Dolga leta ste sodili v krog proticepilcev, torej skupine ljudi, ki ne zaupa cepivom in cepljenjem, ampak se raje odloča za alternativne oblike zdravstvene preventive in kurative. Kako ste vi, ko ste cepivom še nasprotovali, preganjali nalezljive in druge težke bolezni, ki jih cepiva uspešno zatrejo?

Na srečo v tistem obdobju nisem zbolel za kakšno od hujših nalezljivih bolezni. Razlog je bil verjetno v tem, da so me starši dali cepiti proti otroškim nalezljivim boleznim, kot so denimo ošpice ali oslovski kašelj, ki jih omenjate. Proti tem boleznim sem bil torej zaščiten. Po drugi strani pa tudi nisem velikokrat zbolel za gripo ali za kakšno od respiratornih viroz. Ko pa sem zbolel, sem odklanjal antipiretike, kot je paracetamol. Menil sem, da so zdravila samo škodljiva kemija. Nisem pa se loteval alternativnih terapij ali jemal homeopatskih pripravkov.

Ste tudi sicer prisegali na »naravni« način življenja, karkoli to dandanes sploh pomeni, ali ste živeli običajno, samo cepiti se niste dovolili?

Pod »naravno« vsak od nas razume nekaj drugega. V tistem obdobju, približno pred petnajstimi ali dvajsetimi leti, je zame to pomenilo, da sem jedel čim manj predelano hrano, s čim manj konzervansi in drugimi dodatki, uporabljal sem čim bolj naravno kozmetiko, nosil oblačila iz naravnih materialov, denimo iz konoplje, hodil prostovoljno pomagat na ekološke kmetije in v ekovaške skupnosti in tako dalje. 

En del obdobja sem jedel samo presno, torej nekuhano hrano, ker naj bi bilo to bolj naravno za človeški organizem in naj ne bi »zakisalo« telesa. Izogibal sem se »umetni« kemiji v vseh njenih oblikah. Cepiti se mi takrat ni bilo treba, saj so cepiva obvezna samo za otroke za določene nalezljive bolezni. Ni mi pa padlo na kraj pameti, da bi obnovil določena cepljenja ali se cepil proti gripi.

Primož Lavre

Cepiva sem na podlagi proticepilskih zapisov na internetu in v določenih knjigah dojemal kot strupe, ki se jim je bolje izogniti. Moram reči, da je bil pomemben del tistega mojega »naravnega« načina življenja tudi »samoizobraževanje« v smislu odkrivanja, kdo »resnično vodi svet« in kaj vse nam »prikrivajo«. Z drugimi besedami: v resnici ni šlo za pravo raziskovanje ali izobraževanje, temveč za branje teorij zarot, ki sem jih na žalost delil naprej, saj sem menil, da s tem tudi druge ozaveščam. Še danes opažam, da so različne teorije zarot precej prisotne ravno v ekokrogih.

Mar ni bizarno, da številni ljudje brez pomislekov vase vržejo vse, kar je možno, od najbolj ogabnih transmaščob do nikotina – čeprav za oboje dobro vemo, da je smrtno nevarno – cepivom pa goreče nasprotujejo?

Ja, res je, imate prav. Ali pa alkohol. Prav tako ne bodo šli natančno preverjat, kaj je v različnih zeliščnih pripravkih, ki jih uporabljajo, saj se jim verjetno zdi, da so »naravni«, zato nedvomno ne morejo biti škodljivi. Tako ljudje ne vedo, da se v številnih ajurvedskih pripravkih skrivajo nedeklarirane sestavine, tudi težke kovine, ali pa da lahko zeliščni pripravki vplivajo na delovanje zdravil, ki jih človek jemlje. Cepivom številni nasprotujejo ravno zaradi močne proticepilske propagande, ki se širi predvsem po družbenih omrežjih.

