Njegova pesem Silvestrski poljub je že 53 let nepogrešljivi del novoletnih praznovanj, ponarodela melodija, ki jo pojejo generacije.

V tem intervjuju, posnetem v njegovem muzeju v Jarenini, Nipič iskreno deli spomine na praznike, začetke kariere, sodelovanja z velikani, kot so Avseniki, izkušnje z nastopi po svetu, boj z boleznijo ter razmišljanja o slovenski glasbeni sceni in družbi. Ob koncu leta govori o veselju do glasbe, ki ga žene še danes, in o željah za prihodnost.

Kako se počutite danes, ko se bližajo božično-novoletni prazniki? Je v zraku kakšna posebna energija?

Že več kot 50 let živim v Jarenini. Vedno sem mislil, da na deželi praznikov ne čutiš tako močno, ampak zdaj vidim, da tukaj praznike skoraj bolj občutim kot v mestu. V mestu so seveda razne lučke in dekoracije, tukaj pa ljudje dejansko živijo s prazniki. Bolj kot v mestu.

Kaj vam osebno pomenijo prazniki – so bolj družinski, nostalgični ali morda povezani z vašim delom?

Če na hitro odgovorim, smo bili za praznike glasbeniki večkrat prosti. Je pa res, da je v decembru v predprazničnih dneh na splošno več nastopov kot v drugih mesecih. V tem obdobju smo glasbeniki bolj zaposleni, tako tisti, ki prihajajo v Slovenijo, kot tisti, ki odhajajo v tujino.

Ko pomislimo na novo leto, takoj pomislimo na vašo pesem Silvestrski poljub.

Silvestrski poljub pojem že 53. leto …

Kakšni so občutki, ko to pesem pojete vedno znova in je pravzaprav že ponarodela? Drugače kot pred leti?

Lepo je, ko vidiš, da cela dvorana poje s tabo, da ljudje poznajo tvoje pesmi. To je čisto druga »štimunga«. Tudi sam se ob tem bolje počutim. To je res prijeten občutek.

Kako se spominjate snemanja Silvestrskega poljuba? Vam je ostala v spominu kakšna anekdota?

Ena anekdota je ta, da sem najprej poskusil, da smo nastavili mikrofon in da je režija dobila, kar je hotela. Potem sem pa zapel in tako je tudi ostalo, ker je Privšek rekel: »Ravno to sem hotel, čisto nič drugače. Zdaj lahko vse skupaj samo še pokvarimo.« In smo pustili, kakor je bilo.

Primož Lavre

Zdaj se že 53 let vrti tisto, kar sem naredil pred 53 leti. Z RTV Slovenija imam posnetih prek 1200 posnetkov. To mi je krasen spomin. To je bilo posebno priznanje, da si lahko nekaj posnel v Studiu 14. Takrat je bil to edini studio v Sloveniji. Veliko tega, skoraj polovica, je nastala v tistem studiu.

Drugo polovico sem pa naredil v svojem studiu v Slovenski Bistrici. Tam smo imeli studio 22 let, potem smo ga pa zaprli, ker se je sin poleg studia ukvarjal še z osvetljevanjem in ozvočevanjem prireditev. Obojega ne more delati, cel dan in celo noč. Človek se mora tudi spočiti in naspati.

Se vam zdi po toliko letih, da je ta pesem ubrala svojo pot?

Ko ustvarjaš, nikoli ne razmišljaš, ali bo to hit ali ne. Takrat si želiš, da bi čim bolje naredil. Tisti trenutek živiš s to pesmijo in, tako kot pri marsičem drugem, je tudi pri glasbi tako, da hočeš nekaj narediti kar se da dobro. Nikoli pa nisem o nobeni skladbi razmišljal, da bo hit ali pa da mora biti hit.

Vedno sem to delal z užitkom. Na to pesem je vezanih ogromno spominov. Prepeval sem jo celo v Avstraliji. Ponavadi so rekli: »A tisto novoletno boste tudi?« In takoj sem vedel, kaj mislijo.

