Te vrstice iz znamenite pesmi Štirih kovačev so na pogrebu odzvanjale v srcih množice, ki se je 27. avgusta zbrala na pokopališču v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Tam so ga na zadnjo pot pospremili v narodnih nošah, z nagovori, ki so poudarjali njegovo skromnost in toplino, ter zadnjim aplavzom – kot na koncertu, ki se nikoli ne konča.

Franc Šegovc se je rodil 16. maja 1937 na kmetiji na Briclnovem vrhu pri Dravogradu, v družini, kjer je glasba bila del vsakdana. Oče, trobentar in notalist, mu je že kot otroku vcepil ljubezen do not in ritma. Kot šestletnik je začel igrati ustno harmoniko, kasneje klavirsko, in čeprav bi kot edini sin moral prevzeti kmetijo, ga je glasba odpeljala drugam. V šali je rekel, da ima »pavr akademijo« – izobrazbo iz življenja na pavrni.

Pri petnajstih je že igral v ansamblu, leta 1954 pa je soustanovil ansambel Štirje kovači, ki so izšli iz Ansambla Maks. Ime so si izbrali po delu v slovenjgraški kovaški industriji Tovarne kos, kjer so štirje fantje – med njimi Franc – kovali ne le kovino, ampak tudi melodije, ki so postale sinonim za slovensko narodnozabavno glasbo.

Ansambel Štirje kovači je lani praznoval 70-letnico neprekinjenega delovanja – dosežek, ki jih je vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejši takšen ansambel na svetu. Pod Francovim vodstvom so izdali 47 plošč, kaset in CD-jev, nastopali po Evropi, trikrat v Ameriki in Kanadi, celo na Japonskem. Njihove pesmi, kot Kam le čas beži – leta 2000 okronana za vižo stoletja – ali Mala solzica, Tvoje solze me bolijo in Konje smo kovali, so opevale vsakdanje življenje, ljubezen, koroško naravo.

Franc je napisal več kot 800 skladb in 220 besedil, aranžiral za simfonične orkestre, izdal notne zvezke in pesmarice. Leta 1972 se je pridružila njegova žena Hermina kot pevka in skupaj sta postala srce ansambla, simbol predanosti in ljubezni.

Francov pomen za slovensko narodnozabavno glasbo je neizmeren. Bil je ambasador, ki je z mehko koroško dušo širil slovensko identiteto doma in med izseljenci. Njegove skladbe so zmagovale na festivalih – od Ptujskega do Graške gore –, leta 1999 je prejel naslov »kralja valčkov in polk«, leta 2014 postal častni občan Slovenj Gradca in leta 2017 koroška osebnost leta. Leta 2024 je predsednica države Nataša Pirc Musar ansamblu Štirje kovači podelila red za zasluge Republike Slovenije za prispevek k ohranjanju narodnozabavne glasbe in krepitvi narodne zavesti.

Franc ni bil le glasbenik; bil je dobrodelnež, ki je s koncerti pomagal družinam v stiski in bolnišnici v Slovenj Gradcu. Njegova zapuščina živi v Muzeju Štirih kovačev, v knjigah Naš pobej bo muzikant in Rjava zemlja ter v filmu Kam le čas beži, ki je premierno prišel na TV Veseljak Golica 31. avgusta.

Na pogrebu, kjer so se zbrali glasbeniki, prijatelji in pomembna imena, je bilo čutiti njegov vpliv. Žalna seja v rojstni hiši Huga Wolfa, odprta žalna knjiga, petje družine Breznik – vse je odražalo spoštovanje do tega izjemnega človeka. Franc Šegovc ni koval le glasbe; koval je tudi vezi med ljudmi. Njegov čas je minil, a melodije ostajajo, tiho opominjajoč nas, da je življenje kot valček – polno ritma, ki se nikoli zares ne ustavi.