Pred nekaj meseci ste napovedali vrnitev na glasbeno sceno. Takrat so se vsaj pojavili prvi medijski zapisi o tem. Kako to, da ste se za ta korak odločili ravno sedaj?
Pred pol leta je bil uradni začetek moje vrnitve. Popolnoma jasnega odgovora nimam, ne vem natančno, zakaj sem se vrnila sedaj. Recimo, da se zdaj lahko veliko bolj svobodno, sproščeno ukvarjam z glasbo. Otroci so odrasli, vsi načrti, ki sem si jih v prejšnjem desetletju zastavila, so izpolnjeni. Zdaj je vse to za mano in začutila sem, da je enostavno napočil pravi trenutek.
Vas ljudje še vedno prepoznavajo kot eno od nekdaj najpopularnejših pevk v Sloveniji? Nekateri odzivi, ki sem jih odkrila na vašo napovedano vrnitev, so zelo spodbudni. Videti je, da so vas nekdanji oboževalci ohranili v zelo lepem spominu.
Res je. No, to je tudi odgovor, zakaj prav sedaj. Mislim, da je po dvajsetih letih časovni odmik pokazal, da je Moulin Rouge in to, kar sva delala z Matjažem, imelo ceno in kvaliteto in je prestalo tudi test časa. Danes te pesmi zvenijo še vedno zelo dobro in sodobno. Mislim, da so zdaj ljudje prepoznali, da je takratna glasba bila dobra, čeprav je šlo vmes za podcenjevanje tega popa. V ospredju so bili bolj rock bendi, z zaničevanjem se je gledalo na osemdeseta leta in na pop. Zdaj pa se je zbudilo zavedanje, da je bila ta glasba zelo kakovostna, da sva bila midva kot izvajalca zelo dobra. In to me zelo veseli. To je tudi eden od razlogov, da sem začutila pozitivno klimo, ki me bo lepo sprejela. To, kot vi pravite, so ljudje pozitivno sprejeli, pred desetimi leti morda ne bi bilo tako. Takrat so bili drugi časi, drugačne razmere v glasbi.
S čim ste se ukvarjali zadnjih 20 let?
Ukvarjala sem se tudi z glasbo, vendar ne tako zares, na širšem nivoju, ampak bolj na domačem. Skrbela sem za družino oziroma, se predvsem posvetila njej. To je bila moja zavestna odločitev. Doštudirala sem. Tudi to je trajalo nekaj let. Bilo je precej takšnih in drugačnih projektov, ki so sedaj končani, odkljukani.
Kaj pa po službeni plati?
Trenutno delam v bolnišnici kot diplomirana medicinska sestra, na oddelku s pacienti. To je ena od izkušenj, ki mi je zelo zelo spremenila pogled na svet, na življenje. To je zelo velika izkušnja. Nadvse se zavedam vrednosti zdravja, tega trenutka, časa, ki ga imam na voljo. To je tudi eden od razlogov, da sem se odločila za vrnitev. Mislim, da človek ne sme izgubljati časa s tem, da ne počne tistega, kar ljubi.
Vas ljudje tudi zaradi tega, ker delate v zdravstvu, drugače dojemajo tudi kot pevko?
Mislim, da me in da je to v redu. Ta poklic in zdravstvo na sploh je med ljudmi, v njihovi zavesti, spoštovan. Ne glede na to, kaj jaz kot pevka počnem in uganjam, me nikoli ne jemljejo kot neko plehko kuro, ki ne ve, kje ima rit, kje pa glavo. To sem precej dobro občutila. To je čisto drug svet. Eno je zabavna industrija, kjer je vse na hojladri, ta svet pa je zelo resen. Gre za življenja, ni šale. To delo mi daje pogum in samozavest. Zavedanje, da vem, kdo sem, da vem, kaj je moj osnovni poklic in da je petje samo zabava. To mi daje trdnost in notranjo moč. Nisem le neka pevka. Če si pri nas samo pevka, se ti lahko hitro zgodi, da te, tako kot nekatere naše pevke zabavne glasbe, dajejo v nič. Tudi slovenska javnost je včasih zelo posmehljiva do pevk.
Kako sodelavci v bolnišnici gledajo na vas kot pevko, na to, da se vračate na pevsko sceno?
Z zelo velikim zanimanjem. Lepo to sprejemajo. Oni so pravzaprav moja prva testna publika. Najprej pri njih preskusim vse svoje ideje, šele potem gredo naprej.