Tudi Slovenci po svetu že poznajo ta evergreen meseca decembra. V Evropi sem veliko nastopal po klubih, v Švici, Nemčiji, Avstriji. Vsepovsod imajo naši ljudje klube in se družijo.

Največji klub, v katerem sem bil, pa je bil v Chicagu. Tam imajo Slovenci svoj hotel na svojem zemljišču. Imajo svojo cerkev. Ljudje pridejo v petek in ostanejo do nedelje, prespijo v hotelu, gredo k maši. Nekateri tam proslavljajo rojstne dneve, počitnice.

Vaša glasbena kariera je ena najdaljših v Sloveniji, dolgih 63 let že prepevate. Kakšni pa so bili začetki? Je glasba igrala pomembno vlogo v vašem otroštvu, v tistih turbulentnih časih po vojni?

Jaz sem takrat razmišljal kot otrok. Prepevati sem začel že v osnovni šoli, na raznih proslavah v šoli in izven nje. Najprej sem se sam spremljal na kitari, potem sem nastopal še s kakšnim kolegom. Na radiu Maribor so imeli tekmovalno oddajo Pokaži, kaj znaš, bil sem sprejet in sem tudi zmagal.

Ker sem zmagal, je bila naslednja oddaja v Mariboru. To je bilo zame posebno doživetje. Bil sem vesel, da so me opazili. Marsikoga so takrat zavrnili in rekli, da mora še malo vaditi. Mene so takoj sprejeli. To je bila zame neka krona otroštva, da sem zmagal v tej oddaji.

Kaj pa v vaši družini? Je bila prisotna glasba, se je pelo doma?

Mama je bila glasbi zelo naklonjena. Veliko je pela in poslušala tudi resno glasbo. Videl sem, da ima močan glas, tako kot jaz, in pogosto nam je tudi kaj zapela ob spremljavi radia.

Hitro ste imeli tudi svojo glasbeno skupino. Kaj vas je potegnilo v svet ansamblov in lokalnih nastopov?

Prvo skupino sem imel na morju v Makarski leta 1963. Ko sem končal srednjo tekstilno šolo, sem najprej eno leto delal v MTT-ju, nato pa se posvetil glasbi.

Ste se zavestno odločili za glasbo, da bo ta postala vaš kruh, ko ste zapustili prejšnjo službo?

Nikoli nisem ničesar v življenju načrtoval, razmišljal o uspehu. Užival sem, da sem sploh lahko to delal. Zame je bilo vse veliko presenečenje. Tudi ko so me prišli iskat iz Zagreba, da sem prepeval s skupino Klan.

Nikoli nisem razmišljal, da bom pel z rock skupino oziroma skupino, ki igra bolj moderno glasbo. Vse to se je zgodilo spontano. Sproti sem se odločal, tako kot so stvari prihajale, ali sem jih sprejel ali pa šel stran.

Nekje sem prebrala, da je bil vaš prvi plačani nastop v lokalu za kruh in pivo.

Še danes je včasih tako. Veliko se odzivam na klice za sodelovanje na dobrodelnih prireditvah. Nedavno sem pel na Klicu dobrote, pa v domovih za ostarele, kjer so ljudje, ki ne morejo na koncerte. To se mi zdi lepa gesta, da prineseš iskrico veselja tudi tistim, ki zaradi osebnega zdravja ali financ ne morejo iti na koncert.

Sodelovali ste z velikani, kot je Ansambel bratov Avsenikov. Kako je bilo peti z njimi in kako so vas oblikovali kot glasbenika?

Z Avseniki sem bil dolgih 20 let, nehali smo leta 1990. Pozneje sem še vedno kdaj nastopil pri njih, še vedno grem pogosto tja. Tudi s Sašem Avsenikom sem na začetku nekajkrat nastopal, da sem mu nekoliko pomagal. Zdaj tega ne potrebujejo več, so že zelo prepoznavni.

