človek duhovnost Dobra karma

Ko se zdi, da se življenja rušijo, se v resnici ...

fbf7bf9c1f2e307de371baa2df2af986 Svet24.si

Bogataša sta se izdajala za domorodca, da bi ...

jansa otroci urska insta Reporter.si

Kdo pri Janševih skrbi za otroka, ko Urška ...

avtomobil, krško, stopnišče Svet24.si

FOTO: Voznica zapeljala vzvratno in pristala na ...

3f82f867106de689e316b681d0587208 Necenzurirano

Počivalškov dobavitelj "golfov" ruši Janši ...

sanja grohar z družino Njena.si

Sanja Grohar v hudih bolečinah

ugodno-oddam-sina-adnan-avdić Njena.si

Ugodno oddam sina: Kaj se je zgodilo z Adnanom?!

Magazin

Feri Lainšček: Vsi so pričakovali, da bom zaradi nagrade poskakoval od veselja, jaz pa sem se od ganjenosti skoraj razjokal

Deli na:
Feri Lainšček: Vsi so pričakovali, da bom zaradi nagrade poskakoval od veselja, jaz pa sem se od ganjenosti skoraj razjokal

Feri Lainšček - Foto: Primož Lavre

Besedni umetnik Feri Lainšček, ki je letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, je v pogovoru za STA spregovoril o svojem ustvarjanju in literarnih junakih. Te doživlja kot duhovna bitja, ki jih literati oživijo, potem pa živijo po svoje. V življenju ima rad harmonijo, pri pisanju pa ga vznemirjajo dvomi in zagate pri odločanju.

Feri Lainšček (1959) je pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist. Podpisal se je pod več kot 100 knjižnih del, med katerimi je skoraj 30 romanov. Njegova dela so prevedena v več tujih jezikov, nekatera so doživela filmske priredbe, kot avtor besedil sodeluje s slovenskimi glasbeniki. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada za roman Ki jo je megla prinesla, kresnika za romana Namesto koga roža cveti in Muriša, večernico za Mislice ter desetnico za Pesmi o Mišku in Belamiški.

Lani ste objavili prvo knjigo trilogije o vašem življenju Kurji pastir. V njej pišete o svojem prihodu na svet in prvih mesecih. Kljub veliki revščini in neugodnim okoliščinam je mogoče razbrati veliko ljubezen staršev. O mami zapišete: "Vse, kar mu je lahko res obljubila, je bilo, da se bo tolkla zanj in ga ne bo nikoli pustila na cedilu. Želela pa mu je lahko marsikaj, saj se je smelo med želje dodajati tudi iz sanj. Oče pa si je rekel: "Poskrbel bom za tega otroka, pobrigal se bom, da ne bo nikoli hodil po kolenih". Je to ta brezpogojna ljubezen, o kateri pogosto pišete?

Od nekdaj se mi je zdelo, da je mami in očetu uspelo zgraditi nekakšen nevidni most, po katerem sem šel tam lahko čez in nekako prilezel v običajno življenje. Ob pisanju tega romana sem končno spoznal, da je bil ta most pravzaprav zgrajen iz ljubezni. Tistim, ki knjige niso prebrali, se bo mogoče to zdelo patetično, vendar je bilo res tako in je zame pomembno. To rad delim tudi s svojimi bralci, saj gre za neko drugačno otroštvo, v katerem sem se že zgodaj naučil kljubovati brezupu. Kasneje v življenju mi je to včasih pomagalo.

Je tudi vaš prvi roman Peronarji avtobiografski?