Vsak, ki ima profil na družbenem omrežju, ima s tem pravzaprav v rokah megafon, skozi katerega lahko kriči, da so cepiva škodljiva in neučinkovita. V številnih primerih so takšne šokantne trditve pomešane s čustvenimi osebnimi anekdotami, ki trdijo, da je cepivo nekoga trajno poškodovalo. Ta čustveni naboj marsikoga prepriča, čeprav ni nobenih dokazov, da so trditve resnične. Takšne anekdote so večinoma nepreverjene. Ne vemo, ali oseba govori resnico ali ne. Ne vemo, kaj se je v resnici zgodilo. Zato je treba preverjati znanstvena dejstva, preden karkoli delimo naprej.

Strah največkrat izvira iz neznanja. Se strinjate?

Ja, se strinjam. Večja je verjetnost, da se bomo stvari bali, če je ne poznamo.

Ste se zato odločili za sistematično preverjanje cepiv in cepljenj ter tako napisali odlično knjigo, ki je tudi meni pomenila zajeten zalogaj, a je razumljiva, menim, da bi jo moral vzeti v roke vsak odrasel človek?

Hvala za pohvale! Pisanje knjige je sicer spodbudila debata med mano in nasprotniki cepljenja na družbenem omrežju, v kateri so mi, moram reči, da dokaj arogantno, očitali, da nimam pojma, da naj se poučim o nevarnosti cepljenja in nasploh o »temni zgodbi cepiv«. V ta namen so mi poslali nekaj povezav, člankov in dokumentarcev, ki naj bi jih prebral, pogledal. Takrat sem se odločil, da jih dejansko bolj natančno preverim. 

Primož Lavre

Začel sem delati zapiske, sčasoma pa se je to sprevrglo v resen projekt, katerega namen je bil zelo natančno preveriti, torej s kredibilnimi viri, kot so kakovostne znanstvene raziskave, če že ne vse, pa vsaj večino trditev nasprotnikov cepljenja, pa tudi virov, ki jih uporabljajo za domnevno dokazovanje trditev o cepivih.

Knjiga pomeni kar šest let vašega dela. Toliko časa je trajalo preverjanje virov? Pa menite, da se vam bo trud povrnil, da bo vsaj nekaj ljudi spregledalo?

Ja, šest let je trajalo moje delo pri tej knjigi, pisanje se je izkazalo za kar precejšen zalogaj. Med raziskovanjem sem ugotovil, da je zelo lahko v javnost vreči trditev, da določeno cepivo povzroča te in te neželene učinke, preverjanje te trditve s kredibilnimi viri pa zahteva vsaj desetkrat več časa in energije. Za to obstaja celo izraz, no, zakon, ki ga je pred dobrim desetletjem skoval italijanski programer Alberto Brandolini, takole pravi: »Količina energije, ki jo moramo porabiti za to, da ovržemo neumnost, je za red velikosti večja od količine energije, ki jo je uporabil tisti, ki jo je ustvaril.«

Aha, the bullshit asymmetry principle (bedasto načelo asimetrije)?

Tako je, lahko potrdim, da to drži. Nedvomno. Kajti med raziskovanjem je postalo tudi jasno, da je področje cepljenja res zelo obširno in kompleksno, saj se tu stikajo različne biomedicinske stroke, ki so same po sebi zelo kompleksne, recimo imunologija, infektologija, epidemiologija. Tudi zato je med drugim pisanje knjige trajalo toliko časa. 

Za samo eno preprosto vialo cepiva se v resnici skrivajo desetletja znanstvenih odkritij in raziskav različnih znanstvenikov in znanstvenih skupin. Menim tudi, da potrebujemo besedilo, ki temeljito in natančno naslavlja trditve nasprotnikov cepljenja. In upam, da bo knjiga komu koristila in da se bo na podlagi preverjenih informacij – in ne neprevejenih osebnih anekdot, dezinformacij in strašenja – lažje odločil za cepljenje.

Kako ste preživeli pandemijo kovida-19?