Kakšna se vam zdi zdaj narodnozabavna glasbena scena pri nas? Zdi se, da je še kar popularna.

Pri nas še najmanj. Na radijskih postajah boste slišali več tuje glasbe, tudi hrvaške, kot slovenske. To je sramota za Slovenijo. Na hrvaških radijskih postajah ne boste niti enkrat slišali slovenske pesmi. Kje pa imate na Hrvaškem radio, ki bi vrtel samo slovenske pesmi? Pri nas je to možno. Mi hrvaške ponosno vrtimo.

Primož Lavre

To je odgovor na vaše vprašanje. Premalo imamo spoštovanja do slovenskega jezika v slovenski glasbi. Lahko slišite Avsenikovo glasbo v Nemčiji, ne samo na radijskih postajah, tudi med igranjem drugih ansamblov.

V Avstriji, Švici, Franciji, Belgiji, Holandiji in Italiji. Hrvaške glasbe v teh državah ne boste slišali. V Sloveniji pa skoraj več kot domače. Tega včasih ne moreš razumeti.

Je težko slovenskim glasbenikom v takšnih razmerah, sploh tistim, ki niso uveljavljeni?

Poglejte, v Sloveniji nas je dva milijona. To bi lahko primerjali z enim Münchnom. Z enim mestom. Kako naj živijo slovenski glasbeniki od tega? Veliko jih je. Eni delajo to samo ljubiteljsko.

Glasbeniki lažje živijo v Nemčiji kot v Sloveniji. Ni enostavno slovenskim glasbenikom, ki delajo samo v Sloveniji. Tudi v narodnozabavni glasbi je veliko glasbenikov, ki snemajo tudi v Nemčiji.
So Nemčija, Švica in Avstrija še vedno velik in dovolj atraktiven trg za naše glasbenike?

Še vedno je dosti ansamblov, ki igrajo v sestavi kvinteta in pogosto nastopajo v tujini.

So bili v obdobju, ko ste z Avseniki nastopali recimo v Nemčiji, tudi tam za to glasbo neke vrste zlati časi?

Na nemško govorečem območju so takrat iz Jugoslavije uspeli samo Ivo Robić in Avseniki. Robića so tam klicali Mister Morgen, ker je imel hit Morgen.

Avseniki pa smo bili popularni in smo nastopili tudi v oddaji Der Musikantenstadl, kjer so bili glasbeniki od vsepovsod in je bilo veliko narodnozabavne glasbe, pa tudi šlagerjev. Pri njih je najmočnejša tovrstna zabavna glasba.

V vašem muzeju smo recimo videli časopisne naslove o rokerju, ki je šel v narodnozabavno glasbo in podobno. Preizkusili ste se v različnih zvrsteh. V kateri glasbi se najbolj vidite?

V vsaki. Edino v resni glasbi ne. Že moja profesorica na srednji glasbeni šoli mi je rekla, da že vidi, da ne bom ostal v gledališču, temveč bom šel v bolj zabavne vode. Tega mi niti ni zamerila. Rekla pa je, da tudi če bom pel zabavno glasbo, moram imeti neko osnovo, postavljeno tehniko.

Ne smeš delati otroških napak, recimo, da sredi besede vdihneš. Naučila me je veliko stvari, ki naj jih ne bi delal tudi v zabavni ali narodnozabavni glasbi. To mi je ostalo. Tega se vedno držim. Če nekaj delaš, moraš delati kvalitetno.

Narodnozabavna glasba je za pevca kar zahtevna.

O, ja! Ema Prodnik, ki je pela pri Avsenikih, je bila sopranistka. Še zdaj se z njo marsikdo ne more primerjati. Tudi ona je hodila v srednjo glasbeno šolo za solo petje, potem se je vpisala na akademijo, vendar je ni končala, ker je bila veliko odsotna. Tako kot je ona pela svoje solistične pesmi, se še zdaj ne more primerjati z nobeno drugo.