Povsem razumljivo je, da ste ob tem pomislili na moj prvi roman, v katerem sem opisal svoje ljubljansko obdobje. Seveda sem prišel v Ljubljano, kakor takrat verjetno še mnogi, brez vsega in sem moral začeti iz nič. Nisem imel znancev, sorodnikov, botrov, še največ so mi v resnici pomagali starejši pisatelji, ki sem jih počasi spoznaval in se z njimi družil. Z današnjega ozira je bil res zelo drugačen čas, ki bi ga bilo morda dobro kdaj bolj osvetliti. Obstajale so literarne avtoritete, ki se jim ni dalo približati drugače kot le z dobro literaturo. Vendar obstajala je tudi stanovska solidarnost. Pomoč mladim avtorjem je bila pogosta in kdaj tudi povsem konkretna.

Zelo globoko doživljate svoje literarne junake. Menda ste ob pisanju romana Muriša zaslutili, da bo morala glavna junakinja na koncu umreti. Po koncu pisanja vas je tako čakal proces žalovanja.

Naj ne zveni preveč mistično, a verjamem, da so literarni junaki v resnici duhovna bitja. Pisatelji jih ustvarimo in potem živijo svoja življenja, mnogi ne več le v knjigah. Tako kot Martin Krpan, recimo, ki ni v resnici nikoli živel, temveč si ga je Levstik izmislil, zdaj pa je še kar tu in ga vsi poznamo. Sam svoje literarne like običajno spoznam, še preden se sploh lotim pisanja. Ustvarjalni proces je tako zame nekakšno skupno potovanje z junaki. Še najbolj natančno to verjetno opišem, če rečem, da gre pravzaprav za dialog, ob katerem imajo literarni junaki svobodno voljo in zato običajno do konca ne vem, kako se bo vse skupaj končalo.

Muriša, ta mlada ženska, po kateri sem na koncu poimenoval roman, pa je bila sploh nekaj posebnega. Prav gotovo ena tistih, v katero bi se lahko usodno zaljubil, tudi če bi jo kdaj v resnici srečal. Že kmalu je postala moj najljubši literarni lik in nikakor nisem želel, da bi na koncu romana umrla. Zelo sem si prizadeval, da bi jo nekako rešil, pa je vsemu navkljub sledila svojemu prepričanju. Ali morda idealu. Odvisno pač, kako bralec to razume. In spomnim se, za ta roman sem potem dobil kresnika. Podelitev je bila na Rožniku že več kot leto po tistem, ko sem roman končal, pa me je ob razglasitvi kljub temu spreletela ena sama misel. Muriša vendarle ni umrla zaman. Vsi so upravičeno pričakovali, da bom zaradi nagrade tam poskakoval od veselja, jaz pa sem se od ganjenosti skoraj razjokal.

Tokrat, ob prejemu nagrade za življenjsko delo, bo verjetno le drugače...

Prešernove nagrade sem se seveda zelo razveselil in jo sprejemam s spoštovanjem. Dobil jo bom za ustvarjanje, ki sem se mu že v mladosti predal z dušo in telesom. Postalo je moj način življenja in je na nek način vplivalo na vse, kar sem kdaj počel. Marsikaj sem moral spotoma postaviti na kocko. Bili so časi, ko nisem imel druge opore, razen norega upanja.

Vaši literarni liki so pogosto ljudje z družbenega dna in se velikokrat nahajajo v določenem eksistenčno mejnem položaju.

Prijatelja spoznaš v nesreči, pravi ljudska modrost. Šele ko gre zares, človek običajno pokaže svoj pravi obraz, tudi radi rečemo. Le v mejnih položajih naše odločitve lahko povsem razgalijo našo naravo. Tako pa je seveda tudi z literarnimi junaki. Rad imam sicer ravnovesje in harmonijo, vesel sem, ko je vse okoli mene lepo in prav, a kot pisatelju mi je tak položaj povsem nezanimiv. Drama se začne z dialogom, greh s skušnjavo, literatura pa prej ko slej z dvomom in zagato pred odločitvijo. Vsaj jaz to pač tako doživljam, v tem moji junaki najdejo gibalo.

