Kot je pred začetkom torkove projekcije povedal Boris Petkovič, si je pred snemanjem filma zastavil vprašanje, zakaj je šport včasih več kot to, zakaj 10.000 ljudi v en glas tuli 'kdor ne skače, ni Slovenc' in kako šport nagovori zavedno in nezavedno.

Pripovedni okvir filma je sam Petkovič, rojen leta 1971 v Zenici očetu iz BiH in mami Slovenki. Kot deček je tekmoval v smučanju, športu, ki je veljal za slovenskega. "Odraščal sem med Bosno in Slovenijo - med identitetami, jeziki in zastavami. Šport je bil moj prvi potni list. Na smučiščih sem se naučil, kaj pomeni biti 'Slovenec', na nogometnih igriščih pa sem spoznal vse, kar v ta okvir ne spada.

"Kdor ne skače je moj poskus razumeti, kako narod gradi samega sebe skozi šport, kako so smučanje in smučarski skoki postali simbol discipline in čistosti, medtem ko je bil nogomet odrinjen kot preveč balkanski, preveč čustven. Te izbire razkrivajo ravno toliko o našem strahu kot o našem ponosu," je o filmu zapisal režiser.

Kdor ne skače se začne z narodno zavednimi Sokoli leta 1863, ki so bili protiutež nemškim. Tu je bil boj za prve vzpone na gore, močna nota emancipacije. Kasneje, v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja pa še v kolektivnem spominu nemara najbolj očitna - Slovenci kot smučarski narod, ki se razlikuje od drugih Jugoslovanov.

Številni sogovorniki v filmu, med drugim športni funkcionar Jelko Gros, novinarja Borut Mehle in Boštjan Videmšek, sociolog Gregor Tomc, pisatelj Goran Vojnović in kulturolog Peter Stanković, so opozorili, da je takrat vladala ideja o alpskem športu kot čistem, nogometaši pa so bili drugi jugoslovanski "idioti, ki se podijo za žogo". Formalno usmeritev, ki je bila po mnenju mnogih ena najbolj kvarnih za nogomet, so leta 1976 podali še Portoroški sklepi in kasnejša razpustitev številnih klubov.

Medtem je bilo smučanje v razmahu, sledila so zlata leta Bojana Križaja, Mateje Svet in Roka Petroviča, ki so utrdila prepričanje, da smo Slovenci narod smučarjev. Nato je nastopil prelom tisočletja, ko se je slovenska nogometna reprezentanca pod vodstvom Srečka Katanca, ki pa je bil tisti pravi garaški Slovenec, uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo.

Narod je ponorel, polovica ekipe je bila sicer druga generacija priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, a mehki ć iznenada ni več motil nikogar, vsi so bili naši fantje. Slovenijo je zajela nogometna evforija s kasnejšim dramatičnim sporom med selektorjem in Zlatkom Zahovićem na samem prvenstvu leta 2002. Strasti je v javnem pismu miril tedanji predsednik Milan Kučan, izvajale so se resne ankete, kdo ima v sporu prav. Garaški Slovenec ali virtuozni Balkanec?

V drugi polovici filma Kdor ne skače Petkovič nadaljuje z razmislekom o smučarskih skokih, kjer smo bili od samega začetka med najboljšimi, kar lahko pojasni veliko čustveno privrženost temu ne prav množičnemu športu, pa zlatih letih Tine Maze, ustavi se tudi v letu 2017, ko je Slovenija postala evropski košarkarski prvak. To je bil velik prelom, od tedaj nič več ni bilo enako, nismo bili več luzerji, v filmu meni Videmšek.

Režiser se ustavi še pri kolesarstvu in mitu, ki se je zgradil okoli Primoža Rogliča, toliko bolj, ko je v igro vstopil najboljši kolesar na svetu Tadej Pogačar. Da ne navijaš nujno za Slovenca, če ni en dober, takoj torej za drugega, je po Videmškovem mnenju znak zrelosti, nacionalni element je lahko končno tudi v ozadju.

Še vedno pa ni v ozadju izrazit seksizem, ki spremlja šport. Športnice se še vedno žali in pošilja za štedilnik, v filmu pove Petkovič. Po projekciji je na vprašanje iz občinstva, zakaj v filmu torej ni žensk, ki bi razmišljale na podano temo, odgovoril, da je povabil dve, a sta sodelovanje odklonili, ni pa želel iskati nadomestnih sogovornic. A film je, kot meni, lahko tudi dokument časa, takratnega in zdajšnjega, pa naj gre za nacionalni ali patriarhalni diskurz.

Kdor ne skače prihaja v kinematografe po Sloveniji že te dni. V ljubljanskem Kinodvoru bo na ogled od 19. marca.