Kaj to pomeni za državnozborske volitve, ki bodo že čez dobre tri mesece? Ali lahko politična desnica pride do absolutne večine kot leta 2004? Ali bodo volilni rezultati tako tesni, da ne levi ne desni politični blok ne bosta več mogla sama sestaviti vlade?

»Zmagala je ljubezen do življenja. Sila, ki pogajanja stvarstvo. Slovenija ima prihodnost,« se je po objavi rezultatov nedeljskega referenduma na omrežju X iz daljne Brazilije, kjer je bil na kongresu (desno)sredinske demokratske internacionale CDI, oglasil prvak SDS Janez Janša. Obe opozicijski stranki, SDS in NSI, sta zahtevali odstop predsednika vlade Roberta Goloba.

Ta se je prav tako odzval pisno (zaradi poraza raje ni prišel v volilni štab) in možnost odstopa takoj zavrnil: »To ni politična tema, to je bilo vprašanje dostojanstva, človekovih pravic in posameznikove izbire …« Napovedal je še, da jih (stranke Svoboda) to ne bo ustavilo ter da bodo delali še bolj zavzeto in odločno, da bodo na volitvah državljane prepričali o viziji Slovenije, ki ostaja odprta, demokratična in svobodna.

Jure Klobučar

Preobrat na voliščih

Pravzaprav je bil referendum veliko večji poraz Goloba kot zmaga Janše. Predsednik vlade se je namreč zelo osebno vpletel v predreferendumsko kampanjo, govoril je o osebnih izkušnjah z umirajočim očetom, nato je dan pred volilnim molkom skupaj z drugima dvema prvakoma koalicijskih strank Matjažem Hanom (SD) in Luko Mescem (Levica) pozval k podpori zakonu na referendumu.

Janša se v kampanji ni toliko izpostavil, temveč je prve vrste prepustil civilni družbi ter kolegom v stranki. Podobno se tudi ni izpostavljal v prvih vrstah prvak NSI Jernej Vrtovec, ki se je raje ukvarjal s povezovanjem s SLS Tine Bregant in Fokusom Marka Lotriča. Izjasnjevanje o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je bilo večinoma osebno vprašanje, ki naj bi presegalo politične delitve.

Sašo Radej

Toda iz rezultatov, ki jih je objavila Državna volilna komisija, je videti, da je bila najvišja volilna udeležba in največ nasprotnikov zakona prav v volilnih okrajih, kjer ima na volitvah najvišjo podporo politična desnica. In obratno: zakon so večinsko podprli volivci v okrajih, kjer ima na volitvah najvišjo podporo politična levica. Osebno vprašanje je torej v večini primerov tudi politična odločitev.

Po uradnih nedokončnih rezultatih je zakonu nasprotovalo 53,46 odstotka volivcev, podprlo pa ga je 46,54 odstotka volivcev. Najvišjo podporo je prejel v okraju Ljubljana Šiška 1, kjer je za zakon glasovalo 66,49 odstotka volivcev, najodločneje pa so ga zavrnili v okraju Ribnica, kjer je proti glasovalo 73,53 odstotka volivcev.

Največ seveda povedo konkretne številke: na referendumu je zakon zavrnilo več kot 370 tisoč volivcev, podprlo pa ga je več kot 322 tisoč. V primerjavi z lanskim posvetovalnim referendumom o evtanaziji je prišlo na volišča precej več nasprotnikov in precej manj podpornikov. Slednji so takrat zmagali s 54,89 odstotka. Pobudo je podprlo skoraj 379 tisoč volivcev, proti je glasovalo več kot 311 tisoč.

Zakaj se je torej v poldrugem letu spremenila volja volivcev? Zelo verjetno zaradi tega, ker niso verjeli tistim, ki so jih pozivali, naj na referendumu podprejo zakon; to pa so bili tudi prvaki koalicijskih strank, vključno s premierjem Golobom. Po drugi strani pa je nasprotnikom uspelo prepričati več volivcev.

Pomikanje volilnega telesa v desno

Da vladajoča koalicija izgublja zaupanje volivcev, se je pokazalo tudi pred pol leta, ko so zelo gladko zavrnili zakon o izjemnih pokojninah za kulturnike. Takrat je vladajoča koalicija pozivala k bojkotu referenduma, a kljub temu je zakon zavrnilo več kot 404 tisoč volivcev. Pravzaprav so volivci izrekli nezaupnico vladi že na lanskih evropskih volitvah.

