Da konkretno prestopa meje, da čuti prave razdalje, da ne »goljufa« z letali. Potovanja ga navdihujejo in spreminjajo. Na potovanjih redno piše dnevnik. Po 30 letih spoznavanja sveta in različnih kultur je nastala knjiga Gora ni zadeta, zadet je, kdor gre gor. Knjiga, posvečena potovanjem po Aziji, je polna dogodivščin, spoznanj in razmišljanj. Tudi midva sva se pogovarjala o tem, kaj mu pomenijo potovanja in kako se je pred njegovimi očmi spreminjal in se še spreminja ta naš svet.

Kaj vas je gnalo, da ste se podali na tako raznolika in včasih ekstremna potovanja – od Afrike do Antarktike?

Odkar sem pri štirih letih odprl atlas sveta in pri sedmih dobil globus, sanjam, da bom ta svet prepotoval v 3D, ne le s prstom po zemljevidu. Firbec, odkrivanje in razumevanje drugačnih kulturnih vzorcev, občudovanje naravnih in arhitekturnih monumentov, fotografiranje. Vse to je zame neskončen navdih. In v vsakem kraju si kupim razglednico. Zdaj jih imam že vso steno polno.

osebni arhiv Alena Steržaja

V knjigi opisujete spanje pri Papuancih, udeležbo na pogrebni požrtiji na Sulaveziju, na sežiganju mrličev ob Gangesu … Kateri dogodek vas je najbolj zaznamoval?

Verjetno tisti iz Afrike, ki bo v naslednji knjigi … Znašel sem se nekje na podeželju v Gambiji, v vasici slamnatih kolib. Pri plemenu, kjer dečkom obrezujejo penise. Ponoči sem slišal čudne, grozljive krike in rovarjenje s koli po vasi. Zjutraj so mi pojasnili, da so to vaški fantje, ki s kriki odganjajo čarovnice, ki rade žrejo te otroke, ker jim obrezani penisi dišijo. Če koga srečajo in posumijo, da je čarovnica, ga tudi ubijejo, če je treba. Misleč, da gre le za vraževerje, sem vprašal, ali jih lahko slikam. Resno so mi odsvetovali, da ponoči zapuščam kolibo …

Kako ste se odločili za naslov Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) – kaj pomeni za vas osebno?

Naslov Gora ni zadeta je parafraza gorniškega reka Gora ni nora, nor je, kdor gre gor. Ker pač nisem gornik, sem se v višave povzpel malce drugače – dovolj je bil grič nad svetim jezerom Puškar v Indiji, kjer sem naletel na svečenika s pravimi substancami.

osebni arhiv Alena Steržaja

Kaj za vas pomeni potovati – je to beg, iskanje, vračanje ali nekaj povsem tretjega? Ste med potovanji iskali odgovore ali predvsem nova vprašanja?

Vedno me žene isto vprašanje: kako je mogoče, da druge kulture preživijo s čisto drugačnimi vzorci, vrednotami in mentaliteto, če pa pri nas poslušamo, da so pravoverne samo naše. Na potovanjih sem že zdavnaj dognal, da gre samo za medsebojno nerazumevanje. Ampak to še ni razlog, da se med sabo ne bi spoštovali.

Kako se je svet spreminjal pred vašimi očmi – od prvih potovanj do danes?

Drastično, in to na nič kaj romantičen način. Moja knjiga pravzaprav predstavlja svet, ki izginja: v teh 30 letih je globalizacija pogoltnila dobršen del pristnega tradicionalnega življenja. Plemena, ki so lahko dostopna, so se skomercializirala, za pristno izkušnjo je treba na primer 70 km v notranjost savane na mopedu z nahrbtnikom v večernem mraku brez luči … In tako kot je bilo pred 30 leti vstopiti iz zaostale, sive socialistične Kitajske v bleščeči se visokotehnološki Hongkong, tak preskok doživiš zdaj iz Mongolije na Kitajsko.

osebni arhiv Alena Steržaja

Kako se je rodila ideja, da svoje izkušnje zapišete v knjigo?