Pravite, da verjamete v pesniško resnico v tem svetu. Vaša zadnja pesniška zbirka Ljubi me, kot sonce sije prinaša ljubezenske pesmi. Nedavno ste v enem izmed intervjujev dejali, da živimo v ciničnem času, da se na besedo ljubezen večina odziva z ironijo in sarkazmom ter da je iskreno govorjenje o ljubezni in ustvarjanje ljubezenske poezije pravzaprav angažirano dejanje.

Prepričan sem, da je na večni tehtnici dobrega in zla ravno ljubezen tista metafizična utež, ki pomaga na strani dobrega. Niso je vse svetovne religije kar tako postavile v središče svojega učenja. Razumljivo je tudi, zakaj si vse manifestacije zla, ki smo jim zmeraj znova priča, tako zelo prizadevajo za odsotnost ljubezni. O tem nas navsezadnje pouči tudi pesniška resnica o tem svetu, o kateri sprašujete. Saj je to, vsaj po mojem mnenju, edina resnica, ki se je ne da prirejati in z njo manipulirati. Resnica, ki potuje skozi čase z izročilom, miti, legendami, pravljicami, klasično in še živo literaturo, pa sploh z vsem, kar lahko pomaga pri potovanju zgodb.



V obrazložitvi Prešernove nagrade je Irena Avsenik Nabergoj zapisala, da ste s svojim narečnim leposlovjem prispevali k utrjevanju duhovnih mostov med matično domovino in porabsko zamejsko skupnostjo. Menda ste do osnovne šole govorili in poslušali le narečje?

Umiranje materinega jezika v Slovenskem Porabju tu čez mejo je že nekaj časa moja bolečina. Če ne bi tega izrekel tako naravnost, bi se zlagal. Za tako doživljanje je gotovo krivo tudi to, da sem kar dolgo ohranjal upanje in živel v iluziji. Bil sem namreč prepričan, da bo po demokratičnih spremembah slovenstvo tam spet polno zadihalo in se znova razživelo, a se to žal ni zgodilo. Čeravno je manjšina v resnici dobila vso svobodo in se je lahko lokalno po svoje organizirala, se je začelo dogajati nekaj povsem drugega, kot sem pričakoval.

Ljudi, ki tam še govorijo v narečju, ki je zelo blizu jeziku mojega otroštva, je iz leta v leto manj. Porabščina je iz ulic v Monoštru preprosto izginila. Otroci v tamkajšnjih slovenskih vrtcih in osnovnih šolah me komaj še kaj razumejo. Ob madžarščini njihov drugi jezik vse bolj postajata nemščina, ki ponuja kruh, in angleščina, ki kajpada obeta cel svet. Seveda so tam tudi še ljudje, ki si prizadevajo za ohranitev slovenske manjšine. Ti mi tak brutalen opis dejanskega stanja lahko tudi zamerijo. Razumem jih in se opravičujem. Zelo srečen bom namreč, če bo čas vendarle pokazal, da se zdaj motim.

Večkrat omenjate melanholijo, ki naj bi bila značilna za ljudi z ravninskega predela sveta.

Genius loci je v nekaterih mojih delih zelo prepoznaven, ravninska razpoloženja me navdihujejo in rad imam ustvarjalce iz Panonije, pri katerih se da to začutiti. Mislim, da ljudje z ravnice res obstajamo. Pa čeravno se le v odtenkih razlikujemo od ljudi z drugačnimi geografskimi vplivi. Le redki pravzaprav opazijo kak tak naš pogled na svet iz perspektive mravlje. Molovska glasbena razpoloženja in lirična pesniška občutenja, ki jih običajno opišem z izrazom "stepska melanholija", pa so verjetno že bolj razvidna.

Radi sodelujete z glasbeniki, v zadnji letih odmeva zlasti projekt s kantavtorico Ditko. Čemu pripisujete navdušenje občinstva?

