Jankovićeva grdobija v najlepšem mestu na svetu
Ljubljanski župan Zoran Janković nič ne more pustiti tako, kot je bilo. Saj ne da bi morali v Ljubljani trpeti stavbe in mostove, ki se počasi rušijo, a Janković si očitno ne more pomagati, da ne bi pri obnovi na starinsko arhitekturo naložil še za nekaj deset milijonov evrov stekla, jekla in betona.
Primož Lavre
Da je preprosta obnova starega v »najlepšem mestu na svetu« nezaželena, priča nova Ilirija. Na obrobju strogega centra Ljubljane je stari Bloudkov bazen z zanimivo arhitekturo nadomestil steklen pokrov nad ogromnim športnim objektom, v katerem se je treba potruditi, da najdete ostanke spomeniško zaščitenega originala. Novi objekt je tudi, če že ne neprivlačen, izrazito nedomiseln in s svojim videzom prej kvari kot pa obogati park Tivoli, na robu katerega je postavljen.
Poleg bazenov in dvoran se objekt ponaša z nečim, kar župan, po vsem sodec, obožuje: garažno hišo, ki pa ni ekskluzivno namenjena obiskovalcem Ilirije, marveč je bila v takem obsegu (322 parkirnih mest) zgrajena tudi v očitnem pričakovanju stalnih najemnikov iz okoliških stanovanj in podjetij. Ilirija, kakršna je, ni prenovljena, v bistvu je to cisto nov, velik objekt, ki ne sodi v center. V času, ko se veliki športni centri selijo na obrobja mest, kjer je prometni naval ob prireditvah lažje obvladljiv, je šel župan postaviti novo mašilo prometa v središču Ljubljane. Kot da smo leta 1970, ko so se ljudje večinoma vozili s fički in avtobusi.
Na mestu simpatičnega kopališča iz nekega drugega časa je moral zrasti megalomanski novi športni center. Drag, grd, nepraktičen.
Jankovićev dejanski prispevek k ureditvi prometnih težav Ljubljane je bolj klavrn. Njegovi najbolj opazni posegi v prometno infrastrukturo prenove cest cestišča po možnosti zožijo, da so manj pretočna za osebni promet ali pa jih zanj sploh zaprejo. Nova Ilirija je nadaljevanje Jankovićevega brezbrižnega, celo sovražnega odnosa do starega.
Arhitekt in avtoriteta na področju konservatorstva Milan Zdravko Kovač je nedavno v Dnevniku naredil povzetek primerov, v katerih je ljubljanski župan, običajno tudi s pomočjo pristojnih in njemu podrejenih institucij, ignoriral pozive k ohranitvi arheološke in kulturne dediščine z njeno vključitvijo v novogradnje, ker so bili ti pozivi napoti temu ali onemu gradbenemu projektu. Od časa koliščarjev, rimskih najdb do srednjega veka, v vseh teh primerih je bila arheologija žrtev v nove stvari zaljubljenega župana.
Ilirija nazadnje sploh ni imela možnosti, da se ohrani v taki obliki, kot so jo Ljubljančani poznali skoraj stoletje – na mestu simpatičnega kopališča iz nekega drugega časa je moral zrasti megalomanski nov športni center. Drag, grd, nepraktičen.
Robert Balen