Ton njene violine je žameten, topel, natančen, bridek in liričen. Redka kombinacija. Zato je tudi razumljivo, da je Anja Bukovec ena naših redkih glasbenic s tako zavidanja vredno mednarodno kariero. Tokratni koncerti ob božičnem času samo potrjujejo njeno vsestransko nadarjenost in muziciranje na vseh področjih njena igranja. Tehnika zanjo ni težava, z lahkoto opravi tudi z najzahtevnejšimi pasažami, vse izvrstno izvede povečini z izjemno pretanjeno in domišljeno dinamiko, ki ima svojo dramaturško utemeljitev, tudi utemeljitev v konceptu glasbene ideje. Tu je njen glasbeni partner in podpornik, kjer se vlogi solista in spremljave mojstrsko izmenjujeta, izjemen jazz pianist, skladatelj in aranžer Jaka Pucihar, sicer redni profesor Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, ki je hkrati tudi utemeljitelj in ustanovitelj jazz oddelka. Več takih profesorjev, prosimo! Jaka Pucihar je namreč tiste vrste aranžer priredb in profesor, ki temelji na harmoniji. Kjer so mu jazzovski prijemi temelj poglobljenega notranjega razmišljanja v današnjem svetu, in to je področje, kjer se z Bukovčevo fantastično ujameta. Globina, oprta na humanosti in življenju, je obema umetnikoma temelj glasbenega razmišljanja.

Tokratni program je bil dobro premišljen, idejno zastavljen kot potovanje po različnih zvrsteh glasbe (od klasike, narodnih vse do muzikala in sodobne literature) ter tudi iz različnih stilskih obdobji s skupnim imenovalcem – harmoničen jazz v aranžmajih Jake Puciharja. Tovrstna smer jazza je ena redkejših, tudi kompozicijsko in glasbeno oblikovno bolj zahtevnih, saj zahteva ogromno znanja, vpogleda in poznavanje glasbene literature, predvsem pa mora upoštevati vrsto kompozicijskih pravil posameznega obdobja. Pucihar je pri tem  nesporni mojster, za klavirjem, kjer je prav tako tehnično izjemno dobro podkovan, pa vedno lepo podpre soliste, sledi ideji in jo spretno harmonsko dopolnjuje.

Na sporedu so bila dela Georga Friedricha Händla (Sonata v g molu op. 10), Henryja Mancinija (Days of wine and roses), Gabriela Fauréja (Pavana), Georga Gershwina (The Man I Love) Pata Methenyja (Letter from Hone, Have you Heard), Harolda Arlena (Somewhere over the Rainbow), Makota Ozona (Time like these), Paula Desmonda (Bossa Antigua), Stingsa (Fields of God ter Englishman in New York), Bokija Miloševića (Pastirska Dvadesetpetorka) ter Richarda Charlesa Rodgersa (My Favorite Things).Torej program, ki se je vsakemu poslušalcu približal in ga prevzel  vsaj eno točko. Poleg pianista, aranžerja in skladatelja Jake Puciharja njegov trio sestavljata še odlični bobnar, ki v vsakem trenutku prilagaja in dodaja ritem Gašper Bertoncelj ter glasbeno izklesani ter jazzovsko prevzeti Jošt Lampret na kontrabasu.

Muziciranje Bukovčeve je potovanje v svet njene globoke intime, pretresene z mnogimi vprašanji in manj z odgovori, ki begajo vsake slehernika, kar daje jasno, ne le z naborom skladb in njeno interpretacijo, vedeti slehernemu poslušalcu. Če je le mogoče vzpostavi tudi besedni stik s publiko. V njenem glasu je slutiti to, kar nekaj trenutkov kasneje spregovori in izrazi glasba. Tišina je tisto, kar prevzame. In dosti je zaveje po končanih posameznih skladbah. Njen pristop do glasbe je holističen in globoko duhoven, spoštljiv – do vsakega tona in vsake glasbene linije. Njena intimnost izhaja iz dojemanja glasbe, njene predaje poslušalstvu. Intimno vzdušje solistka vedno vzpostavi, in to ne glede na velikost avditorija. Njeno igranje je vsej prej kot površno igranje zapisanih not. Je tudi več od občuteno zaigranega.

Redki so taki glasbeniki, ki zmorejo in obvladajo vse zvrsti glasbe tako odlično, čuteče in pretresljivo, osuplo kot Anja Bukovec in Jaka Pucihar s svojim triom. In ne glede na to, kateri zvrsti glasbe pripadate kot poslušalec, vas njihovo muziciranje vedno napolni, prevzame in o samem koncertu razmišljate še vsaj teden dni. Njihove koncerte toplo priporočamo.