»Ali ni bil lep tudi Cerar,« sem jo pobaral. Ustnice je malce prikrila z roko in z nasmeškom odvrnila: »Bilo pa prošlo« (Bilo je, a je minilo). Tako z lahkoto se menjavajo novi obrazi. Najbrž je v partnerskih zveze težje narazen.
Bol samozavestni so bili na Levici, prepričani, da imajo trdnejši identiteto, ki je ne more načeti dolgolasi Golob. Da je njihov Slavoj Žižek se je vedelo, a na njihovem štantu je bil tudi bedž Srečka Kosovela. »Lahko bi si na bedžu prisvojili tudi Ivana Cankarja,« sem predlagal. »Zakaj prisvojili? Saj je pisal, kako je postal socialist.«
Tu sem se ustavil, saj nisem kandidat na soočenju. Ne bi se rad zvrnil v Ljubljanico in bi za menoj kdo zavpil: »Ali je še živ?« Doma sem raje pogledal intervju z zgodovinarjem in literarnim zgodovinarjem Igorjem Grdino, ki sem ga opravil po izidu njegove knjige o Cankarju. Zadnje vprašanje: »Ko ste zdaj vnovič omenili Dunaj, sem se spomnil na Cankarjevo posedanje v kavarnah. Tam se je navzel antisemitizma. Tolikšen samohodec le ni bil, da bi bil imun pred njim?« »V antisemitsko gnojnico so se potopili tudi nekateri naši liberalci in socialisti. Tega pač ne gre skrivati. Moja knjiga o Ivanu Cankarju ni mitizacija in ne mitična demitizacija.«
Stranki Levica po razrezu ministrstev slej ko prej pripada kultura. Morda tudi šolstvo. Uk in bogočastje. Kulturni boj s prisvojitvami se nadaljujejo. Še en navedek Grdine: »Škof Jeglič je izrecno pristal, da se v Zbranih spisih objavi ves Cankarjev opus. Tu se zruši mit o kulturnem boju kot viru vseh slovenskih delitev in nesreč.«
Na oblasti se bo razbil mit Levice, potem ko je stranka zaplula med čeri meščanskega parlamentarizma. Da je potrkala na vrata vladne palače, se je morala odpovedati svojim koreninam. »Boj na ulicah je zamenjala kapitulacije v parlamentarnih sobanah,« je lepo povzel nekdanji član Iniciative demokratičnega socializma v Večeru. Še lepše je, da bo Luka Mesec prevzel ministrstvo za delo.
Janša je na volitvah stavil jokerja na resentimente podeželja, na ločitev med prvorazredno kolesarsko dekadentno Ljubljano in vso preostalo domoljubno, narodnozabavno Slovenijo. Ločitev ni zares vžgala, a bi ob centraliziranju in forsiranju Ljubljane Golob okrepil regionalno cepitev oziroma občutja zamere proti prestolnici. Evropski poslanec Milan Zver, nekdaj podpredsednik SDS, meni, da bi to lahko povečalo volilno udeležbo na zapostavljenih območjih države.
Robert Golob je ustrezno ukrepal; ob tem, ko je ljubljanski župan napovedal boj še eno prisvojitev prestolnic in je Tanja Fajon še enkrat izbrala Bruselj, je on kot podpornik »ruralcev« napovedal okrepitev resorja regionalnega razvoja – dobili bomo ministra zoper centralizem in zapostavljanje podeželja.