Primož Lavre

Takrat so sicer podprli vse štiri referendumske pobude vladajoče koalicije, toda po drugi strani so jim namenili precej manj glasov kot opoziciji. SDS je dosegla zgodovinski uspeh s štirimi izvoljenimi evroposlanci, skupaj z NSI pa je desna sredina dobila pet poslancev, medtem ko sta Svoboda in SD skupaj dosegli le tri mandate (Svoboda dva in SD enega), deveti sedež pa je pripadel Vladimirju Prebiliču oziroma stranki Vesna, ki ni v vladi.

Vladne stranke (Svoboda, SD in Levica) so prejele manj glasov kot SDS in NSI skupaj. Sama SDS je presegla 30 odstotkov (206.386), če prištejemo še rezultata NSI in SLS, pa krepko čez 45 odstotkov (306.635). Svoboda, SD in Levica jih dohitevajo le, če k njim štejemo Vesno (Prebiliča).

Na evropskih volitvah in sočasnih referendumih je bila volilna udeležba več kot 41-odstotna, približno podobna je bila tudi udeležba na zadnjem referendumu, medtem ko se na državnozborskih giblje med 50 in 70 odstotki.

V konkretnih številkah: referenduma in evropskih volitev se je udeležilo okoli 700 tisoč volivcev, zadnjih državnozborskih volitev 1,2 milijona, štiri leta prej pa okoli 900 tisoč ljudi (takrat je bila volilna udeležba okoli 50-odstotna).

Facebook

Tako visoke udeležbe kot pred tremi leti in pol, ko je bila več kot 70-odstotna, ni več pričakovati, saj je mnogo volivcev sedanje koalicije razočaranih in nasprotno od prejšnjih volitev nimajo politične alternative. Verjeti pa je, da se bo volitev v državni zbor marca prihodnje leto udeležilo vsaj še 200 ali 300 tisoč volivcev več kot zadnjega referenduma.

Desnosredinske stranke imajo »zalogo« v volivcih, ki so jih podprli pred štirimi leti: SDS je takrat prejela malo manj kot 280 tisoč glasov, NSI skoraj 82 tisoč, Povežimo Slovenijo (okoli SLS) več kot 40 tisoč in Naša dežela (Aleksandra Pivec) skoraj 18 tisoč; skupno torej približno 420 tisoč glasov. Več kot 414 tisoč jih je pol leta pozneje v drugem krogu predsedniških volitev podprlo Anžeta Logarja.

Na približno toliko volivcev lahko zdaj računajo SDS, verjetna skupna lista NSI-SLS-Fokus in Demokrati Anžeta Logarja; lahko tudi več, če bodo posegli (zlasti Logar) tudi v prostor nekdanjih volivcev Svobode oziroma neopredeljenih. Nekaj več kot 400 tisoč volivcev je, kot smo že omenili, glasovalo proti zakonu o kulturniških pokojninah, resda pa niso vsi ti nujno volivci desnosredinskih strank.

Politični kanibalizem na levi sredini

Tako močnega zaledja sedanja vladna koalicija nima (več) oziroma njihovi volivci niso trdno zavezani podpori določeni stranki, kot to velja za politično desnico. Večina njih je na vseh dosedanjih volitvah (po letu 2008) stavila na novo stranko, ki se je pojavila pred volitvami.

Po propadu LDS so najprej dali največ glasov že uveljavljeni SD, ki jih je vodil Borut Pahor, nato pa novim strankam: leta 2011 Pozitivni Sloveniji – Listi Zorana Jankovića, leta 2014 Stranki Mira Cerarja (SMC), leta 2018 so se glasovi porazdelili med novo Listo Marjana Šarca (LMŠ), SD, SMC in Levico, zato smo dobili kratkotrajno manjšinsko vlado, leta 2022 pa je zmagala spet nova stranka Gibanje Svoboda.

Primož Lavre

Ta je za razliko od svojih predhodnic obdržala vodilno mesto na levi sredini, zato velja za favoritinjo tudi na volitvah naslednje leto, čeprav lahko ankete njeno podporo precenjujejo (podobno, kot so zelo precenile delež podpornikov zakona, o katerem smo glasovali na referendumu).