Videli smo vas tudi na Emi 2002. Je bil tisto samo enkratni izlet ali ste že takrat razmišljali, da bi se glasbi bolj posvetili?
Res je bilk bolj enkratni izlet. Pesem mi je bila všeč, posnela sem jo, poslala na Emo in tam tudi nastopila, vendar dolgoročnejših načrtov takrat nisem imela. Imela sem druge stvari, ki so bili takrat prednostne v mojem življenju.
Kaj vam pomeni glasba, bi se ji lahko kdaj odpovedali za vedno, saj ste že zgodaj začeli resno nastopati po nekdanji Jugoslaviji?
Zame je glasba predvsem petje. Jaz sem vedno ljubila petje. Pela sem vedno in povsod. Kdorkoli me je povabil, sem vedno pela. To se ni spremenilo. Tudi takrat, ko se nisem tako zelo ukvarjala z glasbo, sem imela blues bend, ustvarjala pesmi doma. Petje je v mojem življenju vedno prisotno tako ali drugače. Vse življenje, odkar sem začela prepevati pri treh letih.
So vaši otroci podedovali kaj pevskega daru?
Imajo različne umetniške darove, ampak samo eden ima prav glasbeni posluh.
Kako pa gledajo na to vašo zgodbo z Moulin Rougeom? Se zavedajo, kako zelo popularna je bila njihova mama takrat?
Takrat jih pač še ni bilo in se niti ne zavedajo tega. Bolj jih zanima to sedaj, moram reči, da so zelo zelo pozitivni, podpirajo me, mi pomagajo. Tudi nad tem sem presenečena.
Z Moulin Rougeom ste začeli pri osemnajstih letih, ampak do takrat ste imeli za sabo že nekaj drugih glasbenih sodelovanj, tudi rokovskih. Kako ste začeli sodelovati z Matjažem Kosijem v tem diskoprojektu?
Res je, jaz sem vedno pela bolj rock. To mi je bilo nekako bližje. Matjaž je imel v glavi dolgoročen projekt, a je potreboval pevko. Midva sva se že prej srečevala na različnih večjih prireditvah, opazil me je kot nadarjeno pevko, ki pa v tistih bendih ni prišla do veljave, ni zablestela. On je začutil, da sem neobdelan diamant, ki ga je treba obrusiti. To je on naredil. Lahko rečem, da sva midva kot ekipa bila zelo uspešna, ne kot posameznika.
Skozi Moulin Rogue je šlo kar precej pevcev in pevk, ampak vsi ob omembi te skupine pomislimo na Moulin Rouge v obdobju, ko ste v njem peli vi, da je to skupina, ki sta jo sestavljala Čena in Matjaž. Se zavedate tega, da ste pustili velik pečat ne le na Moulin Rougeu, ampak tudi na določenem obdobju slovenske popularne glasbe?
To je tisto, kar sem prej rekla. To je energija, ki sva jo oddajala. Med nama je nastala kemija, sinergija. Z nobeno pevko pozneje tega odnosa ni mogel vzpostaviti. Mislim, da je bil prav ta odnos in ta sinergija tisto, kar je pripomoglo k uspehu in temu, da sva pustila tak pečat.
Sta z Matjažem še v stikih?
Še vedno sva v stikih, kdo ve, mogoče bova kdaj kje tudi skupaj nastopila.
Danes se to sliši zelo arhaično, ampak Moulin Rouge je bila prva skupina, ki je v Sloveniji izdala CD. Kakšen projekt je bil to tedaj?
Prej smo izdajali kasete oziroma plošče. To je bil ravno čas, ko so v tujini skoraj vsi začeli izdajat zgoščenke. Potem se je najina založba odločila, da bodo tudi oni poskusili. Naju so izbrali kot prvi projekt. Mogoče zato, ker sva ustvarjala sodobno glasbo in so najbrž pričakovali, da se bo takšna glasba na zgoščenki prodajala r tako dobro kot na kaseti. Lepo je, da sva bila v tem smislu v Sloveniji mejnik, da sva bila prva, ki sva izdala CD.
Zakaj ste pred leti zapustili duo Moulin Rogue, ste si zaželeli samostojne kariere, drugačne glasbe? Pozneje smo vas videli tudi kot samostojno izvajalko.
