne bom. Nisem si še opomogla od poletnega maratona, prebrala sem več kot 600 pesniških zbirk sodobne slovenske poezije. Iz nekaterih je grozno »škripalo«, da mi še zdaj postane slabo, ko se spomnim. Obožujem inovacijo in eksperiment, ko pa nekdo neselektivno bruha po papirju in je to celo stiskano, je to pač slaba besedna presnova in ne eksperiment.

Kaj to pomeni, da se kot doktorica družboslovnih znanosti smeri literarnih ved ukvarjate z raziskovanjem poezije v povezavi s kvantno fiziko? Slednja je fizikalna teorija, ki opisuje, kako se snovi obnašajo na majhnih razdaljah. Je v tem primeru poezija mišljena kot snov?

Da se kvantna fizika ukvarja z obnašanjem snovi na izredno majhnih razdaljah, v mikroskopskem svetu, drži, ni pa na to omejena. Njeni principi in ugotovitve imajo vpliv na razumevanje večjih pojavov, vključno z evolucijo vesolja. Frekvenca, ki jo raziskujem v poeziji in besedah, je ena od ključnih lastnosti v kvantni fiziki, njen obstoj pa pogojen z gibanjem in valovanjem.

Primož Lavre

Opažam pa, da se v pogovornem jeziku velikokrat zamenjuje pojma vibracija in frekvenca. Vibracija se nanaša na gibanje delcev ali objekta naprej in nazaj glede na začetno točko ravnotežja, frekvenca pa opisuje, kako hitro se to gibanje ponavlja v nekem enotnem časovnem intervalu. Višja frekvenca pomeni hitrejše ponavljanje, nižja počasnejše, med drugim me zanima, kako to vpliva na zdravje. Opažam, da velikokrat prihaja do napačnega razumevanja frekvenc, ker radi uporabljamo izraze, da ima nekdo bodisi pozitivno ali negativno energijo oziroma frekvenco, kar je mišljeno zgolj metaforično.

V fizikalnem smislu energija, vibracije in frekvence niso pozitivne ali negativne, naša pogovorna uporaba je torej opredeljena na podlagi razmerja do čustev ali vrednot. Niso pa frekvence edino, kar raziskujem v povezavi med kvantno fiziko in poezijo, zagotovo je pa še prezgodaj, da bi o tem govorila.

Če je poezija snov, potem imamo odgovor na vprašanja, ki kvantno fiziko že dolgo mučijo: je teleportacija možna? V primeru poezije, če se pozabavava, je, saj se z lahkoto z enega mesta prenese na drug kraj, verbalno, po elektronski pošti in drugih oblikah komuniciranja?

Teleportacija poezije zaradi njenega prenosa po mailu? V kolikor se šaliva in piševa znanstvenofantastični roman. Teleportacija je zame star trek fantastika, kvantna teleportacija pa realnost. Zakaj? Primer: imam škatlo z bonboni, vi ste v eni sobi in jaz v drugi. V primeru teleportacije bi moja škatla z bonboni preprosto izginila in se pojavila pri vas, pri čemer seveda ne bi šla skozi vmesen prostor preko satelita ali brezžičnega omrežja, ampak bi ga preskočila.

S kvantno teleportacijo pa spravim mojo škatlo z bonboni do vas tako, da najprej natančno izmerim mojo škatlo, natančno, kakšni so bonboni in te podatke pošljem k vam v drugo sobo, kjer imate takšno prazno škatlo, kot je moja. Na podlagi prejetih podatkov vi sestavite kopijo moje škatle in bombonov, a bistveno pri tem je, da posledično zato moja škatla razpade, ker je izgubila vse informacije. Te namreč ne morejo biti na dveh mestih hkrati.

To se danes že uporablja v raziskovalnih laboratorij, kjer razvijajo kvantno komunikacijo, ki bo omogočila kvantni internet. A bistvo ostaja uganka – še vedno ne vedo, zakaj ne more biti informacija na dveh mestih hkrati. Fenomen, da jaz na enem koncu sveta v hipu pomislim, kar vi v tistem trenutku razmišljate na drugem koncu sveta, bi še bilo najbliže fenomenu kvantne prepletenosti, pri čemer sta dva delca tako zelo povezana, da sprememba stanja enega v istem hipu vpliva na stanje drugega ne glede na njuno razdaljo. In ta še vedno nepojasnjeni fenomen buri kvantne fizike, saj očitno obstajajo povezave izven prostora in časa.

Če bi se lahko kam teleportirali, kam bi se?