Kot nova stranka bo na volitvah tokrat nastopila Prerod – Stranka Vladimirja Prebiliča, ki pa od svoje ustanovitve pred poldrugim mesecem ni naredila političnega preboja. Po nekaterih anketah ne bi niti presegla parlamentarnega praga, čeprav je Prebilič na dosedanjih evropskih in predsedniških volitvah presenetil z več kot desetimi odstotki.

Na začetku se je že videl v vlogi mandatarja, zdaj stavi predvsem na razočarane volivce sedanje vladne koalicije, zlasti Svobode, ki bi sicer ostali doma ali pa celo obkrožili Anžeta Logarja, ki je pred letom dni ustanovil svojo stranko, potem ko se je razšel s SDS. Podobno, kot je rešil čast politični levici na evropskih volitvah, bi Prebilič lahko tokrat zagotovil, da bi stranke levo od sredine obdržale večino v državnem zboru.

Po drugi strani pa bo prav tem strankam jemal glasove, zlasti SD, ki je doslej v Kočevju dobivala zelo visoko podporo, zdaj pa bo tam nastopil Prebilič, ki je bil uspešen župan in je zato na predsedniških in evropskih volitvah dosegel rekorden rezultat (na predsedniških volitvah ga je tam obkrožilo skoraj 65 odstotkov, na evropskih pa več kot 45 odstotkov glasov). Seveda bi bila velika blamaža, če njegova stranka niti v državni zbor ne bi prišla.

Podobne težave utegne imeti tudi Levica, ki se je leta 2022 komaj prebila v državni zbor, tokrat pa bo nastopila na skupni listi s stranko Vesna. Slednja je na prejšnjih volitvah komaj presegla odstotek glasov, zato je bolj ključno vprašanje, koliko glasov jim bo odnesel Miha Kordiš s svojo stranko Mi, socialisti!. Povsem mogoče je, da ne Levica-Vesna ne socialisti ne bodo prestopili parlamentarnega praga.

Jure Klobučar

Novo stranko je ustanovil tudi stari igralec Karl Erjavec, ki bo prav tako jemal volivce iz bazena sedanjih vladajočih strank, po anketah pa je še daleč od vstopa v parlament.

Prav tako je na robu parlamenta protisistemska stranka Resnica Zorana Stevanovića, ki pa se ji utegne zgoditi, da njeni volivci ne bodo šli na volitve, kot se je zgodilo že pred štirimi leti. Toda Stevanović je po svojih stališčih bližje politični desnici, čeprav bi tudi s temi strankami težko sodeloval.

Golob podoben Ropu
Če bosta pred vrati parlamenta ostali Levica ali Prerod ali celo obe, potem ima politična desnica velike možnosti, da dobi večino poslanskih sedežev in da Janša sestavi svojo četrto vlado. Tako se utegne sedanji vladni koaliciji zgoditi podoben scenarij kot leta 2004, ko je na volitvah prvič zmagala SDS Janeza Janše, ki je s svojimi zavezniki dobil večino v državnem zboru, nato pa sestavil vlado.

Takrat je na volitvah zmanjkalo okoli 200 tisoč volivcev, ki so pred tem volili LDS Janeza Drnovška. Ta je bil leta 2002 izvoljen za predsednika republike, tik pred nastopom funkcije je odstopil kot premier, njegovo mesto pa je prevzel Tone Rop. Dobro leto pozneje je iz vlade vrgel SLS in tako je na volitve vodil vlado iz strank zgolj leve politične opcije.

Roman Šipič

Čar Drnovškovega vladanja so bile mešane koalicije: v prvi vladi sta bila v vladi Jože Pučnik in Janez Janša (oba SDSS), v drugi Lojze Peterle (SKD) in (nekaj časa) Janez Janša (SDSS), v tretji Marjan Podobnik (SLS), v četrti pa Franci But (SLS). Ropu je nato uspelo, da je iz vlade izgnal SLS, sledil je poraz LDS na volitvah, njen razkol in dokončen propad.

Nobenemu naslednjemu premierju iz novih strank, ki so nastale na pogorišču LDS, ni več uspelo sestaviti mešane koalicije, vse vlade so bile iz strank istega ideološkega pola.

Pahorju tega niso dopustili koalicijski partnerji, ki so se nato skregali z njim in mu strmoglavili vlado, Janković zaradi svoje ošabnosti ni zmogel sestaviti niti koalicije, Cerar si je prizadeval, da bi v vlado vstopila NSI, podobno kot pozneje Šarec, a oba sta vladala s strankami z istega političnega pola. Šarec je imel celo manjšinsko vlado, ki jo je s svojimi zahtevami izsiljevala Levica.