Na potovanjih redno pišem dnevnik. Toda izogibam se besedi potopis, ker velja, da je klasični potopis že davno mrtev – zdaj, ko imamo vsak kotiček sveta tako rekoč le klik stran in vse podatke na dosegu roke, je suhoparno pisati o turističnih znamenitostih in statističnih podatkih. Danes potopis deluje, če ima zelo osebno, enkratno izkušnjo, in mora imeti prvine filmskega scenarija. Dejansko se mi je iz zapiskov zazdelo kot zanimiv »road movie trip« z rdečo nitjo: iščem točko, kjer se svet konča.

Ste se med pisanjem počutili bolj kot novinar, popotnik ali pripovedovalec zgodb?

V osnovi kot novinar, saj sem to po izobrazbi in takrat sem mislil, da bo novinarstvo moj življenjski kruh. Potovanj sem se loteval raziskovalno in objavljal tudi reportaže v časopisih. Sčasoma sem postajal vse bolj glasbenik in vse manj novinar in sem raje raziskovalno novinarstvo prepustil profesionalcem. Zdaj se identificiram kot »pisec«.

osebni arhiv Alena Steržaja

Kaj je bilo najtežje – izbrati, kaj vključiti, ali kako povedati?

Združiti 30 let potovanj po Aziji v eno linijo. Potoval sem namreč po etapah in postopoma gradil to pot, na začetku kot naiven in neizkušen 24-letnik, poln predsodkov in stereotipov o svetu, brez interneta in Lonely Planeta, v Indokino pa sem prispel v sodobnem času pametne tehnologije, bolj zrel, moder in samozavesten. Ta knjiga ni le geografska pot, je tudi pot osebnega zorenja.

Kako se razlikuje pisanje za medije od pisanja knjige, ki je tako osebna?

Za medije pišem o drugih ljudeh, v knjigi o sebi. Res je, še nikoli se nisem javno tako razkril.

Ali ste med pisanjem odkrivali tudi dele sebe, ki jih prej niste poznali?

Seveda, v to te prisilijo nepredvidene razmere in pripetljaji, predvsem Indija je bila močna izkušnja, saj me je hektika tamkajšnjega življenja, pritisk, boj za preživetje prignalo na rob živcev, prvič v življenju sem odkril, da imam v sebi tudi agresivno, jezno plat. Drugače ne bi preživel.

osebni arhiv Alena Steržaja

Kaj vas žene naprej – radovednost, nemir, želja po svobodi?

Želim prepotovati ves svet, čim bolj po tleh, in tako pravzaprav rišem črto po zemljevidu, ki bo, upam, nekoč neprekinjena okrog in okrog Zemlje.

Kako se znajdete med dvema svetovoma – med odrom in divjino, med mestom in plemenskim ognjiščem?

Eno je dopust od drugega. (smeh) Zame ni lepšega kot stopiti iz zadimljene slamnate kolibe preprostih domorodcev na oder Stožic pred 12 tisoč ljudi. Samo da se vmes preoblečem in stuširam. (smeh)

Kaj vas najbolj sprosti – tišina, glasba ali pogovor z nekom, ki ne govori vašega jezika?

Tišina in mir. Biti sam s sabo. Brez pritiska, da se moram z nekom pogovarjati. (smeh)

osebni arhiv Alena Steržaja

Kdaj potovanje postane več kot premik v prostoru – kdaj se začne premik znotraj človeka?

Kadar ne potuješ turistično ali z agencijo, pač pa »ruzak« na rame in greš sam, sam se moraš znajti in si prepuščen naključjem. Ko se zavestno podaš v »trpljenje« in negotovost. To ni za vsakega, so pa največje lekcije.

Ste se kdaj na poti počutili bolj doma kot doma? Kaj je za vas občutek doma?

Ne. Vendarle ga ni čez udobje lastnega doma, zato se tudi rad vedno vrnem domov. Bil pa sem dostikrat pri ljudeh, ki so me sprejeli, kot da sem tam doma. Masaji, na primer – ravno letos sem pristal med njimi globoko v tanzanijski savani, živel v slamnati kolibi, z njimi gnal živino, hodil po vodo, še oblekli so me v svoje tunike in me priznali za »člana družine«.

osebni arhiv Alena Steržaja

Kako vas potovanja spreminjajo – ne le kot človeka, ampak kot opazovalca sveta?

