Nenapisano pravilo uspeha gledališke predstave je preprosto: režiser Janusz Kica ter žlahtna velikana naših gledaliških desk: igralca Aleš Valič in Alojz Svete v glavnih vlogah. Ta kombinacija je povrnila esenco našega največjega osrednjega gledališča SNG Drama Ljubljana, a žal izven Drame. Lahko zapišemo: Drama v Trstu.

Da sta to žlahtnost upravičila in pobožala usipajoče duše, željne žlahtnosti vrhunske igre velikih igralcev na naših odrskih deskah, gre zahvala njima. Žal ju preredko vidimo na odru SNG Drama Ljubljana.

Aleš Valič je vlogo Don Marzia oblikoval pritajeno, resno in komično. Nič preveč vsiljivega ni v tej vlogi, polni karakternih nians in emocij. Valič svoj pretanjeni in preračunljivi lik oblikuje na podlagi komike absurda, z vso resnostjo igre in karakternih značilnosti, ki jih vedno znova naravno vpelje in mojstrsko ponudi občinstvu.

Inteligenca, ki veje iz njegove igre, prevzame občinstvo, sploh ko se v tej kombinaciji znajde vsestranski Alojz Svete. Svoj lik Ridolfa, lastnika kavarne, oblikuje kot izjemno poštenega, pokončnega in koruptivno neomajnega človeka. Svete je mojster igre in giba, izjemen komik. Vedno znova ga radi gledamo in se mu (na)smejimo.

S svojo igro je nase opozoril tudi Romeo Grebenšek kot objestni in preračunljivi Flaminio (grof Leandro), ki ga sicer poznamo kot tožilca iz serije Nemirna kri. Zanimiv, preprost in zabaven lik natakarja Trappola oblikuje vse bolj uveljavljajoči se mladi igralec Francesco Borchi.

Lara Jankovič kot plesalka deluje nekoliko bledo ter neoprijemljivo in brez prave odrske prezence, čeprav vemo, da jo zmore. S svojimi kreacijami so predstavi pridali dodaten zagon še Primož Forte, Tina Gunzek, Nikla Petruška Panizon, Franko Korošec in Nejc Kravos, ki so svoje delo opravili korektno.

Aktualizacija tem je v tej Goldonijevi komediji še kako prisotna. Kako na hiter način, tudi s špekulacijami, priti do bogastva in ugodnosti. Tukaj je režiser Kica jasno očistil dramaturško linijo ter jo z občutkom in domišljeno odrsko gradacijo peljal skozi predstavo. Mizanscensko ter prostorsko je Kica kot režiser neprekosljiv umetnik. Tudi tokrat.

Igralce postavlja na oder z velikim občutkom za prostor, kar je v Slovenskem stalnem gledališču Trst kar zahteven projekt, ki ga obvladajo le najboljši režiserji. Dinamično poigravanje s prihodi in odhodi igralcev ter njihovimi premiki na odru daje predstavi dodaten razgiban pečat.

Karin Fritz kot scenografka in kostumografka je dobro opravila svoje delo. Scena je bila brezčasna, veliko vrat, ki pozicionirajo globino zamisli v prostoru in dogajanju. Lažje sledimo zgodbi in nameram igralcev. Predstavljamo si, da je za igralce tudi užitek igrati v tej komediji, kjer je poleg režije ter mizanscene, ki igralcem pomaga in jih opogumlja, tudi jasna in opolnomočena scenografija.

Morda bi kdo pomislil, da motijo preveč se primikajoči elementi scene (mize), a v končnem delujejo dobro in povedno. Pohvala Fritzevi velja tudi za izjemno lepe kostume, ki so predstavi dajali dodaten šarm in lepoto. Izjemno bogati in povedni so za vsak lik posebej.

Tako lik Don Marzia v lepih ter razkošnih barvah, pa kostum plesalke Lisaure, ki prav tako pritegne pozornost gledalcev, ali pa na primer kostum Vittorije, ki je krojen z enostavnimi, ozkimi linijami, ki označujejo premožnejši družbeni sloj. Kostumi ob lepo oblikovani razsvetljavi (lučni oblikovalec Aleksandar Čavlek) pridejo še dodatno do izraza.

Čeprav ta Goldonijeva komedija spada med intelektualno zahtevnejše in ne velja za avtorjevo večjo uspešnico, ogled predstave ponuja zabavo in gledalca pusti v razmisleku o pomenu bogastva in duševnega miru. Poštenost, iskrenost in ljubezen na koncu vendarle zmagajo. Ogled predstave priporočamo.

Vodstvo Slovenskega stalnega gledišča v Trstu prevzema vodja kabineta ministrice za (ne)kulturo Aste Vrečko, za katero smo že bili zapisali, da njene odločitve rezultirajo v vrsto zgrešenih potez, kar ima resne posledice v slovenski institucionalni kulturi.

Njen naslednik na ministrskem stolčku bo imel mnogo dela, da bo popravil njeno štiriletno kadrovsko in druge vrste politiko. Iskanje zatočišč za kadre stranke Levica v kulturni srenji, sploh za člane njenega kabineta, postaja kar (grozljiva) udarniška uradniška akcija.

Nini Ukmar želimo v Trstu trezno in resno delo, ki naj ima tendenco po ohranjanju visoke slovenske kulture, kot je tam že navada, da ji uspe odkupiti stavbo gledališča, ter želimo si, da to gledališče nikakor ne postane »razvrat« slovenske kulture, kot jo razume stranka Levica na nivoju FotoPuba in »nedoumljenih konceptualnih preformansov« netalentiranih nevladnikov, ki že tako počez in brez sramu uničujejo žlahtnost slovenskega gledališča.

Lahko se zgleduje po Danijelu Malalanu, ki je to gledališče vzorno in uspešno vodil. Hvala, Danijel Malalan.