Priznati moram, da se nama je z Ditko vse to preprosto zgodilo in se nisva nikoli spraševala, čemu se lahko zahvaliva. Zmeraj sva se le malce čudila in kdaj potrkala ob les, da ne bi kaj v zvezi s tem pokvarila. Ne vem tudi, kdaj sva zakotalila kepo, ki se je potem samo še večala. Ditka sicer meni, da je bilo to že takrat, ko je Gorazd Čepin zanjo uglasbil mojo pesem Ne bodi kot drugi. Meni se bolj zdi, da je bil odločilen trenutek, ko ni več ona prihajala na moje literarne večere, da bi kaj zapela, temveč sem začel jaz prihajati na njene koncerte, da bi povedal kakšno pesem. A kakor koli že, bolj pomembno je, da sva se nekako res spontano uglasila, se ustvarjalno zbližala in si obenem pustila vso svobodo. Verjamem, da vse to poslušalci čutijo.

Po šestih vaših delih so nastali filmi. Kako vam je kot avtorju gledati film, v katerem igralci upodabljajo vaše literarne junake?

Seveda sem potreboval neko učno obdobje, ki je za zapriseženega pisatelja verjetno nujno in običajno. No, k sreči sem že dovolj zgodaj spoznal, da se literarni in filmski jezik zelo razlikujeta. Pa da režiserji ne prihajajo k meni zato, ker bi želeli le prevajati moje delo, temveč želijo na podlagi mojih zgodb ustvariti nekaj svojega. Od tu naprej potem nisem imel več težav, temveč sem med ustvarjanjem filmov res užival.

Imel pa sem tudi srečo, da so mnogi moji liki na filmu sijajno igralsko upodobljeni. Spomnite se samo mehanika Gajaša in njegove druščine iz Petelinjega zajtrka, pa Bumbaša iz filma Halgato, ki ga je nepozabno upodobil naturščik Jožef Kramberger. Rad imam tudi Jona Urskega iz filma Mokuš, ki ga žal mnogi niso mogli videti, ker se je film nekje zataknil. Pa še bi lahko našteval, saj je že samo v filmu Šanghaj cela galerija prepričljivih likov, ob katerih res uživam.

Svoje pesmi objavljate na družbenih omrežjih, tudi sicer nimate predsodkov do nagovarjanja ljudi v virtualnem svetu. Pa vendar se zdi, da smo ga zaradi trenutne epidemije že rahlo naveličani. Bomo po vašem mnenju v prihodnosti bolj znali ceniti pristen stik v živo?

Res je, ne sodim med tiste, ki bi se v nastalih razmerah morali preseliti na družbena omrežja, saj sem tam že ves čas bil. Novi mediji in drugačni nosilci sporočil so me vseskozi zanimali. Marsikaj sem med prvimi poskusil in kdaj tudi konceptualno uporabil, zato moram reči, da tega ne jemljem le kot izhod v sili. Tudi sicer nekako ne diham s splošnim mnenjem, da nas virtualne možnosti že same po sebi odmikajo in odtujujejo, saj ob njih ali morda zaradi njih živega stika nisem nikoli izgubil. Trenutne razmere pa so neizprosne in zares preprečujejo dotikanje in bližino, kar je veliko hujše. Verjamem, da bomo poslej bolj cenili pristen stik. Predvsem pa upam, da bomo iz tega skupinskega krča prišli dovolj nepoškodovani in se bomo lahko hitro vrnili v običajno življenje.

Na svoji spletni strani imate zapisano, da ustvarjanje za vas ni poklic, temveč način življenja ter da vas najbolj vznemirjajo trenutki, ko nastaja nekaj novega. Kaj poleg trilogije trenutno še nastaja?

Za gledališče na Ptuju in igralca Vlada Novaka sem ravno napisal monodramo z delovnim naslovom Gajaš brez maske. Mislim, da jo bomo na odru lahko videli takoj, ko bodo razmere to dopuščale.

Loading...