Mislim, da je vojna leta 1991 stvari postavila nekoliko na glavo. Za več kot pol leta so se vsi projekti takratnih izvajalcev zaustavili. Tudi nastopi in vse skupaj. Nekako nam je zmanjkalo zagona. Po petih, šestih letih turnej in snemanj sva se mogoče malo zasitila. Človek potrebuje spremembo. Mislim, da je to takrat prišlo kot naravni odgovor na mogoče že eno leto trajajoče razmere znotraj benda.
Kako gledate danes na glasbo iz osemdesetih let, italo disko, Hi-NRG in podobno?
Meni je še danes všeč. Super je. Na splošno mi je bila vedno dance glasba zelo všeč. Poživi me, spravi v dobro voljo, da mi energijo. Ta glasba, če je dobra glasba, dobro narejena, če je v njej neka energija, preživi test časa. Najina glasba ga je. Nisem verjela, da bo tako. Ampak če poslušam najine komade, predvsem angleške, je to produkcija, ki je še zmeraj sodobna.
Kakšna vam pa zdi današnja dance glasba? Večkrat slišimo očitke, da so sedaj tudi ti komadi narejeni bolj površno kot nekdaj.
Glasba se dela za ljudi. Tisto, kar ljudje poslušajo, tisto izvajalci in avtorji ustvarjajo.
Posebna zgodba o duu Moulin Rouge je bila tudi Japonska. Kako zelo slavni ste bili tam?
Tam sva izdala kar precej velikih singlov, imela več uspešnic. To je potem logično vodilo tudi v turneje, tam sva imela nekaj koncertov. Bilo je fino, kaj naj rečem. Fino je, če si na lestvicah na prvih treh mestih. Če imaš oboževalce tako daleč od doma, če te poznajo, če te pričakajo na letališču. Seveda je to super. To, uspeh na takšnem nivoju, so sanje vsakega izvajalca, ki si želi komercialno uspeti. Nama je to pač uspelo. Vse, kar lahko rečem, je, da je danes spet vse tako. Takrat se je mogoče zdelo, ah, saj to bi lahko bil vsak, ampak doslej še nihče od naših ni komercialno uspel na Japonskem, v Ameriki ali kje drugje.
Mogoče si sedaj kdo poenostavljeno predstavlja, da lahko v tujini uspeš že z internetom. Takrat interneta ni bilo. Kako je slovenski bend sploh lahko prodrl v tujino?
Moral si imet založnika v tujini. Ta je bil tisti, ki je potem pridobival stranke, prodajal izdelke, albume v tujino. Še zmeraj je tako, to je samo navidezno, da te lahko vsakdo sliši. Poplava tega je tolikšna, da se lahko hitro izgubiš. Še vedno so ključne založbe.
Kako pa se vam zdi, ko slišite kakšno japonsko priredbo pesmi Moulin Roguea?
Spomnim se samo ene japonske priredbe, skupine Wink, dveh deklic. Simpatično je, zelo prijetno.
Kaj pa slovenska glasbena scena takrat in sedaj. Se zavedate, v kaj se danes podajate, če se nekoliko pošalim?
Ne. Ne zavedam se, niti se nočem zavedati. Zdaj je predvsem več izvajalcev, kot jih je bilo takrat, tekmovalnost je večja, več je radijskih postaj, vsega je več. To pa ni nujno slabo, ker je potem več možnosti. Jaz verjamem, da si nekomu všeč, nekomu pa ne. Ne moreš bit vsem všeč, je pa res, da je meni morda nekoliko lažje, ker imam že nekaj izkušenj.
Matjaž je bil v preteklosti precej angažiran tudi glede Sazasa. Zaradi uspehov skupine v preteklosti je to razumljivo. Ste imeli kot soavtorica besedil za pesmi skupine Moulin Rouge tudi vi kakšen zaslužek iz naslova avtorskih pravic ali je to vse skupaj v Sloveniji bolj zanemarljivo?
Lahko govorim iz lastne izkušnje. Jaz avtorskih honorarjev iz soustvarjanja besedil že kakšnih 13 let ne dobivam. V preteklosti je bil neki drobiž. Drugače pa je za tiste, ki so zelo aktivni avtorji in imajo visok delež predvajanja na radijskih postajah. Tako je tudi prav. Tisti, ki veliko dela, tudi več zasluži kot nekdo, ki dela malo.