Vedno je odpela tako čustveno. Spomnim se, da smo, ko smo prvič prišli iz Amerike, v Hali Tivoli peli Slovenija, od kod lepote tvoje. Ona je že na začetku začela jokati, ker je dan pred tem prišla domov. Potem sem vskočil, da sem rešil zadevo. Ampak ljudje so bili navdušeni in so razumeli njeno reakcijo.

Kaj pa vaše izkušnje? Je bil kakšen nastop za vas posebej čustven?

Kaj pa vem. Težko je reči pri teh 63 letih. Za vsak nastop se vedno psihično in fizično pripravim. Težko bi rekel, ta je bil najbolj vesel, ta najbolj žalosten, ta najbolj presenetljiv. Vedno sem pa poskrbel, da sem malce pokrancljal z nečim. Ali z oblačenjem, obnašanjem na odru.

Na Popevki vesele jeseni sem kakšnih šestkrat zmagal. Ampak za vsak nastop sem se posebej pripravil. Tudi kar se tiče oblačenja in samega izvajanja na odru. Hotel sem, da bi ljudje v tistih nekaj minutah začutili, da je zdaj Alfi na odru. Mi smo se vedno ravnali po vzoru svetovne elite.

Primož Lavre

Poglejte, Tom Jones je štiri leta starejši od mene in zdaj pri 85 odhaja na svetovno turnejo. Včasih me kdo vpraša, ali še pojem, pa jim rečem: »Zakaj pa ne?«

Glas vam vsekakor dobro služi.

Nobenih težav nimam z glasom. Še vedno prepevam v istih višinah. Seveda pa me vedno malce greje, če je kakšna druga spremljava, malce drugačen aranžma.

Veliko vaših pesmi s festivalov, recimo z Vesele jeseni, je pravzaprav že skoraj ponarodelih. Vam to veliko pomeni?
Škoda, da teh festivalov ni več, še posebej tega festivala narečne popevke. Vesela jesen je bila stik ljudi z narečji. Škoda, da je ta festival ugasnil.

Ugasnila je tudi Slovenska popevka, tako kot je ugasnil Večer slovenskih šansonov … Še vedno je Splitski festival, še vedno je San Remo. V Sloveniji je pa vse to umrlo.

Zdaj še Eme ne bo, ker ne gremo na Evrovizijo.

To je največja napaka! To bi še posebej poudaril, da je škoda, da ne gremo na Evrovizijo. Kdo pa je rekel, da moramo zmagati? Za nas je že veliko priznanje, da smo sploh zraven. Kdor je to sklenil, je naredil veliko napako. To je vse promocija naše države. Ne smeš biti pohlepen.

Razlog naj bi bila udeležba Izraela …

Ja, pa kaj nas briga Izrael! Jaz spoštujem izraelske glasbenike, pa tudi iz katerekoli druge države. Zakaj mešamo politiko z glasbo? S tem, ko bomo blokirali nastop Slovenije na Evroviziji, ne bomo čisto nič pozitivnega naredili za Palestino. Mi smo tudi veliko denarja dali za Palestino.

Ampak s tem, ko ne gremo na Evrovizijo, smo kaznovali sami sebe, ker nas ne bo na promocijski prireditvi. Politiko mešati s festivalom je narobe in neumno.

Tudi sami ste veliko nastopali v tujini. Je bilo kakšno potovanje ali gostovanje, ki vam je mogoče malo spremenilo pogled na svet, življenje?

Meni so se obzorja odprla, oči so se mi odprle, ko smo šli recimo z Avseniki na belgijsko televizijo. Bili smo tudi na italijanski televiziji, nastopili smo v Musikantenstadlu, kar je bila takrat največja promocija za narodnozabavno glasbo v Nemčiji. Več kot dvajsetkrat smo nastopili tam. Vabili so nas tudi v druge oddaje.