Po večini v izolaciji, tako kot so jo vsi, upoštevajoč ukrepe za zajezitev širjenja virusa.

Ste se dali cepiti?

Cepil sem se takoj, ko sem se lahko. Cepivu in znanosti sem med pandemijo že zaupal.

Kako pa ocenjujete druge ukrepe iz časa kovida-19?

Veliko stvari se iz tistega časa, ki se mi zdi kot neka meglica ali praznina, sploh ne spomnim. Tako kot mnogi. Verjetno ga želim pozabiti. Ni bilo lahko, si pa predstavljam, da je bilo za marsikoga še precej težje. Zdi se mi, da je bila takratna vlada precej nespretna v komunikaciji z javnostjo glede potreb in nujnosti določenih ukrepov. 

Primož Lavre

Po drugi strani pa so bili nekateri ukrepi nepotrebni. Prepoved potovanja med občinami je bila nepotrebna. Strokovnjaki so se po najboljših močeh vsak dan trudili izobraževati in ozaveščati javnost glede nevarnosti kovida-19 in nujnosti zaščitnih ukrepov, a odnos vlade do javnosti je bil večinoma katastrofalen in aroganten.

Proti čemu vse ste se dali cepiti v obdobju preiskovanja cepiv in njihovega delovanja?

V teh šestih letih sem se z enim odmerkom cepiva priorix cepil proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Dal sem se cepiti tudi proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju z enim odmerkom cepiva bostrix, pa proti klopnemu meningoencefalitisu, pri čemer sem dobil štiri odmerke cepiva FSME immun. Proti humanemu papiloma virusu sem dobil tri odmerke cepiva gardasil 9. 

Seveda sem se dal cepiti tudi proti gripi, dvakrat s cepivom vaxigrip tetra in enkrat s cepivom influvac tetra, proti rumeni mrzlici z enim odmerkom cepiva stamaril, proti že omenjenu kovidu-19, ko sem dobil štiri odmerke cepiva comirnaty, in proti pnevmokokom, cepili so me z enim odmerkom cepiva prevenar 20. Vsega skupaj sem tako prestal osemnajst cepljenj.

Katero cepivo je imelo na vas največ neželenih učinkov? Kako so se pokazali?

Hujših neželenih učinkov ni bilo.

Niti pri cepivu proti kovidu-19?

Povečini sem čutil bolečino na mestu vboda ali pa za kakšen dan staknil rahlo vročino. Največ neželenih učinkov je bilo po cepljenju s cepivom proti rumeni mrzlici, ki je živo cepivo. Več dni sem čutil utrujenost, sedmi dan sem imel vročino do 38,5 stopinj Celzija in približno teden dni sem imel tudi rahle mravljince v levi roki.

Jaz sem bila med kovidom-19 prvič cepljena z Janssenom in sem imela nekaj dni hudo reakcijo, podobno gripi, drugi odmerek sem dobila od Pfizerja in me je še tri dni bolela cepljena roka. Virus sem kljub cepljenju vseeno dvakrat staknila.

Res je, da lahko zbolimo za kovidom-19, tudi če smo cepljeni, vendar je potek bolezni milejši. Tako da je vseeno dobro, da ste se cepili.

Se strinjam. Jaz cepivom ne nasprotujem. A proticepilci pogosto ne razumejo, kako deluje kolektivna imunost, zato pravijo, da če se hoče kdo cepiti, naj se cepi, oni se pač ne bodo. Toda dejstvo je, da vsak cepljeni ne ščiti izključno sebe, vsak cepljeni prispeva tudi h kolektivni precepljenosti? Kako kolektivna imunost sploh deluje?

Nasprotniki cepljenja pač trdno verjamejo – tako kot sem včasih verjel jaz – da bodo cepiva škodovala njim ali njihovim otrokom. Zmotno so prepričani, da prebolevanje nalezljivih bolezni, kot so norice ali otroška paraliza, ni nič hudega, in da so cepiva bolj nevarna od nalezljivih bolezni. Zato se odločajo za necepljenje. To je njihova lastna izbira. Imajo pravico do svojega lastnega mnenja in odločitve. S tem ni nič narobe. 