Taka potovanja, kot se jih grem jaz, predvsem odpirajo oči, ker nastavljajo ogledalo lastni kulturi. V Iranu nisem smel nositi kratkih hlač. V Pakistanu sem jih lahko, vendar so mi, preden so me spustili v mošejo, okrog nog ovili prt. Takoj za mejo v Amritsarju v Indiji sem lahko s kratkimi hlačami vstopil v sikhovski Zlati tempelj, kot moški pa nisem smel imeti odkrite glave. Zato so mi nadeli ruto. V Mjanmaru moški nosijo dolgim krilom podobne hlače, pa jih nihče nima za transvestite. Potem pa prideš na Papuo k plemenu Dani, ki živi podobno kot v kameni dobi in so ljudje praktično goli. Moški si zgolj na penis nadenejo stožec iz buče, ženske so vse zgoraj brez, brez sramu. In medtem ko se na zahodu pričkamo in sprožamo vojne o tem, kako zakrita naj bo ženska, se nam Papuanci samo smejijo, češ kaj tako komplicirate okrog človeškega telesa, ki nam je vsem naravno dano.

Kaj vam povejo kraji, kjer ljudje živijo z manj, a morda čutijo več?

Tega sem precej doživel v zahodni Afriki, predvsem na revnem podeželju. Edina igrača, ki jo imajo otroci, je improviziran avtomobilček iz drata in starih konzerv ... Pa vidiš in slišiš eno samo srečo in veselje. Nobenega joka, izsiljevanja, izmišljevanja. Izjemno spoštljivi so do starejših.

osebni arhiv Alena Steržaja

Ste se kdaj na poti srečali s samim sabo – in če da, kaj ste si povedali?

Dobesedno s samim sabo. Sredi Indije sem namreč po nepredvidenem naključju ostal sam. To je bil velik šok za 24 let starega študenta brez potovalnih izkušenj – v tako naporni, hektični kulturi med milijardo neznancev, ki težijo na vsakem koraku. Tesnoba, frustracija in jeza so mi vzele veliko živcev, ampak sčasoma sem se privadil in ugotovil, da v resnici povsem lahko shajam sam, celo bolje. Takrat sem dognal, da se v življenju dostikrat odzivam pretirano anksiozno.

Katera izkušnja vas je najbolj naučila ponižnosti?

Tista v Teheranu. Iranci so me presenetili z izjemno gostoljubnostjo in prijaznostjo. Ker sem imel z njimi same lepe izkušnje, sem si drznil slikati vernike za ograjo mošeje. In storil dvojni prekršek: stopil na sveto zemljo in slikal, kjer piše »no photo«. Prijazni Iranci so me naenkrat grobo odslovili, da ne rečem nagnali. In imeli so prav: spoštovan boš, če boš spoštoval.

Ali obstaja kraj, ki vas je naučil več kot katerakoli knjiga?

Vsi kraji.

Kaj vam pomeni beseda »meja« – fizična, kulturna, osebna?

Meja je eden od pojmov, ki me preganjajo vse življenje. In prav to je eden od vzgibov, zakaj potujem po tleh – prestopati državne meje in ugotavljati, kaj te zares pomenijo. Kaj se spremeni onkraj meje in zakaj. Zakaj si za isto stvar nekje opsovan in kaznovan, le nekaj metrov stran pa nagrajen z obljubo vnebovzetja. Velikokrat vidim, da je več meja v glavah ljudi kot pa fizičnih … In potem me nervirajo še Zenonove aporije, ki pravijo, da meje sploh ne moreš nikoli prečkati …

Kaj vas je najbolj presenetilo – ne v pokrajini, ampak v ljudeh?

Da tudi če ne govorimo istega jezika in nimamo istih vrednot, lahko skupaj nazdravimo svoji različnosti.

Če bi morali potovanje opisati kot pesem – kakšen bi bil njen ritem, njen refren?

Bom kar konkreten. Poslušajte si pesem Zlati stolpi Indeina od Big Foot Mame. V Mjanmaru sem se namreč znašel na najlepšem kraju sveta, v templju na prostem s stotinami zlatih budističnih stolpičev v obliki slokih stožcev. Vsak ima pod vrhom obešene zvončke. In ko zapihlja veter, začne na tisoče zvončkov žlobudrati v magični harmoniji. Posnel sem jih na telefon, in ko smo z Bigfooti delali komad, smo na posnetek dodali prav te zvončke iz mojega telefona. Da se res prenese tista duhovna energija.

Kaj bi svetovali nekomu, ki si želi na pot, a ga je strah – ne sveta, ampak samega sebe?

Ostani doma. (smeh)

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.