Prihajajoči projekti bodo verjetno v tem smislu drugačni. Tokrat se predstavljate tudi kot soavtorica glasbe in besedil. Bi lahko rekli, da ste dozoreli v strogo glasbenem smislu?
Haha, nisem dozorela, kje pa. Recimo temu, da rada ustvarjam, rada raziskujem. Brez glasbeno podkovanih mačkov ob sebi pa ne bi imela možnosti. Mi pa ostane nekoliko vplivanja in sooblikovanja, kar mi je v zadoščenje kasneje, ko je izdelek zunaj. Ponosna sem na to. Vsak ima kakšen adut, zame je to ljubezen do pop glasbe in izkušnje. Ko vsi vržemo skupaj svoje adute, pa nastane dober izdelek.
Že pred intervjujem smo se pogovarjali o predstavitveni sliki vašega novega singla, ki je nekoliko provokativna. Ob tem se poraja vprašanje, kakšna je Čena zdaj?
Vesela! Veliko bolj zadovoljna sama s sabo, kot je bila takrat. V svoji koži se počuti zelo dobro. Tudi ta slika kaže na to, da pač »nikoli ni dovolj«. To je namreč tudi naslov singla. Ko sem razmišljala, s kakšno podobo naj predstavim ta naslov, se mi je zdelo, da bo to čisto prava podoba, da ilustrira ta naslov. Vsi ljudje imamo kaj, česar nam ni nikoli dovolj.
Nekaj moških kolegov je, ko so videli vaše nove slike, pripomnilo, da ste kot vino z leti vse boljši. Kako skrbite za svoj videz, v čem je vaša lepotna skrivnost?
Po mojem je skrivnost v tem, da je človek v življenju zadovoljen sam s sabo. Da si, ko se ozreš nazaj ali v svojo sedanjost, v dan od jutra dalje, ponosen nase in pomirjen sam s sabo. Da nisi zagrenjen, da se znaš veseliti, si sproščen. Mislim, da je to recept, da ne obžaluješ ničesar, da greš skozi življenje polno in nabiraš izkušnje. To je to.
Zanimivo je tudi to, da v letih 1986–991, ko ste bili na višku slave in še zelo mladi, v Sloveniji rumeni tisk ni še tako cvetel kot danes. Tudi medijske osebnosti vašega kova so lahko ohranile primerno zasebnost. Se vam zdi, da se to zdaj še da, da se bo v vašem primeru še dalo?
To vam bom povedala čez kakšno leto. Za zdaj se zame ni še nič spremenilo. Je pa res, takrat rumenega tiska še ni bilo. Kako je danes, ne vem. To lahko komentiram samo od zunaj. Za rumeni tisk še nisem zanimiva, da bi me paparaci čakali v grmovju.
Je glasba, ki jo sedaj ustvarjate, sklepam zgolj po pesmi Enkrat ko boš sam, žanrsko zelo drugačna od časov diska Moulin Rougea?
Pravzaprav ni. Takšen je bil samo prvi komad, balada. Naslednji komadi pa so žanrsko v maniri dance popa.
Ste se zato odločili za sodelovanje z Raayem ob vaši vrnitvi? Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Iskala sem producenta za svoje nove projekte. Vprašala sem se, kdo je v Sloveniji najboljši ta trenutek in odgovor je bil znan. Tako je bilo logično, da sem izbrala prav Raaya. Jaz imam kljub vsemu zelo visoke standarde, kar se glasbe tiče, in Raay je, to lahko rečem, resnično producent svetovnega formata. V veselje in čast mi je, da sodelujeva.
Kaj lahko pričakujemo v glasbenem smislu? Bo to presenečenje na slovenski sceni?
Mislim, da boste res malo presenečeni. Mislim, da je to, kar bo zunaj septembra, pa tudi tisto, kar že pripravljam za naprej, v slovenski pop glasbe nekaj zelo dobrega. Človeku ni ravno v čast, če se hvali, ampak jaz sem zelo zadovoljna s tem, kar trenutno počnem.
Kaj pa vaša osebna pričakovanja v zvezi z glasbeno vrnitvijo?
Upam, da se bom fino zabavala, da bo simpatičen, ne preveč strašljiv »roller coaster«. Z veseljem sem se spet usedla nanj. Prepričana sem in vem, da bo to ena najlepših izkušenj mojega življenja.