Primož Lavre

Problem nastane, ko začnejo druge prepričevati v necepljenje. Mene osebno ne moti, če ne cepijo sebe in svojih otrok, če pa po spletu in družbenih omrežjih širijo dezinformacije in laži o cepivih in cepljenju z namenom odvračanja drugih od cepljenja, potem pa to postane tudi moj problem in problem mojega otroka.

Kot ste omenili, cepljenje ne ščiti samo osebe, ki je cepljena, temveč ob zadostni precepljenosti prek kolektivne imunosti tudi ranljive osebe, ki (še) ne smejo biti cepljene, na primer novorojenčke ali imunsko oslabljene osebe. Kolektivna imunost pomeni, da dobršen del populacije razvije imunost proti določenim povzročiteljem bolezni. S tem pomaga ustaviti širjenje patogena v populaciji ter tako zaščiti ranljive ljudi. 

Se pa stopnja precepljenosti, ki je potrebna za vzpostavitev kolektivne imunosti, od bolezni do bolezni razlikuje. Za zelo nalezljive bolezni, kot so ošpice in oslovski kašelj, mora biti precepljenost okoli 95-odstotna, za manj nalezljive bolezni, kot sta mumps ali davica, je precepljenost lahko nižja, okoli 85-odstotna.

Kakšno precepljenost dosegamo Slovenci, če se še malo ustaviva pri ošpicah in oslovskem kašlju?

Podatki o precepljenosti, ki jih zbira NIJZ, kažejo, da je bila lani precepljenost predšolskih otrok s tretjim odmerkom cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa B, otroški paralizi in hepatitisu B 90,3-odstotna. Cepi se jih s 6-valentnim cepivom. Precepljenost proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s 3-valentnim cepivom OMR s prvim odmerkom, je bila istega leta 94,5-odstotna. Pri cepivu OMR ni zaznati bistvenega znižanja precepljenosti med obdobjem kovida-19 in po njem, pa je pri 6-valentnem cepivu to precej jasno. 

Med letoma 2015 in 2020 je bila precepljenost proti petim boleznim, ki jih je zaobjemalo takrat 5-valentno cepivo, med 93,4 in 95,2-odstotka. Leta 2021 so uvedli 6-valentno cepivo, ki zajema tudi hepatitis B. Verjetno se je pod vplivom negativnih objav proticepilcev glede cepiv proti kovidu-19 ter drugih cepiv precepljenost proti omenjenim šestim boleznim v letu 2021 znižala na 86,4-odstotka. Kot rečeno, pa je bila lani že spet malo višja.

Treba je omeniti, da je cepljenje otrok proti ošpicam, mumpsu in rdečkam ter proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa B, otroški paralizi in hepatitisu B obvezno, proti humanemu papiloma virusu in proti pnevmokokom pa ne. Tu imamo precej nižjo precepljenost. Pri pnevmokokih je bila leta 2024 samo 56-odstotna, kar je velik padec s skoraj 70-odstotne precepljenosti, ki smo jo dosegli leta 2020.

Zasledila sem, da je vaša knjiga namenjena predvsem staršem, ki omahujejo, ali bi otroke dali cepiti? Je staršev, ki se odločijo, da otrok ne bodo dali cepiti, res veliko? Bi jih bilo smiselno resno kaznovati ali nadaljevati z nežnim prepričevanjem, da so cepiva koristna?

Knjiga ni namenjena nasprotnikom cepljenja, saj so tako ali tako prepričani, da vedo, kaj je res in kaj ne in običajno niso niti pripravljeni kritično preveriti svojih stališč. Nobena znanstvena raziskava, najsi bo še tako temeljita in kakovostna, ne spremeni njihovih prepričanj, saj jih sami niso pripravljeni spremeniti. Knjiga je namenjena staršem in posameznikom, ki so v dvomih in ki bi radi našli z dokazi podprte informacije o cepljenju ter hkrati preverili proticepilske trditve. 