Pravzaprav je bil referendum veliko večji poraz Goloba kot zmaga Janše.

Ko je »vrgel puško v koruzo« in odstopil, pa je Janša zlahka prepričal Zdravka Počivalška (takrat SMC) in Aleksandro Pivec (takrat Desus), da je sestavil svojo tretjo vlado. Golob je pred volitvami govoril, kako bo gradil levo in desno politiko, po volitvah pa je sestavil po mnenju kritikov »najbolj (ideološko) levo vlado v zgodovini«.

Nekaj časa mu je sicer uspevalo sodelovati z opozicijsko NSI, dokler mu tudi ta ni obrnila hrbta. V tem smislu je med vsemi premierji še najbolj podoben Ropu, ki je obul (prevelike) Drnovškove škornje.

Janševa vrnitev?
Seveda vse to še ne pomeni, da so Janši in njegovim političnim zaveznikom na stežaj odprta vrata na oblast. Do volitev vendarle ni tako malo časa, v treh mesecih se lahko zgodi še marsikaj. Janša v teh dneh pogosto hodi po terenu in sestavlja »koalicijo z volivci« ter tako krepi svojo podporo. Z novim prvakom NSI Jernejem Vrtovcem je zadovoljen in podpira povezovanje NSI s SLS in Fokusom.

NSI in SLS imata vsaka svoj volilni bazen; če združita moči, lahko skupna lista dobi več glasov i

Bobo

n mandatov, sicer bodo zelo verjetno šli glasovi za SLS spet v nič. Fokus kot samostojna stranka verjetno ne dobi veliko glasov in nikogar ne ogroža, pomeni pa koalicijo s podjetniki in gospodarstveniki, med katere sodi tudi predsednik državnega sveta Marko Lotrič.

Zanj bo najbrž dovolj izvoljiv okraj v Škofji Loki, kjer ima po odhodu Mateja Tonina v Evropski parlament veliko možnosti za izvolitev. Zahtevnejša bodo usklajevanja s SLS, kjer se bo najbrž moral kateri od sedanjih poslancev NSI umakniti, da bo omogočil izvolitev koga iz vodstva SLS. Če bodo izvoljeni trije, bo NSI tvegala, da SLS ustanovi svojo poslansko skupino.

Večje težave ima lahko Janša z Logarjem, če bo ocenil, da Demokrati preveč posegajo v volilno telo SDS. Že zdaj ga označuje za drugega (Gregorja) Viranta, nekdanjega Janševega ministra, ki je pred volitvami leta 2011 ustanovil Državljansko listo, nato pa z njo najprej omogočil drugo Janševo vlado (proti Jankoviću), zatem pa jo zrušil in vstopil v vlado Alenke Bratušek.

Tako se lahko zaradi Janševih napadov Logarju zgodi, da bo dosegel precej slabši volilni rezultat od pričakovanega ali pa celo ostal zunaj parlamenta. Toda po drugi strani Janša brez Logarja ne bo mogel sestaviti svoje vlade.

Potrebuje namreč koalicijske partnerje, najbolj programsko sorodni SDS so NSI, SLS in Demokrati. Težko si je ta trenutek predstavljati, da bi lahko Janši uspelo prepričati katero od strank levo od sredine, saj ga vse zavračajo.

Primož Lavre

Tudi Prerod Vladimirja Prebiliča, ki si najbolj prizadeva za sodelovanje s strankami desne politične opcije. Erjavec, ki ima z Janšo že izkušnje (sodeloval je v dveh njegovih vladah), pa je trenutno predaleč od parlamentarnega praga.

Usoda bodoče vlade je torej odvisna predvsem od tega, katerim (manjšim) strankam bo uspelo priti v državni zbor oziroma, bolje rečeno, katerim to ne bo uspelo.

V vsakem primeru pa lahko pričakujemo zelo tesno razmerje političnih sil v državnem zboru (podobno kot pri zadnjem referendumu) bodisi v levo bodisi v desno stran. Potrebno bo veliko modrosti za oblikovanje stabilne vladne koalicije, ki bi presegla klasično levo-desno delitev, sicer nas čaka obdobje politične nestabilnosti in verjetno nove (predčasne) volitve.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.