To je bilo zelo obremenjujoče za nas. Zvečer smo imeli koncert, drugi dan smo morali iti na vajo, recimo iz Münchna v Hannover, ker se je oddaja selila. Bila je tudi v Mariboru. Masovni ogledi so bili po televiziji, pa tudi vse dvorane, kjer se je ta oddaja odvijala, so bile takoj razprodane.

Primož Lavre

Na nekaterih televizijah smo se srečali s Shirley Bassey, do katere imam poseben odnos. Svoje pesmi je vedno izvajala z velikim orkestrom. Zelo rad sem jo poslušal in imel priliko jo tudi spoznati.

Velikokrat sem nastopal tudi z Ivom Robićem, ki ga danes mladina sploh ne pozna. Bil je edini pevec zabavne glasbe iz nekdanje Jugoslavije, ki je uspel na nemško govorečem območju.

Glasba vas je vodila daleč stran od doma, ampak vedno ste se vračali v Slovenijo, zvesti svojim koreninam. So bile priložnosti, da bi ostali v tujini?

Bile so tudi ponudbe. V Ameriki sem bil osemkrat z Avseniki. Enkrat je prišel eden od treh največjih managerjev v Ameriki in rekel, da lahko iz nas naredi podobno zgodbo, kot je bila z Beatli v Ameriki. Bili smo malce skeptični, pa je rekel: »Vi ste nekaj novega. Kot Beatli.

Lahko vam uredim, da boste res uspeli v Ameriki.« Ampak kitarist je bil takrat star že čez 70, pa basist pa Slavc, vsi so rekli: »Veš kaj, mi imamo Ameriko v Evropi.« Če ustvarjaš svojo kariero, moraš tam živeti. Da bi se nekdo s celo družino preselil v Ameriko pri sedemdesetih, sem prestar. Smo se pa na ta račun pozneje še večkrat pohecali.

Ko ste bili mlajši, vas ni nikoli mikalo, da bi šli v tujino?

Ne. Nikoli nisem čutil tega. Ogromno ljudi je šlo tudi delat v Nemčijo. Veliko jih je po Evropi, pa v Ameriki, Avstraliji. Dva moja bratranca sta šla v Melbourne. Eden je še živ.

Ampak on je šel tja s celotno družino in tam obogatel z živino. Potem ko je nekdo tam prodajal farmo in se vračal domov, je tja zvabil še brata in mu kupil 50 hektarjev zemlje.

V intervjujih v zadnjem obdobju ste večkrat omenili, da je življenje dar. Pred leti ste prestali hudo bolezen. Kako vas je to spremenilo in kako zdaj skrbite zase med prazniki?

Imel sem hudo pljučnico. Dva meseca in pol sem bil na kisiku v bolnišnici, na intenzivni negi. Ko sem vstal, nisem več mogel hoditi. Mišična masa se mi je čisto uničila, nato sem se kake tri tedne učil hoditi v rehabilitacijskem centru na Pohorju.

Mislil sem, da ne bom več mogel hoditi, ampak hvala Bogu, po treh tednih sem že lahko sam stal. Še zdaj me tu pa tam malo zanese levo ali desno. To so posledice od takrat, ko sem tako dolgo ležal in bil priklopljen na kisik. Dva dni sem bil v kritičnem stanju in so me hodili gledat, ali še živim.

Niso verjeli, da bom preživel. Zato se zdaj izogibam določenih stvari. Imel sem ogromno klicev, da bi prepeval zunaj. Lani sem za silvestrovo pel na Trgu Leona Štuklja v Mariboru, bilo je 12 stopinj. Če bi bilo pod ničlo, ne bi šel na oder. Imel sem izredno srečo. Včasih sem si mislil, da je moja ura pač prišla. Brez paničarjenja.

Enkrat bomo pač vsi odšli. Edino to sem enkrat v hecu rekel, če bom pred 80. letom umrl, bo pa videti malo šlampasto. Drugo leto bom že 82, pa spet ponavljam, Tom Jones jih ima 85 pa gre na svetovno turnejo. Ampak tudi jaz imam v decembru 17 nastopov. Za novo leto bom, če bo vse po sreči, v Dubrovniku, kar bo spet nekaj novega.