In vire trditev. V letu 2017 in 2018 je bilo na ministrstvo za zdravje vloženih čez 1000 vlog za opustitev cepljenja otrok, leta 2020 pa jih je bilo 150. K upadu je nedvomno pripomogla uredba, po kateri morajo biti otroci obvezno cepljeni proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, v nasprotnem primeru se jim zavrne vpis v vrtec. Podatkov za leto 2024 pa nisem zasledil.

Primož Lavre

Zdi se mi, da ima zakonska obveznost cepljenja otrok proti določenim nalezljivim boleznim pri nas želeni učinek povečanja ter ohranjanja ustreznega nivoja precepljenosti. Primeri določenih zahodnih držav, na primer Nizozemske, Švedske, Avstrije in Velike Britanije potrjujejo, da za dosego visoke stopnje precepljenosti ni potrebna zakonska prisila. 

Vprašanje pa je, ali bi to delovalo pri nas. Osebno o tem dvomim glede na to, da bi po raziskavi fakultete za družbene vede in NIJZ iz leta 2018 samo dobra polovica mater cepila svoje otroke, če cepljenje ne bi bilo obvezno. Idealno bi bilo, če bi lahko zagotavljali visoko precepljenost brez zakonske prisile, vendar je predpogoj za to dobra ozaveščenost prebivalstva glede koristi in varnosti cepljenja. Boljši pristop je ozaveščanje, toda očitno pri nas ne gre brez palice.

Kaj je bila največja neumnost, ki ste jo kot trditev slišali od nasprotnikov cepiv?

Oh, teh neumnosti je kar precej, med njimi pa nedvomno prednjačijo trditve, da virusov sploh ni, da sploh še niso mogli dokazati njihovega obstoja ali jih izolirati, pa tudi to, da lahko steklino zdravimo s homeopatskimi pripravki, čeprav dobro vemo, da za steklino ni zdravila, steklina je 100-odstotno smrtna! Ali pa da je prebolevanje nalezljivih bolezni za otroke koristno! Ne, ni, prebolevanje nalezljivih bolezni za otroke ni koristno, saj obstajajo kar precejšnja tveganja za resne zaplete in trajne posledice. 

Tudi govorice, da nam s cepivi proti kovidu-19 vstavljajo mikročipe v telo, so precej nore. Po drugi strani pa je kar precej neumnosti lahko najti v interpretacijah študij, s katerimi nasprotniki cepljenja skušajo dokazovati, da so cepiva škodljiva in nepotrebna.

Na spletu, tudi slovenskem krožijo seznami študij, ki naj bi dokazovali, da so cepiva nevarna. Če gremo sami prebirat te študije, kmalu ugotovimo, da so proticepilske interpretacije napačne ali da iz študije iz konteksta iztrgajo samo en stavek ali dva, potem pa to prikažejo, kot da celotna študija podpira njihovo prepričanje o škodljivosti cepiv. 

Proticepilska neumnost, ki se mi je v tem pogledu najbolj vtisnila v spomin, je bila, da so pri opisu neke take študije pnevmokoke označili za viruse. To ni res, to so bakterije. Zato je jasno, da proticepilskim seznamom študij, s katerimi vas skušajo prepričati v svoj prav, ne gre verjeti. Dva taka seznama natančno razdelam in analiziram tudi v svoji knjigi. Nasploh je neumno to, da proticepilci ignorirajo dobesedno na tisoče kakovostnih raziskav in dolgoletne izkušnje iz prakse, ki dokazujejo, da so cepiva v splošnem zelo varna, učinkovita in potrebna.

In kaj je največja neresnica o cepivih?

