Srčna opravljivka iz serije Skrito v raju nam v vlogi Edith Piaf izvabi solzo žalosti
Le kdo ne pozna in še ni slišal za najodmevnejšega francoskega »slavčka« šansonov vseh časov? Edith Piaf. Njen glas, ki izžareva neštete pretrese njene tragične (zasebne) življenjske usode, nas vedno znova presune. Sploh če si ogledamo monodramo Piaf, Edith Piaf v odlični in presunljivi interpretaciji Vesne Pernarčič.
Vesno Pernarčič najbolj trenutno poznamo kot ostro, neizprosno, srčno opravljivko Meri Kovač v popularni seriji Skrito v raju. Kot Meri nas nasmeji, a v vlogi Edith Piaf nam izvabi solzo žalosti. Njena interpretacija Edith je krhka, vdana v usodo, preprosta, nemočna, polna življenja in pričakovanj, razočaranj in ljubezni. Pernarčičeva nam v tej vlogi ponuja paleto čustev, različnih stanj – od dvomov, hrepenenja in nebeške sreče do globoke jeze in trpljenja. Zapišemo lahko, da je Pernarčičeva to vlogo vzela skrajno resno, jo docela naštudirala, ponotranjila in naodru utelesila tisto krhko Edith Piaf, ki je izrisana in interpretirana po raznih biografijah, časopisnih zapisih, svojih pismih in osebnih izpovedih v različnih avdio-video arhivih.
Obrtniškega dela so se vsi ustvarjalci te predstave lotili skrajno zavzeto in resno, kar je predstavo postavilo za eno naših najboljših z začetka enaindvajsetega stoletja. To potrjujejo številne nagrade. Avtor besedila in producent je njen oče Jože Pernarčič, brat Matej Pernarčič je oblikovalec zvoka, lep in tankočuten je občutek Igorja Remete pri oblikovanju luči, ki nas dodatno postavi v intimo Edith Piaf, ter še bolj poveže z igralkino interpretacijo besedila, njenega čustvovanja in dramaturškega stopnjevanja pripovedi.
Dramaturg Andrej Jaklič je izčistil bistvo besedila in zgodbe ter pomagal graditi napetost, ki jo igralka ves čas izžareva na odru. Režiserka Tijana Zijanić se je dela lotila po klasičnem pripovednem slogu, odmerjeno minimalistično, zgolj z nujno potrebnimi gibi in premiki na odru. Kar deluje dobro domišljeno in primerno. Prav tako so rekviziti minimalistični, simbolni in s tem tudi povedni (papir, pisma, sklede z vodo ipd). Vse to je tudi lažje za gostovanja. Kostumska zamisel Jasne Vastl so silno preproste, enostavne linije, črne obleke, francoski čevlji iz obdobja njenega življenja. Kostumografinja Jasna Vastl je podpisana tudi kot scenografka. Od scene smo lahko videli mikrofon, prej omenjene rekvizite ter stol na praznem odru.
Predstava pa ima še en atribut: glasbeno vodenje je prevzel Žare Prinčič, ki velja za natančnega, neizprosnega velikega profesionalca. Njegovi gledališki izdelki so vedno odraz profesionalnosti, natančnosti in izjemnega angažmaja nastopajočih glasbenikov. To predstavonadgrajuje glasbena spremljava pianista Jožija Šaleja, ki se je v slovenskem gledališkem prostoru že mnogokrat izkazal s svojim tankočutno klavirsko spremljavo, domišljenimi motivi spremljanja odrskega dogajanja, izrazno čutnostjo in diskretnostjo. V tej predstavi se Šalej ponovno izkaže, dramaturško glasbeno plat predstave ovije v melodije šansonov Edith Piaf, pariško družbo, lucidno napoveduje odrsko pripoved, jo spremlja, glasbeno podpre igralko pri njeni interpretaciji Edith ter jo tako lepo spremlja ob petju.
Predstava je nastala v produkciji samega avtorja, KD Gledališče EU enigma ustvarjanja in po več kot dvajsetih letih še vedno zelo živa in aktualna. Želimo si, da bi Ljubljana dobila prostor za kabaretne predstave, kot je bila nekoč Kavarna Union, kjer je bila decembra 2003 krstna izvedba te monodrame. Kabaret je pri nas deficitarna zvrst in potrebuje podporo. Kakorkoli, pridodamo lahko le še, da je Vesna Pernarčič v več kot dvajsetih letih to vlogo izpilila, postaja vse boljša v njej, predvsem pa tudi glasovno. Ogled predstave toplo priporočamo.