Blizu mi je Steinerjeva miselnost, da prostor in čas nista zgolj fizikalni kategoriji, ampak tudi del človekove zavesti. Posledično mi je bliže koncept astralnega potovanja in jasnovidnosti, pri čemer človek potuje s svojo zavestjo in ne fizičnim telesom. Tudi sanje naj bi bile potovanje našega eteričnega telesa. V teh sferah sem bila že marsikam »teleportirana«, zato trenutno nimam kakšnih novih želja na tem področju.

No, prav, kam bi se izselili s fizičnim telesom, če bi se iz Slovenije morali ali hoteli? Kje je raj na Zemlji?

Enkrat sem nekje prebrala misel, da vedno živimo v nekakšni obliki skupnosti, ko pojemo zajtrk, preberemo novice, vse to je povezano z delom nekoga. Biti sam v raju, ko drugi niso, se mi zdi precej izključujoče. Raja ne povezujem s kakšno posebno fizično lokacijo, bolj s stanjem duha. Vedno se mi je zdel vezan na obstoj večje mreže človeškega prizadevanja in ne odtujenosti od skupnega življenja.

Prijetno okolje zagotovo prispeva k prijetnim notranjim občutkom, a okolje samo po sebi ni dovolj. To vidim bolj kot odgovornost za lastno srečo, kako moje življenje, moje drobne stvari vplivajo na širšo skupnost. Raj se mi zdi manj izbira kraja in bolj način izbire življenja. Velikokrat sem razočarana nad družbenim dogajanjem, tudi nad čisto majhnimi negativnimi stvarmi, ki jih doživiš v kakšni vrsti v trgovini in podobno, kjer še bolj pride do izraza naša nečloveškost.

Primož Lavre

Spomnim se, da sem trgovko na blagajni vprašala: »Kako ste?« Čisto se je zmedla, otrpnila in na koncu rekla: »Ne spomnim se, da bi me kdaj to kdo vprašal.« Mogoče so začetek raja takšne drobne stvari, rada jih počnem, uživam v njih, takrat se mi zdi, da ima moja želja za bolj prijazno družbo dejansko učinek.

Je možno, da živimo v matrici?

Hja, Einstein je menil, da je razlika med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo zgolj v trdovratni iluziji, kar bi lahko razumela kot namig, da obstaja matrica, ki presega večinsko, tudi meni nekoliko težje dojemljivo, linearno dojemanje časa. Tudi Teslov koncept, da vesolje ni prazen prostor, ampak je napolnjen z etrom, kjer je vse povezano prek energije in vibracij, lahko interpretiramo kot neko univerzalno mrežo, ki omogoča prenos energije in informacij.

Če pa govoriva o matrici kot konceptu simulacije, v katerem smo ujeti, bi pa rada slišala nekoga, ki mi lahko dokaže, da nismo. A bolj kot odgovor na to vprašanja, ali živimo ali ne živimo v matrici, se mi zdi pomembno vprašanje, ali smo morebiti ujetniki lastnega zaznavanja. Mislim, da je bistveno, da si v življenju zastavljamo dvome o ponujenih vprašanjih. Nemogoče je priti do pravih odgovorov, če nasedamo napačnim vprašanjem.

Japonski pregovor pravi, da če ponoči ne moremo spati, to pomeni, da smo v sanjah nekoga drugega budni.

Bila sem enkrat na Japonskem, presenečena nad toplino in tenkočutnostjo, ki se skriva pod njihovo navidezno hladnostjo. Pregovor doživljam bolj metaforično. Da smo med sabo povezani na globlje metafizične načine, kot pa jih zaznavamo bežno in neposredno.

Kaj ste minulo noč sanjali?

Včasih se mi zdi bolje ne govoriti o kakšnih vsebinah, tudi o sanjah, besede imajo moč, pravijo, da ko jih enkrat spustimo na plano, mi postanemo njihovi sužnji.

Kaj menite o delu ministrstva za kulturo sedaj, v mandatu Aste Vrečko, in prej, ko je bila na oblasti SDS? Je res kakšna razlika?

Očitno je v Sloveniji dovolj, da obvladaš medijsko krajino in v javnosti zgolj diskutiraš o učinkovitih spremembah, ne da bi jih dejansko implementiral. Takšno površinsko delovanje daje vtis proaktivnosti in pogosto služi ustvarjanju iluzije napredka, medtem ko ključne težave umetniškega in kulturnega sektorja ostajajo v praksi ne samo nerazrešene, ampak se celo poglabljajo. Ta pristop ne le zavira razvoj umetnosti in kulture, temveč spodkopava tudi zaupanje v iskrenost, sposobnost in verodostojnost vodilnih.