Ne vem, če lahko določim »največjo« neresnico. Neresnic o cepivih in cepljenju, ki krožijo okoli, je precej. Ena od njih je, da cepiv ne testirajo tako dobro kot zdravila pred pridobitvijo dovoljenja za promet. Ampak to res ni res. Resnica je, da cepiva testirajo enako, če ne celo bolje kot zdravila.

Primož Lavre

Pomislila sem na altruistični vidik medicine, ki nedvomno rešuje naša življenja, a vendar morava kljub vsemu priznati, da gre v primeru cepiv tudi za močen biznis? S cepivi farmacevtski velikani in manjši podizvajalci bajno služijo?

Drži. In to je tudi ena od redkih proticepilskih trditev, ki drži – da imajo farmacevtska podjetja velike dobičke pri prodaji cepiv. O tem se lahko prepričamo, če preberemo njihova letna finančna poročila, ki so javna. Cepiv nedvomno ne proizvajajo zaradi dobrodelnosti, toda to ne pomeni avtomatično, da zanemarjajo področje varnosti. 

V resnici se varnosti cepiv namenja veliko pozornosti tako pri kliničnih študijah pred pridobitvijo dovoljenja za promet kot tudi kasneje med uporabo. V ta namen obstajajo pasivni in aktivni sistemi spremljanja neželenih učinkov, ki dobro zaznavajo redke neželene učinke.

Vendar, če govorimo o dobičkih: za farmacevtska podjetja bi bilo še veliko bolj profitabilno, če bi prodajala samo zdravila za zdravljenje bolezni in ne cepiv za njihovo preprečevanje. Prav tako se ne omenja bajnih dobičkov v polju alternativnih metod zdravljenja in prehranskih dodatkov, ki jih nasprotniki cepljenja, a spet brez preverjanja, entuziastično priporočajo. Tudi tu gre za desetine milijard velike globalne trge za izdelke, ki pa v nasprotju s cepivi niso ustrezno regulirani.

Ko ste se iz osebe, ki ni verjela v učinkovitost cepljenja, prelevili v zagovornika cepiv, kaj ste najprej opazili? Je okolica spremenila odnos do vas?

Svoje podpore cepljenju niti nisem obešal na veliki zvon, ne zasebno in ne na družbenih omrežjih. Sem pa med pandemijo na eni točki začel zagovarjati ukrepe, zlasti nošenje mask in razkuževanje. In začel sem kontrirati dezinformacijam glede cepiv proti kovidu-19 na družbenih omrežjih.

Ko sem se dala cepiti proti kovidu-19, so nekateri, ki sem jih štela za bližnje prijatelje, nehali komunicirati z mano. V podporo cepljenju sem to objavila na facebooku. Postala sem tarča žolčnih napadov, češ da sem plačana, da promoviram cepljenje, da bom od cepiva umrla, da bom kriva za smrt vseh cepljenih. Žal nisem bila plačana, živa pa sem še zmeraj.

Ja, takrat sem tudi sam opazil, tako kot ste vi, da so določeni posamezniki zaradi mojih prepričanj prekinili spletno prijateljstvo, vendar me to ni prizadelo. Določeni ljudje so torej na spletu spremenili svoj odnos do mene, neposredna okolica pa ne, verjetno zato, ker se ne družim s proticepilci. Vendar gre pri tem za zanimiv pojav. 

Primož Lavre

Osebno menim, da proticepilstvo sčasoma lahko postane del osebne identitete posameznika, zato se, ko je soočen s protiargumenti, počuti osebno ogroženega. Zato tudi takšna reakcija prekinitve odnosov. Gre za obrambni mehanizem, ki omogoča ohranjanje njihovega majhnega sveta, mehurčka zmotnih prepričanj.

Zanimivo, da so v ruralnih delih države ljudje bistveno bolj naklonjeni cepljenjem kot v urbanih središčih. Na vasi avtoriteta zdravnika še nekaj velja, v mestih, ki so zbirališča intelektualcev, je vzklila psevdoznanost.

