Pred dnevi je ustavno sodišče odločalo v zvezi z delovanjem parlamentarne komisije, ki ugotavlja zlorabe pravosodnih organov v primeru postopkov zoper nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja, zdaj državnega svetnika. Ustavni sodniki so zadržali izvajanje tistih preiskovalnih dejanj parlamentarne komisije, ki se nanašajo na sodnike.
Tako člani komisije pod vodstvom poslanca SDS Žana Mahniča ne bodo mogli zaslišati posameznih sodnikov, vpletenih v postopke zoper Kanglerja. Predvsem gre za razvpitega sodnika Janeza Žirovnika z mariborskega okrožnega sodišča, ki kot nekdanji pripadnik politične policije (udbe) v normalnih demokracijah nikoli ne bi niti mogel postati sodnik. Ravno pri Žirovniku med drugimi obstaja sum, da je zlorabil svojo sodniško funkcijo za obračun s Kanglerjem.
Toda ustavni sodniki (razen Klemena Jakliča) so na pobudo sodnega sveta odločili, da se poslanci ne smejo dotikati sodstva, češ da bi preiskovalna komisija lahko posegla v neodvisnost sodstva. Odločitev je sicer začasna, dokler ustavno sodišče ne presodi, ali sta zakon in poslovnik o parlamentarni preiskavi skladna z ustavo, toda skoraj gotovo je, da bo ostalo tudi po končni odločitvi sodstvo za poslance nedotakljivo. Komisija očitno tudi ne bo imela dostopa do dokumentacije okrajnega in okrožnega sodišča v Mariboru ter od vrhovnega sodišča.
Ustavni sodnik Jaklič je napisal daljše odklonilno ločeno mnenje, v katerem je pojasnil, zakaj po njegovem takšna odločitev ustavnega sodišča nikakor ni utemeljena. Pravi, da je namreč parlamentarna komisija v zadevi Kangler na podlagi akta o parlamentarni preiskavi zastavljena tako, da preiskuje izkazane sume protipravnih zlorab v pravosodju. Na primer išče dokaze o pritiskih na sodnike od zunaj (od politikov in ostalih) ter dokaze, ali je nek sodnik sodil po navodilih od zunaj.
Jaklič poudarja, da komisija ni zastavljena na način, da bi klicala sodnike na odgovornost za njihovo mnenje: da bi se »zagovarjali« za svoje sodne odločitve. »Preiskovati sum protipravnih zlorab je povsem nekaj drugega, kot ugotavljati, ali je nek sodnik odločil prav ali ne«, poudarja Jaklič. To zadnje je nedopustno, medtem ko je prvo ne le dopustno, pač pa nujno preiskovati.
Sprašuje se, zakaj v okviru preiskovalnih pristojnosti komisije DZ, preiskava, ki nima niti zob kazenske niti disciplinske niti civilne preiskave, pač pa je še najbolj podobna novinarskemu ali civilno družbenemu »prediskanju« morebitnih dokazov, ne bi smela potekati. »Trditi, da zlorab v pravosodju ne bi smeli preiskovati v smislu iskanja morebitnih dokazov o teh zlorabah, je absurdno in očitno neresnično.«
To bi pomenilo, da moramo najprej zadržati in potem ukiniti svobodno in neodvisno novinarstvo ter prepovedati delovanje civilno družbenih organizacij, ki odkrivajo zlorabe oblasti, vključno s pravosodno. Z zadržanjem ali prepovedjo preiskovanja zlorab bi uničili enega od predpogojev za delovanje svobodne demokratične družbe, opozarja Jaklič.
Posebej je takšno preiskovanje potrebno v okoliščinah tranzicijske demokracije, kjer se pojavlja tudi trditev, da institucije formalnega disciplinskega, kazenskega in civilnega pregona svoje ustavne vloge ne opravijo. Da bi šlo pri delovanju komisije DZ za nedopustno poseganje v sodno vejo oblasti, Jaklič zavrača.
Bistvo delovanja ločenih vej oblasti je namreč v medsebojnem nadzoru zoper zlorabe. To je eden prvih aksiomov, ki ga sliši študent ustavnega prava na univerzi katere od držav demokratične tradicije Zahoda. Jasno pa je, da rezultat preiskave v DZ ne more biti ugotovitev kazenske, civilne ali disciplinske odgovornosti, to tako ali tako ni njen namen. Lahko pa imajo zbrani dokazi pomen za morebitne formalne postopke pred pristojnimi organi.
Jaklič je še dodal, da je vsak sodnik upravičen in dolžan odkloniti pričanje glede vprašanj, ki niso povezana z morebitno zlorabo funkcije, pač pa se tičejo njegovega mnenja pri sojenju. V skladu s tem komisija v neodvisnost sodstva sploh ne more poseči.
Razočarano je zaključil, da drugi ustavni sodniki z njim sploh niso bili pripravljeni soočiti argumentov. Še več. Odločili so celo, da bodo sklep javno objavili takoj (že pred dvema tednoma), torej še pred pisanjem ločenih mnenj. To pa izniči bistvo ločenih mnenj- da namreč lahko prepričajo koga od sodnikov. Po javni objavi sklepa to ni več mogoče.