Primož Lavre

Včasih sem na veselicah pel po pet ur, vendar so mi po tej bolezni rekli, naj tega več ne delam. Tudi nihče drug v Sloveniji ne poje pet ur. Zdaj ne nastopam več na veselicah. Lahko sem edino gost nekje.

Trikrat sem imel tudi vnetje trebušne slinavke in zdravnik mi je rekel, da četrtič ne bom preživel. V istem trenutku sem nehal piti, kadil nisem nikoli. Zdaj že 17 let ne pijem nobenega alkohola.

Ostal bom muzikant je še vedno vaš moto? Tudi razstava v vašem muzeju nosi ta naslov.

To je bil moj slogan, ko smo z Avseniki nehali. Prišlo je do nekaj nesoglasij v ansamblu. Leta 1990 smo imeli v Kölnu poslovilni koncert. Nekateri so prišli na koncert iz Švice in Avstrije.

Rekel sem si, kaj bom zdaj, v tekstil ne bom šel. Eno leto po pogodbi nisem smel nič delati in v tistem letu sem naredil eno ploščo. Ves čas sem imel v glavi misel, da bom ostal muzikant. Tako je nastala tudi pesem in res sem še danes ostal muzikant.

Že nekaj desetletij živite na obrobju Maribora. Vam ta način življenja ustreza?

Do Maribora imam deset kilometrov, do Avstrije šest, pa grem večkrat v Avstrijo na kavo kot v Maribor. V Mariboru ni več parkirišč in to je problem za mesto. S tem, ko nimaš parkirišč, odženeš tujce, ki pridejo v Maribor.

Še avtobus se nima kje ustaviti, da bi ljudje lahko šli v center. Center je počasi izumrl. Včasih je bila glavna ulica Gosposka, danes so tam prazni lokali.

Muzej v Jarenini je bil odprt lani – kako se počutite, ko vidite svojo zapuščino tam razstavljeno?

Ta muzej sem nameraval narediti v Mariboru, ampak hvala Bogu, da ga nisem. Pregovoril pa me je pesniški župan, da bi ga lahko naredil tukaj, ko bodo obnovili stavbo.

Kje bi v Mariboru lahko ljudje parkirali? Tukaj imamo kdaj po sedem avtobusov na dan. Tega si niti v sanjah nisem predstavljal. Mislil sem si, da bo kdo že prišel, morda kakšen kombi, sedem avtobusov si pa res nisem mislil.

Tudi Slavku Avseniku sem dal jaz idejo za muzej. Rekel sem, da imajo v Ameriki muzej slovenstva, zakaj ne bi on kaj naredil, ko ima toliko stvari od plošč naprej. Potem sva se še nekajkrat pogovarjala in je res naredil muzej.

Primož Lavre

To je bil prvi tovrstni muzej. Potem je naredil še Slak svoj muzej. Za tako malo deželo, kot je Slovenija, je to pozitivno. V tem muzeju zelo dobro delajo. Tukaj se začnejo tudi Slovenske gorice z vinogradi. V okolici je 20 vinarjev in deloma je vse skupaj povezano tudi z njihovo promocijo.

Če bi lahko ob koncu leta nazdravili z eno željo za Slovenijo, pa tudi vas osebno, kaj bi to bilo, česa si želite?

Vedno rečem, da si želim, da bi ostala Slovenija Slovenija. Da bi bilo manj negative, da bi se politiki bolj brigali za dobrobit Slovencev in da vsem tistim, ki pravijo »Uh, bom šel rajši domov« iz tujine, ne bi bilo nikoli žal.

Želim si, da bi ostal mir, da ne bi bilo nič takega, kot se dogaja ponekod po svetu, kjer so bili ljudje napadeni in je hudo. Vse to samo zaradi politike. Ljudje si želijo samo v miru živeti. Nimajo drugih želja.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.