To je precej verjetno, saj določene raziskave kažejo, da je proticepilstvo precej prisotno med izobraženim srednjim slojem, ki pa praviloma biva predvsem v mestnih okoljih. Pa še nekaj postane očitno, ko človek malo spremlja proticepilske skupine na družbenih omrežjih – večina njihovih članov so, kot kaže, mlade mamice. Razumljivo je, da jih skrbi za varnost otrok, in prav je, da se skušajo izobraziti o cepivih. Vendar na žalost v takih skupinah naletijo samo na neosnovano strašenje in dezinformacije. Kakovosten vir, ki bi jim ga poleg svoje knjige nedvomno priporočil, je spletna stran Združenja za pediatrijo www.cepljenje.info.

Menite, da bi nas lahko kmalu doletela nova pandemija? Kateri virus lahko ogrozi človeštvo?

To je bolj vprašanje za virologe in infektologe, toda dejstvo je, da kot vrsta povzročamo velike, morda nepovratne spremembe podnebja in ekosistemov, kjer so rezervoarji desettisočev različnih živalskih virusov in bakterij, ki so bili do zdaj bolj ali manj varno ločeni od človeške populacije. 

To se spreminja, veliko več je tudi globalnih migracij, ne bo me presenetilo, če bo prišlo do nove pandemije z virusom ali bakterijo, ki lahko okuži tudi ljudi. Določene zoonoze so bile že velik problem v preteklosti, recimo kuga ali pandemija španske gripe, pa tudi sars-cov-2. Nekatere so tudi danes problem v določenih delih sveta, na primer steklina, rumena mrzlica, japonski encefalitis in tudi ebola.

Primož Lavre

Zato nas ne sme presenetiti, če se bo kaj takega ponovilo. Ena od strategij za preprečevanje novih pandemij je odkrivanje in katalogizacija novih živalskih virusov. En tak projekt je bil PREDICT, v okviru katerega so znanstveniki med letoma 2009 in 2020 odkrili skoraj 1000 do tedaj nepoznanih živalskih virusov, med drugim novo vrsto virusa ebole in več kot 100 novih koronavirusov.

Kateri od trenutno znanih živalskih patogenov bi bil najnevarnejši za sprožitev nove globalne pandemije?

Verjetno vseeno gripa ali nova različica virusa sars-cov-2. Vsekakor pa ne nasedajmo dezinformacijam, ki se bodo ob izbruhu nove pandemije nedvomno pojavljale, recimo, da bolezni sploh ni, da nam lažejo, da bolezen ni nič hudega, ali pa da je bilo vse to povzročeno namerno.

Kdaj bo na voljo cepivo proti virusu HIV, ki ga trenutno nadzorujemo z ustreznimi zdravili, a za človeški prebavni trakt bi bilo cepivo verjetno bolj koristno kot kup tablet?

Razvoj cepiva proti virusu HIV je zahteven z več vidikov, med drugim zaradi genetske pestrosti virusa in visoke stopnje mutacij. Obstaja upanje, da bodo nove tehnologije izdelave cepiv, recimo mRNK, pospešile razvoj cepiva, vendar so določena kandidatna cepiva do zdaj pokazala samo zmerno do 30-odstotno učinkovitost. Cepljenje bi bilo nedvomno veliko bolj praktično in koristno kot pa zdravljenje okužbe s HIV ali njeno preprečevanje s predekspozicijsko ter poekspozicijsko zaščito s tabletami. Za človeško telo bi bilo cepljenje z enim ali nekaj odmerki cepiva veliko bolj prijazno kot pa jemanje tablet, nedvomno.

Proti čemu vse ste se cepili letos?

V letu 2025 se še nisem cepil. Nazadnje sem se cepil v lanskem novembru proti gripi in pnevmokokom.

Kako se počutite?

Počutim se super. Upam, da je tudi z vašimi bralci tako, da se torej vsi skupaj uspešno izognemo nalezljivim boleznim, tudi s pomočjo kritičnega preverjanja proticepilskih informacij, ki krožijo predvsem po spletu.